Zagnan planinec in predan fotograf iz Raven na Koroškem Sebastijan Oblak je na domači gori, Uršlji gori, stal že več tisočkrat. Resno je začel planinariti šele po Abrahamu, osvojil je več tujih vrhov, mnogo višjih od skromne koroške Uršlje gore, a vselej ga vleče nazaj nanjo. Nekega dne pa je na vrhu Uršlje gore uzrl svetlobni pojav, ki ga je povsem prevzel. Senca telesa v meglicah, okrog glave pa mavrični sij, kot bi se v meglicah prikazala čudežna podoba. Čeprav gre za povsem razložljiv fizikalen pojav, so redki tisti, ki so ga uzrli, še bolj redki pa so ga ovekovečili z enkratnimi fotografijami. Oblak je podobo poimenoval Glorija na Uršlji gori, od takrat naprej pa je pričel dnevno zahajati na vrh in že tisočkrat ovekovečil “koroški čudež”. Svoje izjemne fotografije je predstavil tudi v knjigi Uršlja gora: presežni svet, v intervjuju pa nam zaupa, kdaj se Glorija prikaže in kako je izgledalo prvo snidenje s čudežno podobo.
Sebastijan, lahko bi rekli, da ste Korošec, ki je bil največkrat na Uršlji gori. V enem dnevu ste na vrh odšli kar petkrat. Zakaj Uršlja gora in zakaj tolikokrat nanjo?
Ko sem petič v enem dnevu prišel na Uršljo goro, sem se tresel od navdušenja. Bilo je isto, kot da bi prvič v življenju prišel na vrh. Ko sem začel fotografirati, pa sploh. Vedno je bilo drugače. V eni uri, ko sem prišel nazaj, sonce spremeni lego, meglice pridejo ali gredo.
Je fotografija tisto, kar vas tako vleče nanjo? Kaj so poleg Glorije vaši najljubši motivi?
Najlepši motiv zame je, ko vidim, da se med drevesi nabirajo megle, da se pripravlja k nevihti. Na gori sem doživel vse možne vremenske razmere. Takšne nevihte sem doživel na gori, da sem mislil, da se ne bom vrnil živ domov. Strele so sekale, bil sem v kratkih hlačah. Toča je tako padala, da je bila gora bela.
To že nekoliko meji na fanatičnost, pretiravanje.
Nikoli nisem pretiraval. Večkrat so drugi gorniki vzeli to kot neko rivalstvo, da se hvalim in lažem. A sam zase vem, kolikokrat sem bil na vrhu in kaj sem slikal, to je edino, kar šteje. Preostalo se pa tako ali tako vidi po fotografijah. Nikoli nisem tekmoval s kom.
Ste fotografske navdihe iskali tudi na kakšni drugi gori?
Hodil sem tudi na druge bližnje gore, a nobena druga me ni prevzela tako kot domača Uršlja. V enem letu sem bil tudi do 50-krat na Peci. Hodil sem večinoma sam, žena se mi je pridružila enkrat ali dvakrat. Tudi na Peci mi je uspelo kar nekaj dobrih fotografij.
Kako visoka je skupna številka vzponov na Uršljo goro?
Na Uršlji gori sem sigurno stal 3.500-krat. Ne bom pretiraval, da se ne bom zlagal. A v to številko niso všteti vzponi, ki sem jih opravil pred 50. letom.
Celoten intervju preberite TUKAJ