Objavljamo pridige slovenskih nadškofov na polnočnih svetih mašah

Foto: STA

Številni verniki so današnji božični dan, s katerim kristjani obeležujejo dan Jezusovega rojstva, začeli s polnočnico. Polnočno mašo v ljubljanski stolnici je vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, v mariborski stolnici pa mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.

Papež Frančišek je na sveti večer vodil polnočnico v baziliki svetega Petra v Vatikanu. Slovesno pa je bilo tudi v Betlehemu, kraju rojstva Jezusa Kristusa, kjer je mašo daroval poglavar katoliške Cerkve v Sveti deželi Pierbattista Pizzaballa. Papež Frančišek bo danes ob božiču z balkona papeške palače podelil tradicionalni blagoslov mestu in svetu oziroma urbi et orbi. V njem bo verjetno tako kot običajno pozval k miru na svetu. Papež tradicionalno blagoslovi mesto Rim in svet dvakrat letno, in sicer za veliko noč in božič, ki sta največja krščanska praznika.

Božične maše so danes potekale tudi po številnih cerkvah v Sloveniji. Ljubljanski nadškof metropolit Zore jo je v ljubljanski stolnici vodil ob 9. uri, mariborski nadškof metropolit Cvikl pa v mariborski stolnici ob 10. uri, poroča STA.

V nadaljevanju tako objavljamo pridigo nadškofa Stanislava Zoreta pri polnočni sveti maši v ljubljanski stolnici:

Spoštovani bratje škofje, dragi duhovniki, diakona in bogoslovci, spoštovane sestre redovnice, dragi pevci in drugi bogoslužni sodelavci, dragi bratje in sestre.

“Dete nam je rojeno, sin nam je dan,” pravi prerok Izaija. In nadaljuje: “oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru.” To so močne, mogočne besede. Pred nami zarisujejo nekoga z nesluteno veličino.
Besede, s katerimi apostol Pavel govoril o tej resničnosti v pismu učencu Titu, so drugačne, zelo drugačne: “Razodela se je Božja milost, ki rešuje vse ljudi.” Evangelist Luka pa pove, da je angel oznanil pastirjem veliko veselje. V Davidovem mestu se je rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod. „In to vam bo v znamenje: “Našli boste dete, v plenice povito in položeno v jasli.”

Na eni strani imamo cesarja Avgusta, ki je bil v tistem času vladar Sredozemlja in njemu je bila podrejena tudi Palestina. Hotel je, da ga slavijo kot kneza miru in kot tistega, ki zagotavlja red in blaginjo. V današnjem odlomku se nam predstavlja v eni najbolj značilnih vlog nekega vladarja. Politično oblast v vseh časih zanima, kolikšno je število njihovih podrejenih, da bi od kar največ ljudi lahko zahtevali davke. Cesar Avgust je ukazal, naj se popiše ves svet, smo slišali evangelista Luka. Avgust ima tolikšno oblast, da se morajo vsi prebivalci njegovega cesarstva odpraviti na pot.

Na drugi strani pa imamo Jezusa, dete, povito v plenice in položeno v jasli. Pred njim ne trepeta nihče. Nobene oblasti nima, nobene moči, da bi ukazoval množicam in bi se te zganile. Ima pa ljubezen, tisto ljubezen, ki je Boga nagnila, da je Adamu in Evi, ki sta zaprla srce za Božjo besedo in raj spremenila v “solzno dolino”, dal obljubo, da bo zarod žene kači strl glavo. Njegova ljubezen je dovolj močna, da bo sprejela nase vse grehe človeštva, grehe čisto vseh ljudi, jih nesla na križ, in tudi na križu ne glede na vse ne bo nehala ljubiti. Ne, ne ukazuje množicam in jim nikoli ne bo ukazoval. On je tisti, ki ljubi množice a ne kot množice, ampak kot posameznika. Vsakogar ima rad.

