Goli otok prekletih (4. del)

Dinamika hiranja skozi prisilno delo sovjetskih gulagov, psihično in fizično nasilje nacističnih taborišč ter perverzne metode “socialistične rehabilitacije” s krutostjo same narave – to so faktorji, ki so iz Golega otoka naredili grozljivo anomalijo med taborišči. “Tovarna terorja“, kjer je bilo poteptano človeško dostojanstvo …

Povratek na svobodo
Otroci jetnikov danes hranijo zbledele črno-bele fotografije, ostanke osebnih pisem, dnevnikov in časopisne izrezke … Relikvije, ki jih pokažejo poslušalcem svojih tragičnih zgodb, med iskanjem pravih besed, ki bi izrazile tragedijo njihovih za vedno zaznamovanih družin. Otožne oči in povešene glave vseh pripovedovalcev, ko na plano privrejo spomini na njihove zlomljene očete, nakazujejo skupno tragedijo in grozo, ki ima edino stičišče vseh jetnikov na Golem otoku.

Po povratku v Reko se je očetova nesreča nadaljevala, vendar pa je tokrat prizadela celotno družino. Sorodniki in družinski prijatelji so se nas izogibali, izseljeni smo bili iz stanovanja in vrženi v bedo ulice. Najbolj pa me je zaznamovalo očetovo brezupno iskanje zaposlitve, s katero bi lahko preživel svojo družino in nam otrokom dal vsakodnevno hrano. Kljub temu, da je bil izpuščen z Golega otoka, se je za očeta lakota nadaljevala, ki pa so jo tokrat trpeli tudi njegovi otroci.

O Golem otoku ni nikoli govoril, na vsako vprašanje o svojem preživetem času tam pa je povedal, ”da je bil dober mehanik, zato so ga poslali delat v delavnico, kjer mu je bilo prizaneseno z nasiljem, ki so ga trpeli njegovi sojetniki”. Nikoli ni govoril o politiki, saj ga je bilo strah, da bi za njim vohunili.
Šele po Titovi smrti je moj oče začel iskati svoje nekdanje sojetnike v upanju razkritja grozljivih zgodb.

Pred vrnitvijo na svobodo so morali vsi jetniki na Golem otoku podpisati izjavo, v kateri so se zavezali, da nikoli z nikomer ne bodo govorili o dogodkih in grozi Titovega koncentracijskega taborišča. Da so bili za vse strahovi pred vohunjenjem resnični, dokazujejo odprti arhivi UDBE na Hrvaškem, kjer so otroci jetnikov med dokumenti odkrili, da je UDBA za vsemi nekdanjimi jetniki Golega otoka vohunila in jih nadzirala še desetletja kasneje, nekatere celo v pozna sedemdeseta.

Celoten članek si lahko ogledate na portalu primorska24.si.