Zavajanje slovenskih izgnancev

Foto: Muzej NZS

Danes obeležujemo dan izgnancev, ki so bili med vojno vihro izgnani iz svojih domov v tujino. Največkrat zaradi povračilnih ukrepov, ki so jih spodbudile barbarske akcije partizanov nad okupatorjem. Požig Komna in izgon prebivalcev sta bila povračilna ukrepa za bitko pri Dovcah, kjer so partizani 3. bataljona Južnoprimorskega odreda 2. februarja 1944 iz zasede napadli motorizirano oskrbovalno kolono nemške policije in italijanskih fašistov pri Dovcah med Komnom in Branikom (Rihemberkom). Poveljeval jim je Anton Šibelja Stjenka. Ob tem je bilo ubitih okrog devetdeset nemških in italijanskih vojakov. Partizani so pobili tudi vse ranjence, ki so obležali, poveljnik Stjenka pa se je zmagoslavno fotografiral na mestu spopada. Mrtva trupla so slekli in sezuli, naložili na tovornjake, polili z bencinom in jih sežgali. Partizani so se po spopadu umaknili. Po pripovedovanju domačinov naj bi nekemu vojaku uspelo pobegniti v Trst, kjer je poročal o surovosti partizanskega početja, kar je tudi sprožilo surovi odziv okupatorja s požigom okoliških vasi in izgonom prebivalstva.

Društvo namenjeno osebnim političnim ciljem
Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945 je bilo ustanovljeno leta 1991. V letih 1991 in 1992 je Društvo izgnancev Slovenije, na podlagi zbranih podatkov v letih 1989 in 1990, dokazalo, da se je družbena lastnina Jugoslavije obogatila z dobljeno vojno odškodnino

Iz zanesljivih virov vodilnih struktur lokalnih izpostav društva pa smo izvedeli, da je predsednica v preteklosti društvo že zlorabila za politične namene. V stilu svinčenih časov je Ivica svojim članom zapovedovala, da morajo na prihajajočih volitvah izbrati Levico, saj bodo člani v nasprotnem primeru izgubili še tisto mizerno pokojnino, ki jo za svoje trdo življenjsko delo poleg vsega nepoplačanega trpljenja prejemajo na stara leta.

Nesmiselna zahteva po vojnih reparacijah
Skupaj z Levico pa predsednica Ivica še vedno kliče po vojni odškodnini, ki naj bi jo bila Nemčija dolžna Sloveniji. Kljub temu, da je Jugoslavija takratni Zahodni Nemčiji (BRD) izstavila račun za reparacije, ki jih je do diplomatskega priznanja Jugoslavije Vzhodne Nemčije (DDR) zahodna država tudi plačevala. Po priznanju Vzhodne Nemčije pa je takratna BRD pretrgala diplomatske odnose in zavzela stališče, “da naj Jugoslavija reparacije izterja od tiste nemške države, ki jo priznava”. Seveda Vzhodna Nemčija v stilu socialističnih držav svojega dolga nikoli ni poravnala. Sporazum Tito-Brandt na Brionih je ponovno vzpostavil diplomatske odnose med BRD in Jugoslavijo, v sporazumu pa se je tudi dokončno ugotovila višina in oblika reparacij, ki jih bo Jugoslavija še prejela, in tudi, da je s tem vprašanje reparacij med obema državama dokončno zaprto. To stališče sedaj pri tem vprašanju tudi zavzema kanclerka Angela Merkel. Republika Slovenija je tako, kot pravna naslednica Jugoslavije, dolžna sanirati dolg do materialnih oškodovancev nemških vojnih grozot.

Slovenija za razliko od izkrivljenega zgodovinskega spomina Ivice Žnidaršič tako ni več upravičena do dodatnih vojnih reparacij, Ivica pa lahko svoje zahteve naslovi na Hišo cvetja v Beogradu. Če ji bo tam pokopani diktator seveda sploh odgovoril, zakaj je denar, namenjen olajšanju trpljenja navadnih ljudi, porabil za svoj luksuzen stil življenja. V stilu tipičnih kaviarskih levičarjev, ki radi živijo na račun tujega denarja, pa predsednica Ivica Žnidaršič še vedno vztraja z vojno odškodnino, ki naj bi jo bila Nemčija dolžna Sloveniji. Ob tem pa verjetno zaradi svojih zrelih let pozablja na dejstvo, da je bila nemška vojna odškodnina do Jugoslavije že poplačana. Razlog, da posamezni oškodovanci niso prejeli finančne kompenzacije za pretrpljena grozodejstva pa je ta, da je takratna komunistična oblast kot vse drugo tudi nemško vojno odškodnino nacionalizirala za svoje lastne interese, užitke in lagodno življenje.

Več si lahko ogledate na portalu Primorska24.si.