Jeseni se bo na na Inštitutu za versko pedagogiko v Celovcu v okviru Katoliške visoke šole v Gradcu začel dopolnilni študij za aktivne veroučitelje in veroučiteljice, ta ponudba velja tudi za dvojezične učitelje. O tem in o izzivih verouka na dvojeičih šolah smo se pogovarjali z nadzornikom Nantijem Olipom.
Že skoraj dve leti opravljate funkcijo nadzornika za verouk. Kakšne so vaše izkušnje?
Delo nadzornika bi lahko razdelil na različne delovne sklope: personalna zasedba na vseh šolah, od načrtovanja, ki se prične junija tekočega šolskega leta, in z dokončno zasedbo, ko so znani vsi podatki o številu razredov in veroučnih ur. Treba je upoštevati celo vrsto faktorjev, ki jih narekuje med drugim službenopravni status posameznih veroučiteljev in veroučiteljic: pragmatizirani, ki imajo zagotovljeno polno zaposlitev, pogodbeni, ki imajo večinoma pravico vsaj do polovične zaposlitve in tudi več, od Cerkve oz. od Škofijskega šolskega urada pooblaščeni za poučevanja verouka, ki poučujejo iz leta v leto več ali manj ur.
Poleg odgovornosti za čim boljšo zasedbo posameznih šol je zelo pomembno vsebinsko spremstvo verouka na šolah samih, po potrebi pa tudi spremstvo v obliki pomoči ali svetovanja posameznikom.
Zelo pomembno je dobro sodelovanje med župnijami, šolami in veroučitelji. V teh odnosih le pride občasno do kakih nesoglasij in napetosti. Naloga nadzornika je v tem primeru posredovalna v smislu dobrih in za vse prizadete zadovoljivih rešitev.
Prav tako pomemben se mi zdi dober odnos in reden kontakt do vodstev šol, kot zelo dobro pa smem označiti sodelovanje z manjšinskošolskim oddelkom pri Izobraževalni direkciji, ki je s 1. januarjem letos nadomestila prejšnji deželni šolski svet.
Poleg teh rednih obveznosti pa terja ogromno časa, komunikacije in koordinacije, če je treba v primeru bolezni ali odsotnosti veroučiteljev poiskati v najkrajšem času primerno zastopstvo. Včasih uspe, velikokrat pa je to tudi nerešljiv problem.
Kot nadzornik se srečujete z veroučiteljicami in veroučitelji. Kakšne so vaše zaznave in njihova pripovedovanja: kaj jih pri tem delu veseli in kaj jih bremeni?
Najbolj opazljivo je v šolskem vsakdanu, ne glede na veroučiteljice ali veroučitelje, temveč za vse pedagoginje in pedagoge, da so se z digitalizacijo zelo spremenili pristopi v pouku samem, digitalni svet in zlasti socialni mediji pa pri otrocih lahko delujejo v dve smeri: smiselna in časovno pravilno odmerjena uporaba teh novih medijev je velik napredek in ponuja veliko možnosti hitre izmenjave, pridobivanja informacij in zelo aktualnih ponudb za atraktiven pouk. Zaznati pa je mogoče tudi zaskrbljiv razvoj pri otrocih, ki so tem medijem tako podvrženi, da ne najdejo več časa za pogovor s sošolci, socialna in emocionalna emigracija sta pogosto posledici, ki vplivata na zbranost pri pouku in tudi na medsebojne odnose med otroki. Pretiravano utapljanja v digitalnem svetu pa zajame tudi veliko staršev otrok. To je čas, ki primanjkuje v vzgojnem delu in pri prepotrebnem pogovarjanju z otroki. Če imajo vsi samo še stres in pritisk, po navadi nastrada otrok. Čas, ki ga starši ne posvetijo otroku, velikokrat neposredno občutimo v šoli, kamor otroci prinesejo vse neobdelane probleme.
Najbolj srečni so veroučitelji in veroučiteljice, če jim gre pouk dobro od rok, če se počutijo v razredih dobro in je dobro tudi sodelovanje z ostalimi učiteljskimi kolegi in kolegicami. Verouk je na številnih šolah med najbolj priljubljenimi predmeti, ker združuje v najboljšem primeru vse potrebne elemente najmodernejše pedagogike.
Za posamezne veroučiteljice in veroučitelje pa je včasih kar veliko breme, če poučujejo na več šolah. Ne le, da se je treba vozit od šole do šole, velikokrat je to tudi premik iz ene fare v drugo z vsemi obveznostmi in pričakovanji vred, ki so s tem povezane.
Prihajate iz prakse. Poučevali ste na različnih šolah. Kaj vse se je spremenilo od prvih let vašega poučevanja pa do danes? Tudi z ozirom na znanje slovenščine …
Največje spremembe opazim pri verski socializaciji otrok. V prvih učiteljskih letih konec sedemdesetih let je bilo bolj pravilo kot izjema, da se je otrok pri vstopu v šolo znal pokrižati, posamezni so znali celo vrsto osnovnih molitev, verska praksa je bila močneje zasidrana v družinah, cerkveni prazniki in največji prazniki cerkvenega leta so zajeli cele družine z otroki vred. Ker sem le poučeval na najrazličnejših krajih in šolah južnokoroškega prostora, lahko retrospektivno ugotovim, da je verska socializacija uspela ali pešala vzporedno z jezikovno asimilacijo. Kjer se je po družinah izgubil prej v pogovornih odnosih samoumevni slovenski jezik, je v ne malo primerih sledila tudi verska odtujenost. Doživel sem na primer, da je bilo na neki šoli prijavljenih manj kot 10 % otrok k pouku slovenščine, na dnevu staršev pa me je nagovorila daleč več kot polovica staršev v slovenščini.
Danes smo soočeni s pojavom, da število prijavljenih otrok k dvojezičnemu pouku raste, znanje slovenščine pri otrocih pa zaskrbljivo upada, je prenešeno v številnih primerih iz dvojezičnega vrtca ali ga sploh ni. S podobnimi pojavi se srečujemo tudi v verouku. Učenje znamenja križa je za marsikaterega otroka kot učenje prvih črk ali številk.
Hvala Bogu so tudi popolnoma nasprotni primeri: versko vzgojeni otroci, ki jim je bila položena vera tako rekoč v zibelko, prav tako pa tudi slovenski jezik kot prvi ali vsaj odnosni jezik do enega starša.
Celoten intervju preberite TUKAJ