Sem Peter Avbelj, letnik 1972, po poklicu zgodovinar z delovnimi izkušnjami s področja izobraževanja, vodenja kulturne institucije, organiziranja in izvajanja turističnih produktov, več kot desetletje sem bil aktiven tudi v lokalni (občinski) politiki. Sem poročen in oče štirih otrok.
Od kod prihajate?
Prihajam iz hribovske kmetije v vasi Dvor, v občini Šmartno pri Litiji, torej na skrajnih severnih obronkih Dolenjske in na meji s Posavskim hribovjem. Naša kmetija je manjša po površini, in sicer imamo vsega skupaj 13 hektarov površin, od tega je slabih pet travnikov. Na naši večgeneracijski kmetiji trenutno skrbimo predvsem za redno obdelanost (po večini zelo strmih) površin in s tem ohranjanje kulturne krajine, postopno pa se udejanja želja naših najmlajših (bodočega prevzemnika), da bi se v prihodnje več posvečali konjereji.
S čim se ukvarjate? Kaj je vaša primarna dejavnost?
Trenutno sem mandatno zaposlen kot odgovorna oseba (direktor) Javnega zavoda Bogenšperk, ki se ukvarja s turizmom, kulturno in protokolarno dejavnostjo. Kot samostojni podjetnik sem dve desetletji izkušenj na področju dejavnosti organiziranja in vodenja turističnih skupin lani nadgradil še z ustanovitvijo lastne turistične agencije, ki sem jo usmeril predvsem v organizacijo in izvedbo strokovnih ekskurzij s področja kmetijstva.
Kaj so “omejevalni dejavniki” , ki ste jih omenili?
Omejevalni dejavniki se v slovenskem primeru kažejo predvsem v razgibanosti terena (težje obdelovalne površine in tudi s samo velikostjo kmetij – večina kmetij tako ne more “preživeti” s primarno kmetijsko dejavnostjo. Spodbude za delo na kmetijah s težjimi obdelovalnimi površinami so premajhne v primerjavi s klasičnimi. V dobi, ko je tudi na kmetije v “vse pore” prišla sodobna tehnologija, imajo te kmetije na voljo premalo finančnih spodbud, da bi lotile nakupa mehanizacije, ki bi jim olajšala delo. Posledično tako rajši opuščajo dejavnost. Občutno premajhna je tudi spodbuda za klasično pridelavo krme kar še dodatno vodi v spremembo podobe slovenskega podeželja.
Zakaj se vam zdi da kmetije propadajo?
Propad kmetij se je zgodil predvsem zaradi neugodne cenovne politike, ki je celotno panogo v večjem delu naredila nekonkurenčno drugim dejavnostim, zato je marsikdo opustil kmetijsko dejavnost in se posvetil lažjemu zaslužku v drugih panogah. Premalo se nadalje spodbuja diverzifikacijo in, če dodamo še slovensko posebnost – visoko povprečno starost lastnikov, posledično opažamo stalno zmanjševanje števila kmetij. Zemlja, ki je primerna za strojno obdelovanje se daje v najem ali prodajo, slednje največkrat večjim kmetijam, ki so v glavnem specializirane za “mono” dejavnost, denimo pridelavo mleka, ki dostikrat ne pokrije niti osnovnih stroškov proizvodnje.
“Zasluge” za propad kmetijstva so posledica tudi miselnosti, saj je v prejšnjih desetletjih (pred osamosvojitvijo) poklic in dejavnost kmeta veljala za zaostalo, svoje je dodala tudi urbanistična stroka, ki je s posegi uspela uničiti cela območja, ki so bila prvovrstno kmetijska. Proces razmišljanja, da je življenje na kmetiji lahko zelo kvalitetno, v pristnem sožitju z naravo in, da se da preživeti tudi, če nisi usmerjen samo v kvantiteto se na Slovenskem – z nekaterimi izjemami – sploh še ni začel. Marsikatera kmetija je propadla tudi, ker gospodar ni prenesel vrednot dela in ljubezni do zemlje na svoje potomce.