Cel adventi čas smo ga pričakovali in poslušali povabila, naj bedimo, naj bomo pozorni, naj pripravljamo pot njemu, ki prihaja. Ne vem, kakšnega ste si predstavljali? V kakšni podobi ste ga pričakovali? Kaj bi moral izpolniti v vašem življenju? Na katera vprašanja bi moral odgovoriti? On pa je prišel kot otrok, ki bo rastel, ki bo potreboval vzgojo, za katerega bo treba skrbeti, ga varovati pred nevarnostmi, ki bi lahko ogrozile njegovo življenje. “Imel bo besede večnega življenja”, a prej ga bo potrebno naučiti govoriti. “Hodil bo iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse”, še prej pa ga bo potrebno naučiti hoditi. V večerih, skozi cele noči in tudi v ranih jutrih se bo v molitvi pogovarjal z Očetom, a še prej ga bo potrebno naučiti moliti. Angel je oznanil, da se je rodil Odrešenik. In vendar bo tega Odrešenika kmalu treba rešiti pred tistim, ki ga bo kakor Herod hotel umoriti.

Zato se mora nocoj naše pričakovanje odpreti drugačnemu načinu budnosti: postati moramo tisti, ki Jezusa varujejo in ga zavijajo v plenice skrbi in pozornosti. Jezus prihaja kot otrok, ki se ne vsiljuje nikomur, pač pa prosi za sprejetost in zaščito pred vsem, kar bi ga lahko odstranilo iz našega srca in naših dejanj, iz naših misli in iz naših odločitev; pa tudi pred tem, da bi ga preprosto odložili v prostor brezbrižnosti – se pravi v prostor “ne skrbeti zanj”.

Bog odrešenik prihaja kot otrok, potreben naše ljubezni, da bi nas na ta način rešil naše sebičnosti, naših grehov, ki se pogosto rodijo ravno zaradi tega, ker skrbimo samo sami zase, za svoje interese in za svoje koristi. Prihaja kot otrok, da bi nam dal možnost, da se začnemo učiti, kako ljubiti.

Bedeti pomeni čakati in čuvati. To sta glagola božiča, ker sta glagola srečanja, vsakega srečanja med ljudmi, pa tudi srečanja med Bogom in njegovim ljudstvom. Brez čakanja ne moremo doživeti pravega izkustva Boga, ker Bog preprosto ni naša posest. Takšni so maliki, pri katerih se slepimo, da jih imamo v posesti, v resnici pa imajo oni v posesti naša življenja in naša srca.

Živega Boga ne moremo posedovati, ampak ga lahko samo srečamo in mu dovolimo, da tudi on nas sreča; vsako pristno srečanje živi iz čakanja. Doživetje njega, pa naj bo še tako silovito in resnično, povzroči željo po novem srečanju, še bolj resničnem in bolj globokem.
Čakati je za ljudi našega časa zahteven proces. Nismo več navajeni, da setvi ne sledi neposredno žetev, ampak je treba čakati, da setev vzkali, zraste in dozori, preden jo lahko požanjejo in spravijo v žitnice. Nismo več navajeni počakati na kruh, ker je treba testo zamesiti, ga položiti v pripravljeno peč in potem čakati, da testo v peči postane kruh. Nismo več navajeni čakati še na toliko drugih stvari, ker preprosto gremo in s prodajne police vzamemo, kar mislimo, da potrebujemo. In nismo več pripravljeni čakati na ljudi in jim dovoliti, da počasi rastejo v odnosu do sebe, do drugih in do Boga. Učinkoviti in produktivni morajo biti takoj in v polnosti.

Bog pa ni artikel s prodajne police, ampak je živi Bog. Zato ga ne moremo kupiti, ampak je potrebno potrpežljivo in pozorno čakati, da odnos dozori do te mere, da v resnici postane moj Bog in moje vse.

Nocoj naš Bog, kakor vsak dan, kakor vso dolgo zgodovino, hodi okrog in išče, če bo kje našel odprta vrata. Pomembno je, da ga pozorno čakamo. Pomembno je, da smo „doma“ in da svojih vrat nismo zaprli pred vsemogočimi vsiljivci, ki bi nam utegnili kaliti naš mir in našo samozadovoljnost, našo samozadostnost. Vseeno morajo vrata ostati odprta zanj, ki prihaja.

