Odvetnica Lucija Šikovec Ušaj: Zaupanja v delo sodišč nimam niti sama in ga ne morem dajati ljudem

Datum:

Lucija Šikovec Ušaj je pravnica, mati in ljubiteljica gora ter psov. Njeno življenjsko vodilo je, da dela pošteno in tako, da se svojih dejanj ne sramuje. Več nam je zaupala v pogovoru.

Po izobrazbi ste pravnica in vodite lastno odvetniško pisarno. S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na vas?
V dolgem času, ko opravljam odvetništvo, sem se srečala verjetno z vsemi problemi, ki jih imajo ljudje v času svojega življenja. Na odvetnike, vsaj name, se ljudje obračajo tudi z zadevami, ki včasih nimajo neposredne povezave s pravom. Verjetno smo si tudi pri opravljanju poklica različni. Eni smo pripravljeni prisluhniti čisto osebnim težavam, drugi manj. Lahko rečem, da ljudi izjemno dobro poznam, žal pa se oglašajo le takrat ko so v takšni ali drugačni stiski. Z možem, ki je arhitekt, se dostikrat pošaliva, da k njemu prihajajo srečni ljudje, polni načrtov za prihodnost, k meni pa nesrečni ljudje, ki potrebujejo pomoč in razumevanje.

Ali po vašem mnenju v Sloveniji deluje pravna država?
Kar se tiče pravne države lahko podam oceno, da je idealizem, s katerim sem takrat še v Jugoslaviji začela opravljati svoj poklic, vztrajno kopnel. Zaupanja v delo sodišča nimam niti sama in ga ne morem dajati ljudem, če sem iskrena. Sodišča delujejo na formalističen način, kjer ni važno, ali bo sodba vsaj približno dosegala standard pravične sodbe, temveč po čim hitrejši poti zaključiti postopke iz nekih iracionalnih razlogov. Sedaj npr. zahtevajo, da v tožbi pri imenu stranke navedeš tudi EMŠO, kar zahteva od odvetnikov dodatno delo, za katerega nimam “vesti”, da bi ga zaračunala stranki, izgubim pa precej časa in ne nazadnje nam povzroča stroške. Skratka, od sicer dobro zvenečega projekta Lukenda je ostal samo še tisoč in en način preprečevanja poti do sodbe, do pravične sodbe pa še kakšnih 1.000 preprek več.

Večkrat javno opozarjate na pomanjkljivosti našega glavnega mesta. Pravite, da ne smemo dopustiti, da ga spremenijo v veliko gostilno. Zakaj?
Ljubljana moje mladosti je bila prijetno mesto, varno. Res so bile fasade hiš, ki so bile v družbeni lastnini, žal razpadajoče, vendar je imelo mesto svojo meščansko dušo. Živela sem v centru mesta na Prulah, v vse šole, vključno s fakulteto sem hodila peš. Poznam vsako uličico v stari Ljubljani, vsako potko na Grad in Golovec, vrbe ob Ljubljanici so žal posekali. Mislim, da bi župan Ljubljane mora biti nekdo, ki je bil v Ljubljani kot otrok, najstnik, študent, starš, uslužbenec, ki pozna tudi težave starejše populacije, nekdo, ki je dihal z Ljubljano, ki je poznavanje Ljubljane prejemal od starih Ljubljančanov, ki ve, kateri hiši se je reklo pri Urbanc in kje je Peglezn. Nekdo, ki ve, da so se študentje MF zabavali v “pajzlu”, pravniki v Platani in Zlati ladjici, nekdo, ki se je igral v kamniti ribi v Tivoliju in hodil na promenadne koncerte. Mi, ki smo to izkusili in imeli mesto radi, se danes v njem ne počutimo več niti varno niti domače.

Ste tudi ljubiteljica živali, predvsem psov. Nam lahko zaupate, katerega imate doma in kam se najraje odpravite z njim?
Živali so po naporni službi tisto, kar me razveseli in razbremeni. Sreča psa, ko vidi, da se preobuvam in jemljem povodec, se prenese name. Moj zlati prinašalec se veseli življenja, previdno se prične oglašati skupaj s ptiči že ob prvem svitu, ob 6. uri zjutraj pa je že na drugi stopnici, kjer se veselo preteguje in posluša korake, ko se oblačim. Naj bo jutro še tako megleno in deževno, po polurnem sprehodu čutim, da bom zmogla preživeti dan. Res mislim, da bi morali zdravniki ljudem pse in mačke predpisovati kot terapijo.

Sorodno

Zadnji prispevki

Emilijo Stojmenovo Duh in njene prenosnike rešili koalicijski poslanci

Državni zbor je danes obravnaval interpelacijo ministrice za digitalno...

Kandidata za vrh stranke SD tekmujeta v ekstremizmih izključevanja

"Kandidati za vrh stranke SD tekmujejo v ekstremizmih izključevanja...

V Svobodi nimajo niti sedmih evrokandidatov?!

Ni vprašanje, kako to, da imajo v Svobodi zgolj...