Roman Grah: pionir nove gospodarske ere Koroške

Foto: e-koroska.si

Jožef Roman Grah je tisti človek, ki je že v prejšnji državi oral ledino podjetništva, kakršnega poznamo danes: bil je direktor podjetja, ki je prvo v Sloveniji in tretje v takratni Jugoslaviji odprlo vrata tujemu lastniku. To je bilo podjetje NTU NAUE Slovenj Gradec, v bogati poslovni karieri pa bi lahko dolgo nizali vsa podjetja in dejavnosti, ki jih je opravljal kot direktor, lastnik, solastnik ali svetovalec. Bil je član UO GZS Območne zbornice Koroška v Dravogradu in dve mandatni obdobji njen predsednik (1990–1998), v tem obdobju je bil prav tako član UO GZS, nagrajenec  koroške gospodarkse zbornice in tudi prvi Korošec v času samostojne Slovenije, ki je leta 1993 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije.

Ste prvi Korošec, ki je leta 1993 prejel nagrado Gospodarske zbornice Slovenije za gospodarske dosežke in razvoj. Bili ste tudi direktor podjetja NTU, prvega podjetja v Sloveniji, kjer so bili prisotni tuji vlagatelji. Kako težko je bilo v takratnem sistemu, ki ni pozdravljal tujega kapitala, izpeljati tak skupen projekt?
V Jugoslaviji smo bili takrat tretje podjetje s tujimi partnerji, v Sloveniji pa prvi. Ker je bil naš partner nemški, smo imeli pri tem nemalo težav; zaradi druge svetovne vojne so imeli Nemci v jugoslovanskem prostoru še vedno negativen prizvok, čeprav smo bili že v sedemdesetih. Ker so bili partnerji Nemci, smo bili deležni precej večjega nadzora in cenzure. Ampak kljub velikim težavam, ki smo jih imeli, se je zadeva sorazmerno hitro odvila. Velikokrat opažam, da je v sedanjem času več zapletov, zavlačevanja in nepripravljenosti, kot jih je bilo takrat.

Kako je Tovarna usnja Slovenj Gradec poslovala v Jugoslaviji, preden ste z nemškim partnerjem ustanovili skupno podjetje?
V podjetju smo takrat začeli razmišljati, da bi kokos predelovali v kakšne proizvode. Podjetje se je najprej razvijalo v smeri proizvodnje blazin za pohištveno industrijo. Ko nam je to uspelo in je že prinašalo minimalen dobiček, je razmislek tekel v smeri avtomobilske industrije. Tam pa je nastopil zakon o konkurenčnosti. Na trgu moraš nastopiti s kakovostnim izdelkom, ki ima konkurenčno ceno. Na tej točki smo imeli ogromno težav, saj je bil naš sistem proizvodnje zastarel; čeprav je bil za naše razmere čista novost, so v svetu že uporabljali boljšo tehnologijo. Ko smo začeli proizvajati sedeže za Fiata in Zastavo, so bile naše cene za to okolje dokaj primerne, ko pa smo prestopili meje Jugoslavije, pa smo bili za 100 odstotkov predragi. Začeli smo ustvarjati izgubo in firma je začela iti navzdol.

Kako se je začelo sodelovanje z nemškim podjetjem NAUE?
Takrat, ko je podjetju šlo bolj slabo, je bilo treba nekaj ukreniti. V Nemčiji, kamor je vodstvo Tovarne usnja šlo z namenom, da pridobi znanja iz drugih držav sveta, se je z našim podjetjem seznanil gospod Naue, ki je bil zainteresiran za partnerstvo, vendar pod enim pogojem: na nemški trg ne bi smeli, lahko bi delali samo na južnih trgih. To pa za nas seveda ni prišlo v poštev, želeli smo biti enakovreden partner. Čez nekaj mesecev pa Naue najavi prihod v Slovenj Gradec – in tako se je začelo. Ko je leta 1971 Tovarna usnja Slovenj Gradec podpisala dolgoročno pogodbo o skupni naložbi z nemškim podjetjem NAUE, sem leta 1972 prevzel mesto direktorja v tej tovarni.

Celoten intervju preberite TUKAJ