Prositi moramo tega Boga, naj nam zbistri pogled, da ga bomo znali prepoznati. Prihaja namreč vedno v novi podobi in prepozna ga samo preprosto srce, ki si ni ustvarilo malikov, pod katerimi je pripravljeno spoznati svojega Boga. Za pastirje je bilo znamenje “dete, povito v plenice in položeno v jasli.” Za nas je lahko kdorkoli, ki je lačen bližine, prijazne besede, spoštljivega pogleda, kosa kruha … Bližina, dobre besede, spoštovanje, podeljeni kruh so lahko tiste plenice, s katerimi lahko mi pogrejemo premrla srca in lačne duše naših bratov in sester.
Če bomo na ta način bedeli zaradi Jezusovega prihoda, če bomo pozorni nanj, bo božič sicer izgubil nekaj svoje idiličnosti, v katero ga odevamo v teh prazničnih dneh. Morda bo v njem nekoliko manj lučk in bleščave, za zato veliko več pristnosti. Postavljati bo začel vprašanja, morda celo zelo zahtevna in neprijetna vprašanja, ob katerih se bomo znašli v zadregi. Morda nas bo vprašal, kam so namenjeni naši koraki, ali nas vodijo k drugim ali so morda namenjeni k meni samemu. A ob teh vprašanjih bomo odpirali srca in domove, iskanje odgovorov bo tudi nas usmerilo na pot, na pot srečanja z ljudmi, v katerih nas Jezus prosi, naj poskrbimo zanj, naj bomo pozorni do njega. In šele če bomo na tej poti prišli do drugih, če bomo prišli do srečanja, bomo v resnici tudi prišli do samega sebe, do tistega samega sebe, v katerem je dovolj prostora, da sprejme Boga, ki ga prosi za prenočišče, za prebivališče.

Dragi bratje in sestre, naj ta sveta noč tudi vaša srca usposobi, da bodo mogla slišati angelsko petje, da boste mogli skupaj z angeli peti slavo Bogu na višavah in da boste vsem ljudem na zemlji prinašali mir. Vsem vam voščim, da bi se mogli ustaviti ob svojih notranjih jaslicah in odkriti, da v njih počiva Jezus, varovan in ljubljen. Postali bomo njegovi učenci in v njem bomo, kot pravi papež Frančišek, dosegli zadnji smisel življenja. Amen!

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore (foto: Polona Avanzo)

Pridiga škofa Andreja Glavana pri polnočnici v stolnici v Novem mestu se je glasila sledeče: 

Prisrčno pozdravljam vse, ki se vsako leto zbiramo pri polnočni sveti maši, da proslavimo rojstvo Jezusa Kristusa, učlovečenega Božjega Sina. S te rojstvom v hlevu na betlehemski poljani so se izpolnile skrivnostne, nedoumljive obljube, da bo on Emanuel – Bog z nami. Prišel je k nam, tako preprost, da smo z njim kar na ti, kot pravimo.

Presenetljivo pa ni le to, da Bog postane človek, ampak tudi to, kako se je zgodilo. Če že pride, potem bi pričakovali nekaj povsem drugega od tega, kar vidimo v jaslicah, ki jih postavljamo na podlagi evangeljskih pripovedi. Pričakovali bi blišč in mogočnost, ne pa skrajno skromnost in revščino, v katero se je skril.

Nekaj rabinska judovska zgodba pripoveduje. Deček Ješua je jokajoč pritekel k staremu očetu, znamenitemu rabinu Baruhu. Debele solze so mu tekle po licih in se je jokaje pritoževal: “igrali smo se skrivalnice. Jaz sem se tako dobro skril, da me nihče ni mogel najti. In moj prijatelj me je preprosto nehal iskati in je odšel. To je krivica, to ni lepo.” Ker se je najbolj iznajdljivo in najlepše skril, je skrivanje kar naenkrat izgubilo lepoto in zanimivost, ker se je igra prekinila. Dedi ga je pobožal po licih in izrabil je priložnost, da ga je poučil. Ganjen je rekel: “To res ni lepo. Ampak vedi, Bog je naredil podobno. Bog se je skril, da ga ne vidimo, in nekateri ga prenehajo iskati.”

