Pod Peco, v Podpeci nad Črno na Koroškem, na idilični, od vsakdanjega vrveža odmaknjeni lokaciji, kjer je mobilni signal bolj izjema kot pravilo, se skriva vikend slikarja Leandra Fužirja. V pritličju atelje, poln vonja po barvah, z barvami zamazanih palet in čopičev, še bolj poln pa poslikanega papirja in platna. Na vseh stenah, policah, v vsakem kotu, celo na tleh in na stolih ležijo naslikane koroške pokrajine, koroški kmetje ali vaščani, liki iz zgodb Prežihovega Voranca ali rovi in v njih knapi mežiškega rudnika. Slednja tema je, čeprav je Landi Fužir najbolj poznan po Prežihovih Solzicah in preostalih motivih življenja in zgodb Lovra Kuharja, njegov najpomembnejši del slikarskega ustvarjanja. Rudnik je namreč izoblikoval naravo, življenje in družbo, kot jo danes poznamo v Zgornji Mežiški dolini, poleg tega pa je tudi zelo velik in pomemben del Landijevega življenja. S podobami temnih rovov in sključenih, utrujenih knapovskih hrbtov Fužirju uspe izvabiti solzo nostalgije in spominov na lice še najtršemu rudarju. In to mu je najdražje, pove Landi v pogovoru, ko se spominja starih časov, tako dobrih kot tudi slabih, ko razlaga o svojih naslikanih podobah, ki za večno ohranjajo zgodbe življenja skromnih ljudi pod Peco in Uršljo.
Landi, začniva pri knapih in rudniku – enem od vaših najpogostejših motivov. Tudi sami ste bili nekaj časa zaposleni v rudniku. Očitno je, da gojite velika čustva do rudarjenja in rudarjev v Zgornji Mežiški dolini.
Ker sem veliko časa preživel z rudarji, je bil to eden mojih največjih navdihov za ustvarjanje. Opazovati jih pri delu me je povsem prevzelo. Rudarje sem vedno gledal v hrbet, hodil sem za njimi, ko so osvetljeni stopali po rovu. Z njimi sem prečesal in spoznal celoten mežiški rudnik. Ker sem bil v mladih letih športnik, gimnastik, so me starejši rudarji radi izkoristili; kjer je bil kakšen predel visok ali zahtevno dostopen, so tja pač poslali Landija. A ničesar ne obžalujem, vse sem preživel. Slike z rudarskim motivom so postale precej priljubljene, ljudje so kar prihajali ponje. Veliko knapov je po upokojitvi odšlo živet v druge kraje ali države pa tudi mlajši so v iskanju boljšega življenja zapuščali službe v rudniku. Ko so se vračali na obisk v Črno ali Žerjav, so v spomin na stare čase želeli mojo sliko. Marsikateri rudar se je že zjokal ob sliki, tako močni so bili spomini, čustva in nostalgija. To se me je dotaknilo in spoznal sem, da delam in ustvarjam za dušo drugih. In to je vredno največ.
Poleg rudarjev vidimo tudi motive raznih preprostih, kmečkih in vaških ljudi. Ste črpali iz svojega kraja, ste upodabljali Črnjane in njihovo življenje?
Ko sem se s Prevalj preselil v Črno, sem opazoval okolje in družbo okoli sebe. Všeč so mi bili kmetje, ki so v Črno večkrat prijahali s konji in v gostilni zapili plače, se včasih tudi stepli – skratka, živeli so vaško življenje. Zelo rad sem imel brezdomce. Ti so mi bili velik navdih, v Črni jih je svojčas bilo kar dosti. Takšni preprosti ljudje so dali svoj pečat kraju – in takšne upodabljam. To so ljudje, ki jih vsakodnevno srečuješ na ulici in jih niti ne opaziš, a ko kakšen umre, ga pogrešaš. Tako sem več portretov posvetil tudi pokojnim vaščanom.
Ste upodabljali tudi znamenito Solzno dolino?
Ravno ti ljudje so mi bili zanimivi, a nisem slikal Solzne doline. V tistih časih sta bili Solzna dolina in z njo povezana problematika zelo nepriljubljeni temi v Črni. Sam nisem bil udeležen v tej zgodbi in tega tudi nisem želel poudarjati.
Na vaših slikah poleg koroškega rudarstva pogosto vidimo tudi motive Prežihovega Voranca.
Zadnja leta sem se res osredotočil predvsem nanj. Že od mladosti obožujem njegove zgodbe. Imel je podoben način življenja, kot sem ga imel jaz. Zgodbe mi zelo ležijo in zato ga veliko slikam. Tudi ljudje so precej zainteresirani za Vorančeve motive, a večinoma jim ustrezajo samo tri, mogoče štiri zgodbe. Večina bi na sliki imela solzice, tu in tam si kdo zaželi Levega devžeja ali motivov iz kakšne druge, bolj poznane zgodbe, preostalih pa niti ne. Potem pač slikam samo solzice.
Jon Petek