Pred dnevi nas je žal zapustil Tadej Hrušovar, eden očetov, če ne prav sam oče slovenske pop glasbe. Pop glasbo se pogosto povezuje z brezdušnim potrošništvom in mesenostjo, le redko s presežnostjo, toda zame osebno je Tadej Hrušovar ime nečesa presežnega. Kot lahko po klubih širom sveta, kjer živi srbska dijaspora, tudi pri nas, vidite po svetu razseljene Srbe, ki jih prevzamejo domovinska čustva, ker DJ zavrti “nekaj od Cece”, tako je name in na mojo srečo “ekipo”, ki sem ji pripadal, delovalo vse, kar je ustvaril, soustvaril ali navdihnil Tadej Hrušovar. Slovenci moje generacije bodo ta zapis razumeli.
Ta zapis pišem in me ni sram priznati, medtem ko poslušam “komade” Tadeja Hrušovarja in se mi v ozadju že nekaj ur vrti slovenski pop preteklosti, po licih pa mi vsake toliko steče solza. Sram bi me bilo, če bi priložnost, da za takšnega velikana napišem In Memoriam, uporabil za to, da bi ponavljal za vsemi osrednjimi mediji in suhoparno našteval, kaj vse je ustvaril.
Zato to posvetilo slovenskemu velikanu razumite kot nekaj, kar je njegova smrt sprožila v meni, boljše rečeno – na kar me je spomnila. Kot nekaj, kar je v meni vse življenje sprožala njegova glasba. V Sloveniji, ki je etnično že zelo mešana, je težko, da bi imel, še zlasti v mestih, skupino fantov, kjer bi vsi bili Slovenci. Jaz sem bil del takšne skupine. Spominjam se, ko smo se s kombijem študentskega servisa, ki je zmogel hitrost le 80 kilometrov na uro po ravnini, odpravili na popotovanje najprej do Beograda, nato do bolgarske obale.
Na meji so nas zaustavili srbski “mejni policisti” in ko so preverjali naše priimke, niso mogli verjeti, da ni med nami nikogar na ić. Kakorkoli, čeprav smo seveda poslušali vso ameriško in balkansko pop navlako, nekateri bolj nekateri manj, smo bili slovenski mestni fantje. Še zlasti bosta ta zapis razumela prijatelja Grega in Miha. In kot slovenski mestni fantje smo sicer lahko dojeli prednosti ameriške in balkanske glasbe pri osvajanju deklet, toda glasba, ki je v nas od nekdaj zbujala posebna čustva… Podobna čustva kot srbski dijaspori zbujajo pesmi Cece, hrvaški morda od Oliverja, je bil slovenski pop. Katerega nedvomni, nedvomni idejni, duhovni oče in tudi spiritus movens, je bil Tadej Hrušovar.
Tadej Hrušovar bi bil zame heroj in za slovensko pop glasbo velikan, če bi ustvaril samo in izključno “Dan ljubezni”. Pa ni. Ustvarjal in sodeloval je pri Belih Vranah, pri Hazardu, dolga leta kot iskalec talentov iz ozadja vplival, navdihnil, v kolikor ni navdihoval že s svojo glasbo, veliko mladih ustvarjalcev. Zame, poudarjam, zame, je njemu primerljivo dober pop nastajal le še neposredno po koncu njegove aktivne glasbene kariere.
Za konec bi o gospodu “Dejviju”, kot so ga mnogi klicali, prepustil govoriti nekdanji kolegici iz v slovenska srca možno zapisane skupine Pepel in Kri, Nade Žgur, ki mi je z veseljem poslala pismo:
“Dejvi me je preko moža Deča, ki je bil takrat glasbeni producent na RaSlo (takrat radio Ljubljana), skupaj z dekleti moje vokalne skupine Strune, povabil k sodelovanju v novo nastajajočo skupino Pepel in kri.