In memoriam France Bernik (13. maj 1927–27. april 2020)

Datum:

Pokojni akademik dr. France Bernik je bil v javnosti najbolj znan kot predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v prvem demokratičnem desetletju Slovenije. Rehabilitiral je člane SAZU, ki jih je komunistična oblast izključila, in dal akademiji demokratičen ter slovenski značaj.

France Bernik je bil dolga leta eden najbolj plodovitih raziskovalcev Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Sodelavci se ga spominjamo po marsičem: najprej po obširnem literarnozgodovinskem opusu z vrsto monografij o slovenski romantiki in moderni, s katerimi je uveljavil estetsko-interpretativno metodo in nacionalno literaturo postavil v evropski kulturni prostor. Spominjamo se ga seveda tudi po izpostavljeni družbeni vlogi, ki jo je imel kot predsednik SAZU v prvem desetletju demokratične, samostojne države Slovenije; izpolnjeval jo je tako, da je bilo njegovo ime v letih 1992–2002 v javnosti tesno združeno z identiteto SAZU. Navzven manj vidno, znotraj našega inštituta pa je bilo pomembno tudi Bernikovo programsko delo in vodenje sekcije za slovensko literarno zgodovino, še posebej pobude in zgledi, ki jih je z lastnim delom dajal izdajanju neobjavljenih virov za raziskave slovenske književnosti. Na tem področju ne bo pozabljeno, kar je Bernik naredil za temeljno zbirko slovenističnih znanstvenih izdaj – Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki jo je inštitutu zapustil v dediščino.

Bernik je začel znanstveno pot leta 1951 kot asistent Antona Slodnjaka na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je po odstranitvi Slodnjaka z Univerze leta 1957 službo zaradi političnih razlogov izgubil. Ta totalitarna poteza, ki je prizadela Bernika kot stransko žrtev, ga je trajno zaznamovala. Tri leta je ostal brez zaposlitve; toda uporabil jih je za dokončanje doktorata in ga uspešno objavil leta 1962: Lirika Simona Jenka je bila prva v nizu monografij in izborov, s katerimi se je Bernik vračal k temu poznemu romantiku še desetletja. Leta 1961 je pri Slovenski matici dobil službo urednika, pozneje tudi tajnika.

Pravo polje svobodnega znanstvenega dela se je Francetu Berniku odprlo šele leta 1972, ko ga je Anton Ocvirk sprejel na naš inštitut, ki je prav tega leta dobil novo ime: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede SAZU. Tu je kot raziskovalec lahko nemoteno delal vse do upokojitve v letu 1999, od 1983 vse do smrti pa je bil tudi član inštitutskega znanstvenega sveta in v tej vlogi vseskozi podpiral mlajše raziskovalce. Že leta 1972 je Bernik predložil tedanjemu predstojniku inštituta Ocvirku dokument »Znanstveno kritične izdaje rokopisov in tiskov od začetkov do moderne«, dolgoročni načrt temeljnih literarnozgodovinskih raziskav in kritičnih izdaj starejše in novejše slovenske književnosti. Sodelavci inštituta ta Bernikov načrt uresničujemo še danes. Sredi 70. let se je Bernik skupaj z Marjanom Dolganom posvečal večletni raziskavi, ki sta jo zaokrožila v monografiji Slovenska vojna proza 1941–1980. Čeprav so bili v ozadju projekta tudi politično-ideološki vidiki, sta Bernik in Dolgan v raziskavi »izredno obsežnega, toda večinoma estetsko ubožnega literarnega gradiva«, kot je zapisal Dolgan, uveljavila avtonomno pozicijo literarnega zgodovinarja, ki ga zanima predvsem estetska dimenzija literature. Svoje najboljše raziskovalne moči v tem času pa je Bernik posvetil preučevanju slovenske moderne. Med drugim je napisal niz štirih ključnih monografij o Ivanu Cankarju, med katerimi je avtor sam najvišje cenil Tipologijo Cankarjeve proze (1983), deloma interpretativno, deloma strukturalno analizo Cankarjevega proznega pisanja med Vinjetami in Podobami iz sanj.

