fbpx

Posmrtna izdaja Alojza Rebule: Apokrif

Akademik Alojz Rebula (1924-2018) (foto: SŠK)

V petek, 23. oktobra, sta minili dve leti od smrti pisatelja in misleca Alojza Rebule, ki je bil rojen leta 1924 v Šempolaju na Tržaškem. Spomnili so se ga na obletnico pri maši zadušnici v župnijski cerkvi na Opčinah v Italiji. Ob župniku Francu Pohajaču je somaševal dr. Edvard Kovač.

Dr. Edvard Kovač je tudi sooblikoval drugi del spominskega srečanja, saj je bila takoj po maši v cerkvi na pobudo Založbe Mladika in Društva slovenskih izobražencev predstavitev posmrtno izdane zadnje knjige Alojza Rebule Apokrif. O vsebini knjige, ki je hkrati leposlovna in teološka, je govoril prav p. Edi Kovač. Pisatelj Rebula se je v svoji zadnji knjigi Apokrif, ki jo je oblikoval, ko ga je vid že zapustil in je svoja dela lahko nosil le v glavi ter narekoval, preizkusil v novi literarni zvrsti, v spremljanju in spoštljivem dopolnjevanju evangeljskih pripovedi z lastno domišljijo, v razglabljanju o psiholoških značilnostih tako Kristusa kot nekaterih protagonistov zgodnjega krščanskega izročila. Kdor pričakuje senzacionalne ali celo heretične poudarke, bo razočaran, v besedilu pa so večna vprašanja: o smislu življenja, onstranstvu, trpljenju in zlu v svetu, božjem usmiljenju in ljubezni do človeka in stvarstva, so zapisali v Novem glasu in nadaljevali, da so zgodbe v Apokrifu na videz preproste in tisti, ki so jim evangeliji domači, bodo takoj ugotovili, kje si je avtor zastavil dodatno vprašanje in kje je s pisateljsko svobodo kaj dodal. Knjigo pomembno dopolnjuje akademik dr. Milček Komelj, ki je privolil v objavo govora, pravega celovitega eseja o pisatelju Rebuli z žalne seje Slovenske akademije znanosti in umetnosti nekaj dni po pisateljevi smrti. Izdajo bogatijo reprodukcije del z likovnih kolonij Umetniki za Karitas, o čemer je v knjigi tudi zapis ravnateljice Škofijske Karitas Koper Jožice Ličen, uvodno besedo pa je prispeval Ivo Jevnikar. Na srečanju v openski župnijski cerkvi so se navzoči morali strogo držati navodil za preprečevanje širjenja novega koronavirusa.

Obsežni opus
Alojz Rebula se je rodil v kmečko-železničarski družini. Obiskoval je italijanske šole, slovenščine se je učil kot tujega jezika. Obiskoval je klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani. Študij je leta 1960 končal v Rimu, kjer je doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Božanske komedije. Po vrnitvi v Trst je poučeval na nižji gimnaziji, od leta 1953 pa na klasičnem liceju. Bil je ves čas kulturno in družbeno dejaven, bil sourednik revij Sidro in Tokovi. Po literarnem nastopu v Slovenski filharmoniji leta 1951 so ga aretirali, vse do slovenske osamosvojitve ga je nadzorovala Udba. Med drugim je predaval na Teološkem tečaju za izobražence na ljubljanski teološki fakulteti ter sodeloval pri organizaciji in programu srečanj v Dragi na Opčinah. Do upokojitve je živel na Opčinah v Italiji, zadnja leta pa je večinoma prebival v Loki pri Zidanem Mostu. Literarnemu ustvarjanju sta se posvetili tudi hčeri Alenka Rebula Tuta in Marjanka Rebula (1964−2017). 1993 je bil izvoljen za dopisnega, 2009 pa za rednega člana  Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rebulova bibliografija je obširna in obsega pesmi, črtice, novele, dnevnike, radijske igre, eseje, romane, dramska besedila in potopise. Rebula je bil tudi prevajalec antičnih tekstov in Svetega pisma, kot publicist pa je pisal rubriko Credo v katoliškem tedniku Družina. Veliko njegovih del je prevedenih v italijanščino in druge evropske jezike.

Osrednje vrednote
Rebulovi literarni začetki so iz časa njegovega šolanja na liceju v Vidmu, kjer je verze pisal v latinščini, napisal dramo v italijanščini in dnevnik v slovenščini. Potem se je posvetil pisanju v slovenščini: v Koledarju Gregorčičeve založbe za 1946 je izšel njegov alegorični Vedež ob Jadranu, krajša dela, ocene, črtice, novele in zapiske pa je objavljal v primorskih revijah. Prvi roman Devinski sholar je napisal leta 1954. Med njegova najpomembnejša dela sodijo: Senčni ples, V Sibilinem vetru, Jutri čez Jordan; Kačja roža, Duh velikih jezer; Jutranjice za Slovenijo, Četverorečje, zadnja štiri dela pa so Pred poslednjim dnevom, Kominform v Zabrinju, Korintski steber in Ob pritoku Jangcekjanga. Nad vsemi vrednotami sta pri Rebuli slovenski jezik, ki edini brani manjšini integracijo v večino, in etnični humanizem, kjer se vprašanje narodovega obstoja prepleta z vprašanji osebnega značaja. Enako pomembno mesto v njegovem opusu zasedajo krščanske vrednote: usmerjenost v transcendenco in odprtost do skrivnostnega. Nekatera dela njegovega opusa so vezana na Kras in Trst, ki je prikazan s perspektive slovenstva.

Lucija Kavčič