Zadnje tri mesece smo bili priča nenehnemu političnemu grmenju, po Svečnici pa je dva tedna še samo treskalo. Prejšnji ponedeljek pa ni udarilo v najvišji in najbolj trden politični hrast po imenu Janez Janša, ampak so se oblaki razvlekli, zvečer ob pol desetih pa se je pričelo jasniti. Nezaupnica vladi ni bila potrjena, res se je dolgo pripravljala in podpisovala, nov kandidat za mandatarja je svojo ladjo slabo krmaril. Malo pred njegovim pristanom je tudi njega ujela močna nevihta in strela je udarila v krmilo, tako da še danes ni uspel varno priti do priveza… Veliko našega občestva je spremljalo to komedijo in prepričan sem, da si velika večina naših državljanov ni želela te politične spremembe, želela si je pa razjasnitve.
Predstavim vam bom moj pogled na našo politično vreme. Poznate me, da pripadam že več kot dve desetletji stranki SDS, spoštujem njene vrednote, kot so poštenje, domoljubje, demokracija in svoboda ter s tem povezane dolžnosti in pravice posameznika in kot družbe. Zelo spoštujem vse, ki so na pošten način dosegli življenjski uspeh v gospodarstvu, športu, politiki in drugje. Žena mi je že več krat rekla, da sem jaz prevelik optimist in idealist za ta čas ter da bi pred dobrimi sto leti lahko odlično sodeloval s cesarjem Franc-Jožefom in mogoče spet čez sto let…. Vendar vedno ji odgovorim, da se je danes potrebno boriti za izgubljene vrednote našega naroda, čeprav je in bo pot do cilja strma, naporna in posuta s ostrim kamenjem in trnjem.
Pred dobrim letom so se politične karte po volitvah v državni zbor dokaj hitro ponovno pomešale, ker je prejšnji premier odstopil oziroma puško je vrgel v koruzo. Menil je, da bodo šli vsi za njim, ko je predlagal predčasne volitve, vendar se je močno uštel. Zakaj? Zato, ker ni imel potrebnih izkušenj, politične kilometrine in verjetno še marsikaj drugega. Večina politikov iz levega političnega pola je bila postavljena na položaje z velikim medijskim pompom, malokdo si je to zahtevno pot tlakoval sam. Trdnost in uspešnost položaja je povezana s potjo do tega cilja, na kateri se moraš spotakniti, udariti, opraskati, pasti, se ponovno pobrati in iti naprej. S tem dobiš prepotrebne izkušnje in občutek, na kaj vse je potrebno paziti. Potreben je premislek in včasih tudi dva koraka nazaj za enega trdnega naprej. Tudi ne doseg cilja in poraz sta zelo, zelo pomembni izkušnji. Danes je leva politična opcija v povprečju popolnoma enaka, dejansko jim manjka vse našteto in izkušenj iz trnove poti do cilja, manjka jim občutka, na kaj vse je potrebno paziti med potjo do cilja. Bistvo je, da ni bilo tistih pravih porazov, iz katerih bi se kaj naučili in kakor vidimo, jih zelo težko sprejmejo, to se je izkazalo pri zadnji nezaupnici vladi. Na tem področju smo pa mi na desni sredini izredno izkušeni in v treh desetletjih smo se večkrat polomili in opraskali. Doživeli smo poraze in se spet pobrali, večkrat pa tudi nismo dosegli željenega cilja, naredili smo dva koraka nazaj, za enega naprej.
Pred slabim letom dni je bil po naporni poti en lep cilj dosežen in dokazali smo, da smo povezovalni ter vredni zaupanja vodenja države. Več sredstev se je že namenilo občinam, za kar smo slovenski župani hvaležni, več bo tudi vlaganj v državno infrastrukturo, kar si državljani lahko samo želimo. Slovenija ne bo propadla, kakor slišimo iz nasprotnega pola, če jo bo vodila desna sredina. Se bo pa zagotovo spremenila na boljše in to za daljše obdobje ter za dobro državljanov.
Milan Čadež