Pot univerzitetnega predavatelja, ki mu je bila nasilno pretrgana ob Slodnjakovi politični odstranitvi, je Bernik vendarle uspešno nadaljeval in dopolnil z množico vabljenih in cikličnih predavanj kot gostujoči profesor na tujih univerzah, zlasti v Nemčiji. Ob tem je veliko pisal in objavljal – malone do konca življenja: še v letih 2015–2017 je izdal zadnje, kratke monografske memoarske zapise o svojih srečanjih s slovenskimi književniki in znanstveniki – Kocbekom, Slodnjakom, Trstenjakom, Vidmarjem idr.

Toda v slovenski literarni vedi se bomo Franceta Bernika, vsaj na našem inštitutu, še posebej spominjali po tem, kar je naredil za zbirko »Slovenskih klasikov«. Zbranim delom slovenskih pesnikov in pisateljev je Bernik razširil vsebino in pripomogel k uveljavitvi zbirke kot temeljne institucije znanstvenega izdajanja leposlovne slovenike. Še preden je prišel na inštitut, je Bernik kot urednik pripravil Zbrano delo Simona Jenka (dve knjigi), pozneje pa je uredil še sedem knjig Cankarjevega Zbranega dela in zadnjo knjigo Kersnikovega opusa. Za Antonom Ocvirkom je leta 1981 postal glavni urednik »Slovenskih klasikov« in zbirko vodil trideset let. Do leta 2010, ko jo je še vodil on, je v zbirki izšlo že čez 200 knjig slovenske klasike. Ko je po propadu založbe DZS zbirki grozilo, da ugasne, jo je Berniku uspelo ohraniti, dokler ni z letom 2009 postal njen izdajatelj naš inštitut, kjer ji ZRC SAZU in njegova založba nudita potrebno podporo in sistemsko mesto. Kot glavni urednik je Bernik uvedel v Zbrana dela podzbirko biografskih monografij, ki po njegovem načrtu sklepajo zaključene izdaje posameznih avtorskih opusov. V letu 2015 je Bernik v znanstvenem svetu inštituta podprl tudi pobudo, da se za starejše slovensko slovstvo vključi v Zbrana dela še eno podzbirko – Dela starejšega slovenskega slovstva – ki nadaljuje njegov načrt iz leta 1972.

Zgodba o Francetu Berniku in Zbranih delih je resnično dolga, v nekem pogledu tudi velika. Začela se je v letu 1950, ko je mladi Bernik večkrat pisal o novih zvezkih Zbranih del. Nadaljevala se je s temeljnimi raziskavami, iz katerih so nastale kritične izdaje Jenka, Kersnika in Cankarja, na teh pa je utemeljena cela vrsta poglavitnih Bernikovih monografij o slovenskih romantikih, realistih in umetnikih moderne. Dolgi lok te zgodbe se je iztekal, ko smo s kolegi še lani poleti srečevali akademika Bernika ob kavi na Bregu in ga je v prijaznem pogovoru vedno najbolj zanimalo, kaj je novega pri Zbranih delih. Da, tudi v zadnjem pogovoru, v marcu, tik pred epidemijo, ko so mu že pešale moči, je pozornost Franceta Bernika oživela in se zbistrila ob novih pobudah za »Slovenske klasike«. Ko je namreč pisal in govoril, da so Zbrana dela trajna naloga slovenske literarne vede, je v to trdno verjel. Ni pretirano reči, da je z mislijo in delom za to trajno nalogo svoje strokovno življenje začel in ga na koncu tudi sklenil.

* * *

Naj mi bo dovoljeno, da sklenem ta zapis z osebnim spominom. Bilo je le nekaj misli, a so me tedaj globoko zaznamovale. Teklo je leto 1993 in France Bernik je imel kot predsednik SAZU govor ob slovenskem kulturnem prazniku. Govoril je o Krstu pri Savici in prevzelo me je, ko je poudaril, da ne smemo – kot smo bili vajeni iz šol – umetno ločevati med bojevitim Uvodom in duhovno uglašenim Krstom z Bogomilino vero. V celotni pesnitvi je marveč razbral »sporočilo pesnika svobodomisleca, da pomeni krščanstvo razvitejšo obliko evropskega in slovenskega duhovnega življenja«. Pred skoraj tremi desetletji so te besede prinašale v slovensko javnost veliko moč – tisto moč, ki jo prinaša na novo uzrto, spoznano in s tem oživljeno duhovno ter kulturno izročilo.

Bog vam daj dobro, France Bernik!

Matija Ogrin

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...