Pregled 2019: Župani kot tihi sopotniki reciklirane vlade – za nekatere je vlak že odpeljal

Foto: Moja-Dolenjska

Leto 2019 je bilo za občine bolj leto zaključevanja projektov in del, ki so se začela že pred tem. Delno je to razumljivo, saj je bilo leto 2018 volilno, začenjali so z veliko projekti, saj so s tem želeli pridobiti nove mandate. Nekaterim je uspelo, drugim ne. V naši regiji, to je jugovzhodni Sloveniji, kjer je 21 občin, smo nove župane in županjo dobili v občinah Črnomelj, Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice, Žužemberk, Šentrupert, Kostel, Ribnica in Osilnica.

Pri pregledu razvoja vseh občin v prvem letu mandata za nobeno od občin na našem območju ne moremo govoriti v presežnikih. To velja tako za občine s starimi kot novimi župani. Prave rezultate dela bo sicer možno realnejše oceniti na polovici tega županskega mandata, to je čez leto dni.

V prvem letu ni presežkov
Zaenkrat pa so znani le nekateri podatki, in sicer, da je prejšnji župan občine Šentrupert to zapustil zelo zadolženo, veliko je bilo tudi prikritega oziroma skritega dolga. Zelo slabe novice neuradno prihajajo tudi iz Žužemberka, stanje po prejšnjem županu naj bi bilo alarmantno. Denar naj bi v preteklosti odtekal v potokih. Spet drugje poročajo o tem, da je bilo v preteklih mandatih toliko zavoženega, da tega tudi v tem mandatu ne bodo mogli popraviti. Vendar bo to še stvar analiz in nadaljnjih poročanj.

Manj znano je, da so v občinah zelo odvisni tudi od tega, kdo vodi državo: predsednika vlade in posameznih ministrov. To se najbolj izkaže na naslednjih področjih: povprečninah, črpanju evropskih sredstev in razpisov za sofinanciranje izgradnje vrtcev, šol ter domov za starejše.

Pri povprečninah gre za zneske, ki jih vlada iz državnega proračuna vrne občinam, vir za to so davki, ki jih plačujemo vsi državljani. Vlada Marjana Šarca bo imela v letu 2020 rekordno visok proračun, največji v samostojni državi, 10.370 milijonov evrov bodo prejeli iz naslova davkov, prispevkov in ostalih prihodkov. V vsem tem pa niso našli dodatnih 145 milijonov evrov, kolikor bi jih  občine potrebovale za pokrivanje vseh zakonsko določenih stroškov.

Občinam zmanjkuje denarja za razvoj
Občine imajo namreč iz leta v leto manj denarja, na drugi strani pa imajo iz leta v leto več zakonskih nalog, s tem pa tudi višje stroške. Občinam zato zmanjkuje denarja za razvoj. Ker nimajo denarja, ne morejo zagotoviti niti lastne udeležbe za projekte, pri katerih bi lahko črpali evropski denar. In tu trčimo spet ob naslednjo zagato.

Katastrofalno črpanje nepovratnega denarja iz evropskih skladov
Pri črpanju evropskega denarja obstajata dva problema. V prejšnjem finančnem obdobju (2007 do 2013) je Slovenija v enakem času počrpala dvakrat več denarja kot zdaj, kjer smo trenutno na 25 odstotkih počrpanega denarja. V Bruslju je bilo za Slovenijo (že v letu 2012, v času vlade Janeza Janše) za obdobje 2014 do 2020 izpogajanih nekaj manj kot 3100 milijonov evrov, vladi Mira Cerarja in Marjana Šarca pa sta doslej v Slovenijo uspeli pripeljati manj kot 900 milijonov evrov, na bruseljskih računih je še vedno 2200 milijonov evrov. Čas v tem obdobju (2014 do 2020) pa se izteka.

Kaj vse bi lahko naredili z 2200 milijoni evrov, si lahko predstavljamo povsem natančno: gradnja ene osnovne šole stane okoli 10 milijonov evrov, gradnja vrtca okoli 5 milijonov evrov, gradnja doma za starejše okoli 10 milijonov evrov, hitra cesta do Malin s predorom pod Gorjanci okoli 350 milijonov evrov in podobno.

Pri tem je glede na obdobje sicer treba vedeti, da ima Slovenija možnost črpanja evropskega denarja iz te perspektive še tri leta po tistem, ko se ta zaključi. Se pravi, do leta 2023. Vendar pa mora biti do konca leta 2020 natančno znano, za kaj bomo porabili izpogajani denar. Izdelani morajo biti vsi programi in vsebine črpanja. Denar za to pa se nato lahko črpa še naslednja tri leta. To pomeni, da morajo biti prav vsi programi zaključeni do leta 2020. In tega v Sloveniji ni, zdi se tudi, da se ta vlada in ministrstva tega sploh ne zavedajo.

Naslednja težava pa je v tem, da vlada (niti ta niti prejšnja, Cerarjeva) ni pripravila nobenih strukturnih sprememb na področju zdravstva, šolstva in varstva starejših, če omenimo le to.

Če se vrnemo nazaj k občinam. Ob zadnjih dogajanjih v parlamentu ob sprejemanju proračuna in s tem višjega zneska povprečnin so župani večinoma potihnili. In zamudili vlak. Ta je za leto 2020 in najverjetneje tudi 2021 – odpeljal. Tako so tudi tiho pristali na to, da se razvojni razkorak med središčem Slovenije in podeželjem še povečuje. Ne samo šole, vrtci, ceste in ostala infrastruktura. Tudi stanovanjska gradnja. Razen v Ljubljani ostalih novogradenj po Sloveniji skorajda ni.

Več na moja-dolenjska.si