Od medijskega konstrukta maske in respiratorji so lani ulice sredi vrhunca epidemije zavzele skupine levičarskih skrajnežev. Takrat smo dobili odgovor na vprašanje, ali bi slovenski socialisti leta 2020 naredili isto kot leta 1945. Odgovor je: bi. Komunistično revolucijo je zamenjalo bioteroristično delovanje levih političnih strank, njim naklonjenih medijev in na proračun priklopljenih interesnih skupin.
Cilj je bil jasen. Primarno padec vlade. Sekundarno sabotaža vladnih ukrepov proti koronavirusni bolezni za vsako ceno, saj so mrtvi bonus, ki proizvaja potencialno protivladne svojce preminulih. Prvi cilj jim je spodletel, drugi pretežno uspel – drugi val je prinesel bogato žetev in posledično nizko podporo vladni garnituri.
Tudi drugje po Evropi so sicer protestirali proti epidemiološkim ukrepom – a tam na civiliziranem Zahodu so jih pričakali policijski pendreki in solzici. Pri nas pa so jih pričakale kamere “prime-time” in Katarina Matejčič, ki je z glavnim režiserjem protestov skupaj premlevala najboljše kadre za večerno oddajo.
Mračnjaštvo “kot boj proti fašizmu”
A protest 27. 4. 2021 je vendarle bil še nekoliko grozljivejši. Mračnjaštvo, ki se je tam prodajalo kot »boj proti fašizmu«, je bilo že stopnjo naprej od običajnega bioterorizma iz leta 2020, saj je zdaj že jasno, da je preostanek vlade dovolj konsolidiran, da ne bo popustil. Ne gre več za to vlado, ki ima vendarle le še dobro leto mandata – morda je bil kratkoročni podton le ta, da če bo vlada padla, ne bo padla po demokratični poti, ampak na ulici kot leta 2013. A to je sekundarno sporočilo. Tokrat gre za ideje, ki si jih pred desetimi leti še niso upali izgovoriti, danes pa so ugotovili, da je čas dozorel. Niso več govorili o tem, da se je slovenski narod pred 80 leti uprl okupatorju. “Mi, antifašisti, smo premagali naciste in fašiste,” so grmeli. 10-tisoč glava množica sredi glavnega mesta se je začela povsem identificirati s komunističnimi krvniki. Medtem ko je donela srhljiva vojaška koračnice Nabrusimo kose, je množica vpila: “Revolucija, revolucija!”
Tisti smrt fašizmu, svoboda narodu je zvenel še prav posebej krvoločno, kot da odmeva od sten gradu Strmol. Nič manj krvoločno kot: »Es geht um Deutschlands gloria, Sieg heil! Sieg heil! Viktoria!« V množici sta se prepoznali predvsem dve zastavi – jugoslovanska in zastava Zveze komunistov Slovenije, na kateri je bilo napisano: »Proletarci vseh dežel, združite se!« Spet pa sta se pojavila zloglasna napisa: »Konec kapitalizma« in »Za ukinitev strankarskega sistema«.
Čigave so ulice – naše. Čigave so ceste – naše. Čigavi so mostovi – naši.
Čigave so bolnišnice – naše. Čigave so šole – naše. Čigav je parlament – naš.
Čigava je vlada – naša. Čigava je oblast – naša.
Slovenske ulice, ceste, mostovi, bolnišnice? Ne. Naše. Oziroma njihove. Ceste, mostovi, bolnišnice, šole in ja, tudi oblast – pripada japijevskemu sinu vrhovnega državnega tožilca, potomki enega od ustanoviteljev Protiimperialistične fronte, nečaku okrutnega morilca, odgovornega za množične poboje pri Krimski jami leta 1942 in drugim tam zbranim skrajnežem.
Kaj si je želela množica, je bilo boleče očitno – ne le absolutno despotsko oblast, ampak tudi popoln nadzor nad proizvodnimi sredstvi. Vidi se, da je to nova končna igra. Zavedajo se, da je čas za revolucionarne ideje dozorel.
In kakšno je realno stanje v državi?
