Že ob vstopu v Koroško hišo na Muti začutimo pristno koroško domačnost. Kamnita tla, lesene mize in stoli, na stenah stare koroške slike in fotografije, na policah predmeti, ki zaznamujejo regijo. Ko pa na mizo dobimo domač kruh, mežrle, ajdove žgance ali pohorski lonec, pa je slika popolna. Helena Kresnik Pažek s Koroško hišo daje Dravski dolini in Koroški tisto, kar je za identiteto regije nujno – pridih pristnosti in domačnosti, ohranjanje kulturne in gastronomske dediščine ter drugačnost. Trud njene družine ne ostaja neopažen. Koroška hiša je prejemnica dveh zaporednih nagrad Zlata ponev, prav tako je po izboru bralcev Slovenskih novic prejela naziv najbolj priljubljene restavracije v Sloveniji. Kljub vsemu pa Koroška kot turistična destinacija ostaja neopažena, s tem pa tudi koroška kulinarika. Kot pravi Helena, bo moralo preteči še veliko vode, da bo Korošcem na kulinarični zemljevid Slovenije uspelo postaviti pristno koroško jed.
A Helena vidi priložnost v celostni turistični ponudbi, pri čemer obiskovalec Koroško vidi in okusi. Prihodnost vidi v gastronomskem turizmu z dodatkom kulturne dediščine. Koroška hiša skupaj z domačijo Gora pod lipo in kovačijo Pri Kovaču nudi tridnevno kulinarično razvajanje. Gost spi v koroških »štiblcih«, uživa v koroški kulinariki, ob tem pa si ogleda kulturne in zgodovinske znamenitosti, ki jih Koroška ponuja. In ravno takšno povezovanje, pravi Helena, je prava pot do obuditve turizma v regiji.
Korošci smo zrasli na »repni župi«
Koroška hrana je v osnovi preprosta. Naši predniki niso bili gospoda, večinoma so bili to kmetje, železarji, rudarji … To se odslikava tudi v koroški kulinariki. In če danes pogledamo ponudbo koroških restavracij, na menijih ne vidimo pristne koroške hrane, kaj šele, da bi jo lahko naročili kje drugje v Sloveniji. Zakaj je po vašem mnenju temu tako?
Res je, zrasli smo na »repni župi« (smeh). Koroška hrana zahteva veliko priprave. Lažje je vreči zrezek v ponev in si gotov, kot pa pripraviti mežrle, pri čemer moraš vse sestavine prej skuhati, zmleti, umešati in dati peči. Že ob naštevanju se sliši, da ni malo dela. A z dobro organizacijo in željo pri tem ni težav.
A nekatere slovenske jedi, ki so značilno regijske, denimo gorenjska kranjska klobasa, so trdno zasidrane na kulinarični zemljevid Slovenije in Evrope. Koroške hrane ni nikjer.
Moralo bo preteči kar veliko vode, da bi Korošcem uspelo postaviti svojo jed v širši prostor. Prvobitno bi jo morali znati postaviti v svoj prostor, v regijo, da bi bilo mogoče vsaj tri ali štiri značilne koroške jedi naročiti v najbolj pomembnih koroških restavracijah. Šele potem bi lahko ta ideja šla izven meja Koroške. Ko turist pride v Slovenijo, ne loči med Korošcem, Štajercem ali Prekmurcem, a če je na Koroškem nekajkrat jedel dober mežrle, bo to zahteval tudi drugod. Dokler imamo na Koroškem samo eno ali dve gostilni, kjer ponujamo pristno koroško hrano, povpraševanja drugod po Sloveniji ne bo.
Celoten članek preberite TUKAJ