“V objemu narave, miru, svežega zraka in zelenega gozda na hribčku med Sevnico in Krškim, kjer živim s svojo družino, se veselim vsakega dneva kot žena in mati dveh prisrčnih šolarčkov, ponosna na svojega moža in družino, ki sva jo ustvarila skupaj. Svoja otroka z besedami in zgledi usmerjava na pot spoštovanja, pravičnosti, poštenosti, delovnih navad, spodbujanja raziskovanja in ustvarjanja.”
Mag. Martina Prevejšek v Glasbeni šoli Sevnica poučuje solopetje. Sama pravi, da je to redek poklic, saj so v celem Posavju v javnih glasbenih šolah zaposlene le štiri profesorice petja. Malo za šalo nam je najprej povedala anekdoto, ko jo je neka starejša gospa iz vasi vprašala, kaj dela. Odgovorila ji je, da poučuje petje, ona pa je spet vprašala: “Kóga? Popévaje vüčiš, ka pa še dergač, delaš na šihti?” Glasba je sicer pomemben del Martininega življenja, je njen poklic in njen hobi, ki jo spremlja od najstniških let, ko je poleg matematične smeri brežiške gimnazije obiskovala brežiško glasbeno šolo, kjer je pridobila prvo znanje o petju in izkušnje z nastopanjem. Pot jo je na študij peljala v Ljubljano, kjer je zaključila štiri letnike študija raziskovalne smeri biologije, zraven je obiskovala srednjo glasbeno šolo za petje in za tem še Akademijo za glasbo na oddelku za petje, kjer je diplomirala.
Na neki prelomnici, pravi, se je morala odločiti, kaj bo v življenju počela. Že v času študija je začela poučevati petje in začutila je, da jo to delo izpolnjuje. “Če me mati narava ne bi obdarila z glasom, bi najbrž vendarle bila biologinja,” pravi. Ker ji je akademija dala samo strokovno znanje in so glasbeniki po končanem šolanju bolj ali manj prepuščeni sami sebi, je svoje znanje želela razširiti, zato se se vpisala še na Fakulteto za management v Kopru, kjer je pred štirimi leti uspešno zaključila znanstveni magisterij iz splošnega managementa. V nadaljevanju preberite, kaj vse nam je povedala profesorica in magistrica Martina Prevejšek.
Delujete v Glasbeni šoli Sevnica? Ali nam lahko nekaj več poveste o vašem delu? Koga (otroke, odrasle) in kaj poučujete (petje, igranje instrumentov)?
V Glasbeni šoli Sevnica je oddelek za petje začel delovati leta 2000. Takrat sem na naši šoli pričela s poučevanjem petja štirih učencev, tri leta kasneje pa smo na šoli odprli poln oddelek, ki deluje še danes. Učenci petja od 3. razreda dalje obiskujejo tudi vokalno skupino oz. pouk komorne igre. Od lanskega leta opravljam na šoli še častno funkcijo predsednice Sveta šole.
Glede učencev petja v glasbeni šoli zaenkrat še vedno obstaja zakonska omejitev starosti učencev, ki naj bi pričeli z učenjem po končani mutaciji, torej dekleta pri 16. in fantje pri 17. letih. Vendar pa moje izkušnje in izkušnje pevskih kolegov doma in v tujini kažejo, da so te omejitve popoln nesmisel, saj pomenijo, da otroci do 17. leta sploh ne bi smeli peti. Ker mlajših otrok v glasbeno šolo po zakonu ne smemo sprejeti, starši iz želje, da otroku približajo solopetje, otroke vozijo k različnim šarlatanom, ki brez vsakršnega znanja o pevski tehniki, anatomiji in fiziologiji pevskega instrumenta, pedagoškega znanja in letom neprimerno izbranega pevskega repertoarja, poučujejo otroke in jim s tem naredijo več škode kot koristi. V tujini obstajajo šole, kjer se učenci lahko učijo petje celo od vrtca, spomnimo se na Dunajske dečke, ki jih poučujejo strokovnjaki za petje in temu primeren je tudi rezultat.
Ali ste mogoče kdaj razmišljali, da bi v življenju nadaljevali z glasbeno kariero?
Glasba je poleg družine pomemben del mojega življenja in v moji glasbeni karieri se prepletajo poučevanje, nastopanje in ustvarjanje avtorskih skladb, ki sva jih skupaj z možem, ki je tudi glasbenik, predstavljala na različnih festivalih zabavne in narodno-zabavne glasbe. V zadnjih nekaj letih se aktivneje ukvarjam tudi s pisanjem veznih tekstov in z vodenjem večjih prireditev, kar mi je še v posebno veselje. Kot pevka se žanrsko ne omejujem. Kot klasično izobražena glasbenica pojem vse, od opere, samospevov do popularne in narodno-zabavne glasbe, še posebej pri srcu pa so mi slovenske popevke in slovenske narodne pesmi. Preden so najin zakon obogatili otroci, sva imela veliko koncertov v Sloveniji, Avstriji, Italiji in na Hrvaškem s Kulturno-umetniškim društvom Slovenija, katerega predsednica sem bila 8 let, njegovo glavno poslanstvo pa je bilo ohranjati zaklade slovenske glasbene dediščine, slovenskih popevk in slovenske ljudske pesmi ter jih prenašati na mlade. Posledično smo kar nekaj koncertov imeli tudi v vrtcih in osnovnih šolah ter mladim približali lepoto slovenske pesmi in jezika. Menim, da se Slovenci premalo zavedamo vrednosti in lepote slovenskega jezika, slovenskih korenin, slovenske identitete in slovenske kulture, ki nas je oblikovala tisočletja in nas kot Slovence definira danes in verjamem, da nas bo tudi v prihodnje. Brez kulture noben narod ne obstaja. Slovenska kultura je zame tista, ki nam govori kdo smo kot narod, kaj smo, od kod prihajamo in kam gremo. Iz nje vznika in se gradi identiteta slovenskega človeka in slovenskega naroda. In zato je pomembno, da mlade o tem ozaveščamo.
Ali menite, da Slovenci in Slovenke dovolj spoštujemo slovensko glasbo?
Ob množičnem navalu tuje glasbe, ki preplavlja naše radijske postaje in koncertne dogodke, opažam, da premalo cenimo in spoštujemo slovensko glasbo, kljub temu, da imamo Slovenci odlične glasbenike, pevce in umetnike v vseh glasbenih zvrsteh. Dovolj pove primer iz dogodka Okusi Posavja, ki je potekal pred nedavnim v Krškem, in na katerem so bili predstavljeni lokalni izdelki in proizvodi, osrednji glasbenik dogodka pa je bil tuji glasbenik. Kot da Posavci ne premoremo kakovostnih pevcev in glasbenih skupin! Zaskrbljujoč je nivo spoštovanja slovenske kulture, ki sem ga lahko opazila tudi nekaj let nazaj, ko je bil ob slovenskem kulturnem prazniku največji dogodek v Posavju razprodan koncert neke dalmatinske klape. Če želimo spoštovati drugega, moramo najprej spoštovati to, kar je naše. Veliko vlogo tu igrajo organizatorji prireditev, ki bi morali biti pri teh stvareh bolj ozaveščeni.
Celoten intervju si lahko ogledate na portalu moje-posavje.si.