Ob mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je bil v imenu predsednika vlade Janeza Janše na judovskem pokopališču v Ljubljani položen spominski venec. Spominsko položitev venca je spremljala častna straža Slovenske vojske. Janša je ob tem spomnil, da v Sloveniji mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta obeležujemo vse od leta 2008, ko je slovenska vlada 27. januar razglasila za nacionalni dan spomina na holokavst.
Generalna skupščina Združenih narodov je 27. januar razglasila za dan spomina na žrtve holokavsta, zločina brez primere, najhujše oblike kršenja človekovih pravic moderne zgodovine. Vsako leto se na ta dan spominjamo osvoboditve največjega nacističnega taborišča, taborišča smrti Auschwitz-Birkenau na Poljskem.
V holokavstu, ki ga je večinoma izvajala nacistična Nemčija od leta 1941 do 1945, je bilo po podatkih Združenih narodov pobitih šest milijonov Judov, dva milijona Romov, 250 tisoč umsko ali telesno prizadetih ljudi in devet tisoč homoseksualcev.
Beseda holokavst izvira iz grške besede ὁλόκαυστος (holos – cel, kaustos – zažgan), v judovski tradiciji pa je znan tudi pod imenom השואה – Ha Shoah (Velika katastrofa). K holokavstu danes prištevamo tudi pet milijonov žrtev množičnih pobojev nejudovskega izvora. Tako končen seštevek holokavsta zaobsega grozljivih 11 milijonov žrtev.
Začetki antisemitizma
Negativen odnos zahodnega sveta do Judov lahko spremljamo že od časov Rimskega imperija. Po treh judovskih uporih so Rimljani judovsko vstajo pod vodstvom cesarja Tita Flavija krvavo zadušili in porušili jeruzalemski tempelj. V srednjem veku so bili Judje kot tisti, “ki so ubili Boga”, izredno negativno obravnavani. Imeli so jih za “stiskače” in “grabežljivce”. Skozi celotno zgodovino srednjega veka lahko spremljamo izgone in pogrome nad njimi.
Judovski strokovnjaki opozarjajo, da je med srednjeveškimi pogromi in nacističnimi taborišči jasna povezava. V drugi polovici 19. stoletja se je na področju današnje Nemčije in Avstrije začelo širiti gibanje Völkisch. Idejna očeta tega gibanja sta bila Houston Stewart Chamberlain in Paul de Lagarde. Gibanje je zagovarjalo idejo, da je judovstvo v smrtonosnem boju za prevlado z arijsko raso. Zastopniki gibanja so judovstvo videli kot raso in ne kot religijo. V govoru pred Reichstagom leta 1895 je vodja gibanja Völkisch Hermann Ahlwardt za Jude dejal, da so “plenilci” in “bacili kolere” ter da bi jih bilo za dobro nemškega naroda treba “iztrebiti”.
Adolf Hitler je svoje sovraštvo do Judov javno zelo jasno izražal. V delu Moj boj sicer nikjer ne napiše, da jih je treba iztrebiti, zapiše pa, da jih ima namen odstraniti iz nemškega kulturnega, intelektualnega in političnega življenja. V avgustu 1920 je začel Hitler svojo retoriko zaostrovati. Jude je poimenoval “rasna tuberkuloza” in izjavil, da je z njimi treba obračunati na enak način kot z boleznijo. “Ko bom enkrat na oblasti, bo moja prva in glavna naloga iztrebljenje Judov. Takoj, ko bom imel to politično moč, bom zgradil vrste in vrste vislic na Marienplatzu v Münchnu na primer. Potem bom nanje pobesil Jude in tam bodo viseli, dokler ne bodo začeli zaudarjati. Nato jih bomo vzeli dol, zaradi higiene seveda, in obesili naslednjo skupino,” je Hitler leta 1922 povedal novinarju Josephu Hellu.
Taborišča smrti, poboji in upor
Nacistični antisemitizem se je v času Hitlerjeve vlade ostro stopnjeval. Tako imenovana “kristalna noč” je dala nacistom izgovor, da so začeli Jude izvensodno preganjati in pobijati. Najbolj okrutni poboji so se dogajali v iztrebljevalnih taboriščih Auschwitz-Birkenau (1,1 milijona žrtev), Bełżec (600.000 žrtev) in Treblinka (800.000 žrtev). Znani so tudi judovski upori. Najbolj znan je upor Judov v Varšavskem getu, kjer je 20 do 30 tisoč Judov skoraj štiri tedne zadrževalo čete SS. Nemci so po tem uporu Varšavo porušili do tal. Za časa druge svetovne vojne naj bi se zgodilo sicer okoli 100 judovskih uporov.
Nina Žoher