Turisti so zaradi nepoznavanja jezika in običajev države, kamor potujejo, pogosto tarča tistih, ki želijo na hitro zaslužiti. Med temi so že nekaj časa tudi banke na Hrvaškem, ki si izmišljajo vedno nove načine, kako zaslužiti, ko morajo turisti evre ali katero drugo tujo valuto zamenjati v hrvaške kune. Zadnji primer tega je ponujanje t. i. fiksnega tečaja.
Že pred leti so banke na Hrvaškem na svojih bankomatih uvedle opcijo, po kateri mora turist, ki želi dvigniti denar (kune), izbrati med možnostma, da dvig izvede s konverzijo ali brez nje. Če izbere dvig s konverzijo, to pomeni, da pri dvigu – pretvorbi evrov v kune – velja tečaj, kot ga določi banka, lastnica bankomata, in je praviloma slabši. Če pa turist izbere dvig brez konverzije, pretvorbo izvede domača banka imetnika računa po svojem običajnem dnevnem tečaju, ki je praviloma vedno boljši.
Ker ponujanje dviga kun s konverzijo ali brez nje obstaja že nekaj let in so se turisti že poučili, v čem je razlika, so se nekatere banke na Hrvaškem domislile dodatne ukane, kako čim bolj molsti turiste.
Tako je na primer poslovna mreža Euronet (pri tem ni edina), ki ima svoje bankomate v vseh večjih turističnih centrih, za tiste, ki ob dvigu kun na bankomatu izberejo opcijo “brez konverzije”, uvedla še dodatno obvezno izbiro. Tako morajo takoj potem, ko izberejo možnost “brez konverzije”, izbrati še med možnostjo, da se pretvorba izvede po fiksnem tečaju, ki jim ga ponudi bankomat (pri tem se izpiše tudi znesek v evrih), in možnostjo, da se pretvorba izvede pozneje, kar pomeni, da jo po svojem (boljšem) tečaju izvede domača banka imetnika računa.
Predvidevamo lahko, da ni malo turistov, ki v tej poplavi izbir izberejo zanje manj ugodno možnost, to je, da se pretvorba izvede takoj, po trenutnem fiksnem tečaju, ki ga ponudi bankomat.
Kako to izgleda v praksi
V praksi, ki jo je izkusila tudi avtorica tega članka, to pomeni, da nekomu, ki želi dvigniti 1.600 kun, ob izbiri možnosti, naj se pretvorba izvede takoj po tečaju, kot ga ponuja bankomat, z računa trgajo 245 evrov, če bi izbral možnost, da se pretvorba izvede pozneje (po tečaju domače banke), pa bi mu trgali 220 evrov.
Razlika je torej 25 evrov, ki gre v žep poslovni mreži Euronet. Slednja ob vsakem dvigu zaračuna še dodatnih 22 kun (tri evre) “običajne” provizije.
O tovrstnem “goljufanju” turistov so se v zadnjem času razpisali tudi nekateri hrvaški mediji, ki opozarjajo, da gre za nedopustno izkoriščanje nevednosti turistov. Banke, ki prakticirajo tovrstne storitve, se pri tem izgovarjajo, da gre pri vsem skupaj zgolj za plačilo storitve, ki jo nudijo (kakršna koli naj bi ta že bila).
Pojasnilo bi seveda vzdržalo, če bi “storitev” koristila imetniku računa; ker ne, je bolj ali manj jasno, da gre le za služenje na račun nič hudega slutečih turistov.