V tej zgodbi se odslikava tudi božična zgodba. Bog se je skril. On ne sije s svojim bliščem, ni nas prisilil na kolena s svojo močjo. On hoče, da ga svobodno in z ljubeznijo iščemo. Bog, ki prihaja med nas, spoštuje našo svobodo. Z ničemer, najmanj pa s svojo zunanjo veličino, ki je za človeški napuh tako vabljiva, Bog nas z ničemer ne sili k veri vanj. Razkriva pa nam svojo ljubezen, prihaja med nas kot nebogljen otrok, ki nam kaže, da nas ima rad. Želi pa, da na njegovo ljubezen odgovorimo s svojo ljubeznijo do njega in do bratov in sester, s katerimi se je poistovetil, ko je pozneje rekel: “Karkoli ste storili kateremu koli bratu, ste meni storili.« To je bistvo krščanstva. »Mi smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo,” pravi apostol Janez, Jezusov najljubši učenec v svojem prvem pismu (1Jn 4,16).
Mesija se je dobesedno skril v nebogljenega otroka in se je hotel roditi kot brezdomec med pastirji, ki so bili pravzaprav njegovi dvorjani, ki so bili tudi revni, da so celo v zimski noči čuvali svoje črede pod milim nebom.

A vendar, v teh revnih okoliščinah so se uresničile napovedi, da se bo kot potomec kralja Davida rodil v njegovem mestu Betlehemu. Še pred rojstvom je moral izkusiti človeško trdosrčnost. Za mlado mater na porodu ni bilo mesta v prenočišču. Jasli v živalski staji so gotovo skrajno neugoden kraj za novorojenčka, a še bolj boleče je spoznanje, da te nekateri ne marajo, da si odveč in da v svoji nesreči ne moreš računati na človeško sočutje.

In sredi te revščine angeli prepevajo in oznanjajo veselje in mir. Prestrašene pastirje mirijo. Ne bojte se! Oznanjam vam veliko veselje, namenjeno vsem ljudem brez izjeme, celo tistim, ki so pred nosečo, tresočo se Marijo in zaskrbljenim Jožefom malo prej pred nosom zapirali vrata. Kakih 30 let pozneje je Jezus rekel: “Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.” Ni najbolj nesrečen tisti, ki krivico trpi, ampak tisti, ki krivico povzroča.

Vse poznejše Jezusovo življenje, govorjenje in delovanje je bilo že navzoče v jaslicah. Njegovo poznejše druženje z grešniki in cestninarji se je začelo že z druženjem s pastirji, ki so bili prav tako obrobneži svojega časa.

Zaradi tega tudi mi božične noči ne moremo prav praznovati, če ne mislimo na tiste, ki so v tej uri v stiskah, lačni, ki trpijo in so bolni, ki dvomijo v smisel svojega življenja, na vse, ki so zaradi vere v zaporih in psihiatričnih prevzgojah.

Dragi bratje in sestre! Okrepimo v nocojšnji sveti noči vero in zaupanje v božjo ljubezen. Sprejmimo angelovo veselo oznanilo, da je Bog z nami in nismo nikoli sami, če bomo tudi mi verovali v moč ljubezni, četudi se nam kdaj zdi slabotna in krhka, kako novorojenček v jaslih. Naj se božični mir, upanje in veselje naseli tudi v naših srcih kakor nekoč v betlehemskih pastirjih.

Amen.

Foto: Nova24TV

Homilija nadškofa Alojzija Cvikla pri polnočni božični maši v mariborski stolnici se je glasila:

 Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Ob Božji besedi v tej sveti noči se želim s posebno pozornostjo skupaj z vami ustaviti ob treh podobah, ki jih najdemo v Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu. V teh podobah skušajmo najti bogastvo in sporočilo te svete noči.

Najprej je to zakonski par, Jožef in Marija, ki sta na poti v Betlehem. Zakaj sta na poti?

Potem so pastirji, katerim je prvim sporočena vesela novica. Zakaj so bili ravno oni prvi?

Tretja podoba, ki nas nagovarja, pa je Božje dete, položeno v jasli.

Ta sveta noč odpira kar nekaj vprašanj na katera bom poskušal odgovoriti.

