Nocoj bo otvoritev razstave enega najpomembnejših likovnih razstavljavcev 20. stoletja Henrija Cartierja-Bressona pod naslovom “Tête à Tête”, kar v Slovenščini pomeni “Iz oči v oči”. V véliki galeriji te osrednje kulturne ustanove so na ogled postavili 121 črno-belih fotografij, ki so v Slovenijo prišle iz Pariza, in predstavljajo izjemne portrete ljudi, ki jih ta slavni francoski fotograf upodobil med svojimi srečevanji z njimi. Fotograf, ki je veliko potoval se ni imel za lovca na motive, temveč je svoj priročni fotoaparat uporabljal z namenom, da bi na plano prinesel nekaj novega.
Henri Cartier-Bresson se je rodil v bližini Pariza in je že zgodaj razvil navdih za slikarstvo, predvsem surrealizmom. Na svoji dolgi poklicni poti je ustvaril več sto portretov tako slavnih osebnosti kot neznancev. Njegova pot kot fotografu se je pričela leta 1932, ko je med bivanjem na Slonokoščeni obali kupil svoj prvi fotoaparat Leica in po Evropi potoval s prijateljem Andréjem Pieyrom de Mandiarguesom. Tedaj je začel ostriti svoj fotografski slog.
Leta 1933 je imel svojo prvo razstavo v galeriji Julien Levy v New Yorku, pozneje pa je posnel filme z Jeanom Renoirjem. Leta 1940 je bil ujet v vojaško ujetništvo, nakar mu je leta 1943 uspelo pomegniti, kjer se je pridružil podzemni organizaciji za pomoč zapornikom in beguncem. Leta 1945 je s skupino profesionalnih novinarjev fotografiral osvoboditev Pariza, nato pa je posnel dokumentarni film Vrnitev. Leta 1947 je z Robertom Capo, Georgeom Rodgerjem, Davidom “Chimom” Seymourjem in Williamom Vandivertom ustanovil fotografsko podjetje Magnum Photos. Umrl je leta 2004 v 96. letu starosti na svojem domu v Provansi.
Cartier Bresson je v objektiv ujel tudi irskega pisatelja Samuela Becketta (Foto: Nova24TV)
Razstavo sestavlja 121 portretov, ki jih je leta 1998 med negativi izbral za svojo knjigo Tête à Tête. Zbrani portreti na razstavi so občuten odsev 20. stoletja, odraz Cartier-Bressonovega dela ter njegovega okusa za literaturo in slikarstvo: od Pabla Picassa, Henrija Matissa, Simone de Beauvoir v štiridesetih letih, prek Marilyn Monroe, Alberta Giacomettija in Coco Chanel v šestdesetih do Roberta Doisneauja leta 1986. Zadnje, z vedrino prežete portrete je posnel ob koncu fotografske poti, ko se je odločil posvetiti svoji prvi strasti, ki pa je bilo risanje.
S temi upodobitvami Cartier-Bressonu je uspel v enem samem trenutku ujeti večnost v očeh, ki jo je poimenoval kot “notranjo tišino prostovoljne žrtve”. Fotografov znani rek pa se glasi: “Portret je kot vljudnostni obisk, ki traja petnajst ali dvajset minut. Kaj dlje ljudi ne gre vznemirjati, kot nadležen komar, željan krvi.”
Sara Kovač