Pravičnejša ureditev dejavnosti in debirokratizacija slovenskega kmetijstva

Foto: STA

Ob prihajajočih volitvah v Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije smo se pogovarjali z Marijo Vaukan iz Mislinje, ki kandidira za svetnico za območje Koroške. Izpostavila je ključne opredelitve, za katere se bo zavzemala, kot so denimo večja finančna varnost za lastnike gozdov, ureditev razmer na področju divjadi, naslavljanje problema nizkih odkupnih cen pridelkov in splošno izboljšanje stanja ter kmetijstva v Sloveniji.

Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije – KGZS je tik pred šestimi volitvami v svoje organe. To nedeljo, 4. oktobra, bodo člani KGZS z volilno pravico izbirali člane sveta KGZS in člane svetov območnih enot KGZS. Za svetnico koroškega območja se na teh volitvah poteguje tudi inženirka zootehnike Marija Vaukan iz Mislinje, terenska kmetijska svetovalka pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Celje, ki spada pod okrilje KGZS. Vaukanova je v pogovoru za portal e-Koroška orisala njene opredelitve, za katere se bo v primeru izvolitve v svet KGZS zavzemala.

Na slovenskih kmetijah dela preko 120 tisoč ljudi
“Na slovenskih kmetijah dela preko 120 tisoč ljudi, kmetijstvo je torej kot nekakšno ogromno podjetje. Za te ljudi je potrebno ohraniti delovna mesta,” razmišlja Vaukanova, sicer tudi članica Foruma za kmetijstvo in podeželje SDS, kjer so že strnili jasne opredelitve glede prihodnosti slovenskega kmeta. Med ključnimi točkami Vaukanova izpostavlja ureditev razmer na področju divjadi, finančno varnost za lastnike gozdov, medgeneracijske solidarnosti in predaje kmetij, in sicer v obliki vzpostavljanja rent za tiste, ki oddajo kmetijo, pa niso upravičeni do pokojnine. Eno izmed pomembnih področij, ki je po mnenju Vaukanove potrebno ureditve, je tudi financiranje škode po naravnih nesrečah. “Smiselno bi bilo ustanoviti vzajemni sklad za sanacijo naravnih ujem v kmetijstvu, namesto da se sofinancirajo zavarovalne premije,” pravi Vaukanova. “Želimo tudi, da bi zbornica postala kvaliteten in strokovno dostopen servis za svoje člane. Večkrat na terenu slišimo očitke, da kmetje zbornice ne smatrajo kot svojo stanovsko organizacijo, kar bi morala biti glavna vloga zbornice,” še meni Vaukanova.

V kriznih časih se potrošnik zaveda pomena samooskrbe in domače hrane
Vlada je v času epidemije virusa covid-19 sprejela že pet paketov zakonov za pomoč vsem gradnikom slovenske družbe – od gospodarstva, zasebnega in javnega sektorja, do kulture in športa, ter nenazadnje tudi kmetijstva. V okviru petega zakonskega paketa so bili pomoči deležni tudi kmetje, kar je zelo dobrodošlo, pravi Vaukanova, a dodaja, da vseh predlogov, ki bi jih kmetje želeli, niso upoštevali. “V zadnjem paketu pomoči kmetom ni več, cene pridelkov pa se kljub temu niso dvignile. Očitno je, da je v teh kriznih časih še posebej pomembna samooskrba. Kmetje, ki so direktno prodajali izdelke, so le-te lažje prodali, saj se tudi slovenski potrošnik v teh časih zaveda pomena domače, zdrave hrane,” razmišlja Vaukanova.

Nizke cene pridelkov tudi drugod po Evropi
Nizke cene pridelkov pa niso slovenska posebnost, gre za globalen pojav oziroma problem. Tudi denimo avstrijski kmetje tarnajo nad nizkimi cenami, a v primerjavi s slovenskim kmetom imajo severni sosedje boljše odkupne cene. “Avstrijski kmetje imajo denimo to prednost, da je njihov potrošnik bolj zaveden kot slovenski, njihove prehranske verige pa najprej poskrbijo za svoje pridelovalce, šele nato uvažajo tuje izdelke,” pojasnjuje in doda, da ima Slovenija trenutno najnižje cene mleka v primerjavi z drugimi evropskimi državami.

Pravičnejši pogoji za kmetije z dopolnilno dejavnostjo
Slovenski kmet se srečuje tudi z obilo birokracije in precej oteženim izvajanjem dopolnilnih dejavnosti. Kar 12 odstotkov kmetij na Koroškem se ukvarja z dopolnilnimi dejavnostmi za dodaten zaslužek, saj zaradi nizkih cen z osnovnimi dejavnostmi težko preživijo. Večinoma se ukvarjajo s kmetijsko mehanizacijo, uslugami pluženja in poseko lesa, manj kmetij pa s peko kruha, turizmom, pridelave mesa, olja, mleka, žita, … “Izvajanje dopolnilnih dejavnosti sicer v zadnjem času narašča, a je pri nas zakonodaja preveč zapletena, saj mora kmet prijaviti vsako dopolnilno dejavnost posebej. Področje bi lahko bilo veliko boljše urejeno in za kmeta tudi dosti ugodnejše,” pojasnjuje. Stroški dopolnilne dejavnosti so namreč zelo podobni kot pri stroških samostojnega podjetnika, čeprav ima dopolnilna dejavnost manjši obseg proizvodov. “To je nepravično do kmetov, iz tega sistema bi jih morali izločiti. Tudi s pomočjo zbornice bi lahko dosegli pravičnejše pogoje,” zaključi Vaukanova.

eKoroška