1. Zakonski par na poti

Jožef in Marija sta na poti, da izpolnita ukaz cesarja Avgusta, naj se popiše ves svet. Cesar želi vedeti kolikšna je realna številka prebivalcev, da bo lahko pobral čim več davka.

Evangelist Luka pa nam s to prispodobo pove, da je tudi naša vera nenehna pot in nenehna rast. Veren človek je popotnik. Zanimivo je, da II. vatikanski koncil, ko go govori o veri, največkrat uporabi glagol »hoditi«. Pravi, da je Cerkev Božje ljudstvo na poti. Tu ni mišljeno samo na poti proti večnosti, ampak smo tudi na poti iskanja resnice.

Misel, da je človek iskalec resnice evangelist Luka mnogokrat naglaša. Zato smo tudi kot Cerkev na poti, da bi resnico skupaj odkrivali, korak za korakom.

Tako kot posameznik, se tudi Cerkev srečuje z dvomi in išče odgovore na vprašanja, ki se porajajo ob soočenju s svetom, kamor je Cerkev poslana.

“Biti na poti”, to nas spominja na očeta naše vere, na Abrahama, katerega je Bog nagovoril: “Pojdi iz svoje dežele v deželo, ki ti jo pokažem!” Abraham se je izročil Bogu, mu zaupal in se podal na pot in Bog mu je sproti, korak za korakom razodeval pot.

Vendar ljudje večkrat ostanemo sami in se ne odpravimo na pot za Gospodom. Največja ovira ob tem je ujetost v naše lastne predstave in ideje. Ljudje smo pač ujeti v svet in dogodke in iz tega težko izstopimo. Toda, če želimo, da se obogatimo in rastemo, je potrebno iti na pot.
Papež Frančišek to lepo izrazi z mislijo ko pravi, da … “je vsaka misel in vsaka naša trditev, nepolna. Zato je potrebno biti odprt za rast in obogatitev.”

2. Pastirji

Pastirji so bili prvi, ki jim je bila sporočena vesela novica rojstva Odrešenika. Navadno, ko govorimo o pastirjih, poudarjamo njihovo preprostost in skromnost.

Po drugi strani pa moramo za pravo razumevanje vedeti, da pastirji v Jezusovem času niso bili osebe, ki bi pred takratno javnostjo uživale ugled in spoštovanje. V najrazličnejših primerih in zapisih iz tistega obdobja jih najdemo na prvem mestu, kadar je govor o grešnikih. Pred ljudmi in pred javnostjo so bili to ljudje, ki so drug drugemu kradli živali. Zato je zanje veljalo, da ni primerno da bi kot pastirji lahko vstopali v molilnice, še manj v tempelj, ker po mnenju takratnih veljakov niso živeli vere. Bili so torej izključeni iz občestva, ki se je zbiralo k molitvi in so pred ljudmi veljali za pogubljene, z drugo besedo za odpisane.

Ko je pastirje nagovoril angel so bili polni strahu. Zato jim angel pravi: “Ne bojte se! Glejte oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!”

Tako lahko začutimo, kako je Božja ljubezen objela te nesrečne ljudi. Bog jih ni kaznoval, obratno, s svojim prihodom na svet jih objame z vso svojo Božjo ljubeznijo.

Ljudje večkrat v ospredje postavljamo podobo Boga, kot nekoga, ki nas kaznuje, sodi in se celo maščuje. V sveti noči pa se nam razodeva Bog, ki je usmiljen, ki se sklanja k človeku, in nam daje vedno novo priložnost.
Poslanstvo otroka, rojenega v sveti božični noči v jaslicah bo zato: iskati grešnike, z njimi sesti k mizi, jih voditi nazaj v skupnost, iz katere so odšli sami ali bili izključeni.

3. Otrok

“Našli boste Dete, povito in položeno v jasli.” V tej noči smo povabljeni, da v betlehemskem otroku odkrijemo našega Odrešenika in našega učitelja, ki nas uči, kako usmeriti življenje, da bomo skupaj hodili v srečno prihodnost.

Nek duhovni pisatelj iz 19. stoletja, ko razmišlja o človeku, pravi, da vsak od nas nosi globoko v sebi dve podobi: podobo otroka in podobo starčka. Podoba starčka pomeni, da smo ljudje ujeti v neke okvirje, iz katerih težko izstopimo. Podoba otroka pa pomeni da vsi, kljub svoji ujetosti v ta svet, iščemo nežnost, toplino, pa tudi željo po nečem novem, lepšem …

Za sodobni čas lahko rečemo, da v nas zelo živi podoba, ki jo predstavlja “starček”. Ljudje se radi zapiramo sami vase ali v ozek krog ljudi. Tako se oddaljujemo drug od drugega, večkrat čutimo celo strah drug pred drugim.

Praznik svete noči pa nas vabi, da bi se v nas prebudila podoba, ki jo predstavlja otrok. V tem smislu naj bi se zavedali, da lahko človek v polnosti zaživi šele takrat, ko v sebi odkrije otroško dušo, ko se zna veseliti, občudovati, se zaustaviti ob skrivnostih, in se skrivnosti otroško razveseliti.

Ljudje, ki jih omenjajo in opisujejo evangelisti, so bili preprosti ljudje, ki pa jim je bila skupna ena lastnost: budnost, ali drugače rečeno: odprtost! To je človeška drža ali vrednota, ki jo bo Jezus pri svojem učenju zelo polagal na srce svojim učencem. Odprtost človeka se namreč kaže v tem, da znamo prisluhniti Božji besedi, ki ljudi nagovarja v vsakem času. Jezusov učenec je torej odprtega srca, je človek pričakovanja in upanja. Preprosti betlehemski pastirji se niso bali odpreti Bogu, niso imeli strahu, da bodo izgubili del sebe in svoje svobode …

Tako so ljudje, ki nam jih evangelist Luka predstavi v prazničnem božičnem evangeliju, prvi apostoli, ki so bili nagovorjeni, ki so sprejeli veselo oznanilo in ga tudi ponesli naprej.

Ta sveta noč je tako Božji nagovor za vsakega od nas. Lahko ostanemo zaprti vsak v svojem svetu, vsak s svojimi idejami in načrti. Lahko pa svoje srce odpremo, da nas doseže veselo oznanilo, da nas doseže Luč, ki s seboj prinaša tudi mir.

Dragi bratje in sestre, to noč še posebej čutimo, kako se nam Bog podarja po novorojen detetu v jaslicah. Želim, da bi vsak od nas vsaj malo začutil to vstopanje luči, ki preganja našo temo, da bi vsak začutil v globini svojega srca mir, ki ga svet ne more dati, da bi tako bilo manj nesoglasij in napetosti med nami, več pa konkretnih znamenj ljubezni in dobrote…

Želim vam duhovno bogat božič, z veliko luči in Božjega miru! Amen.

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl. (Foto: STA)

V nadaljevanju objavljamo tudi homilijo nadškofa Alojzija Cvikla pri jutranji sveti maši na božični dan:

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Lepo vas pozdravljam na ta sveti božični dan.

Ves poudarek današnjega evangelija je na pastirjih. Prvi so zvedeli veselo novico o Jezusovem rojstvu. Ko so slišali oznanilo je to v njih prebudilo željo, da so šli in preverili, kaj se je resnično zgodilo.

Lahko bi rekli, da v teh nekaj stavkih najdemo povzet ves tretji evangelij, ki se razvija v dveh smereh: Na začetku je oznanilo, ki ljudi napolni z veseljem. Nato pa ti preprosti pastirji postanejo pričevalci tega, kar so slišali, videli in doživeli.

Pastirji niso videli nič posebnega, samo očeta in mamo z novorojenim detetom. Če bi jim angeli ne oznanili, kaj se je zgodilo, ne bi vedeli, da v jaslih leži Odrešenik. Po drugi strani, če se nebi sami šli prepričat in če nebi na lastne oči videli, to kar so jim angeli sporočili, bi vse to za njih izzvenelo, kot sanje.

To, kar se je dogajalo v sveti noči, zelo spominja na velikonočno jutro: Takrat so zgodaj zjutraj, ko je bila še tema, žene šle h grobu in dva moža v belih oblačilih jim stopita nasproti in jih vprašata: “Kaj iščete živega med mrtvimi?”

Evangelist Luka nam želi pokazati, kako se rodi vera. To se zgodi, ko se človek odpre oznanilu. In temu sledi osebna izkušnja. Oboje ima svoj pomen, ni enega brez drugega.

Sprejeti oznanilo, o njem premišljevati v svojem srcu, pomeni, da pustim, da me to oznanilo prevzame, da lahko obrodi svoje sadove.
Kaj je premišljevala Marija v svojem srcu, ko so ji pastirji povedali, vse kar so slišali in videli, da se je “danes v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod!”

Evangelist Luka ne želi, da se prepuščamo fantaziji, ampak želi, da se poglobimo v znamenja, ki so polna bogate vsebine.

Tako mam tudi obe berili, iz knjige preroka Izaija in pismo Titu, pomagajo, da bi božično skrivnost ne povezali samo s pastirji, ampak, da bi dojeli globoko sporočilnost svete noči za vsakega od nas.

Prva krščanska skupnost je bila skupnost učencev, ki so skupaj z Marijo premišljevali vse, kar se je zgodilo. Ob tem so prišli do spoznanja, da vse, kar je napovedoval prerok Izaija, postaja v Jezusu iz Nazareta resničnost. Njega nebeški Oče pošilja, da zbere novo Božje ljudstvo, ki bo sveto in odrešeno in bo znamenje vsem ljudstvom.

Prvi kristjani, povezani v skupnost, so vedno bolj odkrivali, da je upanje, ki nam ga daje krstna milost, najprej in predvsem vabilo na pot, ki naj bi jo človek prehodil korak za korakom, v odprtosti Božjemu Duhu.

Nevarno je, da bi božič šel mimo nas, ne da bi ob tem dojeli njegovo pravo sporočilo. Samo če bomo tudi mi v svojem srcu ohranjali in premišljevali božično sporočilo in vse kar se je zgodilo v sveti noči bo božični praznik za nas poln topline in domačnosti.

Zato na ta božični dan obnovimo našo vero, polni veselja in hvaležnosti, in z željo, da bi sledili Božjemu Sinu. Sprejmimo ga v naše življenje in pustimo, da nas vodi, saj je to pot, ki je prežeta z mirom, pravičnostjo in ljubeznijo.

Učlovečeno Božjo besedo sprejmimo s srcem. Res je, okoli nas je tudi veliko teme in spremlja nas senca smrti. Tudi sodobni človek večkrat sliši o tej temi, jo gleda, ali celo okuša, saj nam tudi mediji dan za dnem poročajo o dogodkih, ki zbujajo v nas zaskrbljenost in strah pred prihodnostjo.

Božični dogodki nam povedo: ko sprejmemo Luč, tudi mi sami vedno bolj postajamo luč in znamenje učlovečenega Kristusa v zgodovini.

Evangelist Janez nam danes podaja svoje premišljevanje o tej veliki skrivnosti. Poudarja, da je ta, ki se je rodil kot otrok, Bog od Boga. Od vekomaj živi, v Devici Mariji si je privzel našo človeško naravo in prebiva med nami. Tega se danes veselimo tudi mi, saj se Gospod z vsakim od nas želi, ne le srečati, ampak se želi z nami vsemi povezati, in to je za nas vir sreče, miru in polnost življenja.

Božič je zato dejanje ljubezni, saj se Bog sklanja k nam. Sklanja se k meni, k tebi in k vsakemu človeku, ker nas ima neizmerno rad in nas želi osrečiti.

Želim, da bi vsak od nas doživel božič, kot Božje sklanjanje, da bi vsi sprejeli dar svete noči, ki nam je ponujen. Tako bo naše življenje lepše in srečnejše. Ne bo toliko delitev med nami. Ne bomo več iskali, kdo bi koga izkoristil, da bi sam imel več od drugega. Kdor postane “otrok luči”, ta postavlja v ospredje resnico, ljubezen in mir. To pa so vrednote, ki nas vodijo na pot. In ta skupna pot naj nas vse povezuje in združuje. Skupaj na tej poti naj vedno bolj doživljamo, da smo med seboj bratje in sestre. Amen.

Foto: iStock

Rok Krajnc