V parlamentu imamo močno stranko, ki v svojem uradnem političnem programu zahteva nacionalizacijo zasebnega premoženja (“Lastništvo podjetij bomo prenesli v roke države in lokalnih skupnosti ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge.”). Brez te stranke ne more nastati nobena leva koalicija. Imamo javni medij, ki dan čaščenja vseh slovenskih upornikov spremeni v čaščenje ustanovitve v grehu pakta Molotov-Ribbentrop nastale Protiimperialistične fronte. Predvajajo se partizanski filmi o človeku, ki se je hvalil z umori vojnih ujetnikov, tja do prvega maja pa portal MMC zasedejo zaporedne vsebine, ki spadajo v medijsko domeno držav s pridevnikom “ljudska” pred imenom (“Po vsej državi odmeva prvomajska budnica”, “Treba je spremeniti sistem”, “Petkovi kolesarji zakurili protestniški kres poslanskih stolčkov”, “Na žalost je profit edino gibalo družbe”).
Imamo sodnike, ki oproščajo aktivistične (najbrž s strani politično motiviranih staršev napumpane) dijake, ki so z nezakonitimi protesti ogrožali javno zdravje. Ena sodnica se še dijaku opraviči in s tem pomežikne vsej generaciji – knjiga s pravili je raztrgana. Pravil ni več. Upoštevajte le tiste, ki si jih želite. Imamo institut Informacijskega pooblaščenca, katerega primarna naloga je iskanje črkobralskih absurdnosti, ki bi škodile vladnemu načrtu za precepljenje prebivalstva.
Imamo (vsaj) štiri politične aktiviste, ki se na ustavnem sodišču prizadevajo biti “na pravi strani zgodovine” in sodijo – kot je že večkrat namignil ddr. Jaklič – tako, da so njihove sodbe kontaminirane z lastnimi predsodki, ki jih nato želijo upravičiti s pravnimi formalizmi. Videti je, da so zato ustavni sodniki prilili bencin na ogenj koronavirusnega nezadovoljstva in se zavzeli za »ustavno pravico do zbiranja in združevanja«, čeprav so najbrž dobro vedeli, da je nemogoče epidemiološko nenevarno v središču mesta zbrati množico kričečih protestnikov.
Tiranija paradržavnih institucij in omrežij
V drugem amandmaju ameriške ustave, ki je bil sprejet daljnega leta 1791, je zapisano, da v želji zagotavljanja varnosti države ljudem ne sme biti odvzeta pravica do nošenja in posesti orožja. Genialnost amandmaja je v tem, da razume osnovno zgodovinsko premiso tiranije – namreč, da lahko država sama po sebi postane tiranska proti svojim državljanom, ti pa se morajo biti sposobni obraniti tudi pred njo – z dobro organizirano nevladno gverilo oboroženih mož in žena. V Sloveniji politkolesariat trdi, da je takšna vlada Janeza Janše − kot dokaz za to pa kaže na tvite in doma napisane tuje članke o koncu medijske svobode. A se jaz, vi in tudi oni dobro zavedajo, da pri nas izvršilna oblast ne predstavlja nobene nevarnosti. Ne le zato, ker je predsednik vlade demokrat in liberalec (kar gotovo je), ampak tudi zato, ker so skoraj vsi vzvodi formalne in neformalne oblasti v rokah levice. Obvladujejo sodišča, javne institucije, večino medijev, akademijo, sindikate, šolstvo in komunikacijske kanale za dostop do mednarodnega izvoza informacij. Tiranija države v Sloveniji nikoli ne bo tiranija izvršilne veje oblasti, ampak zmeraj tiranija paradržavnih institucij, državnih podsistemov in z njim spajdašenih medijev.
Čas je tak, da je histerična množica revolucionarjev, ki jih je lani ustvarila oddaja Tarča, dobila poseben motiv, ki je bolj transcendentalen od oblastniškega prevrata. V medijih imajo toliko ideološke podpore, kot so jo imeli njihovi predniki, ko je bil urednik Dela Boris Ziherl. Sodišča so jim že povedala, da je njihova revolucija oproščena vseh kazenskih varovalk pravne države. V parlamentu imajo stranko, ki je njihov program ljudske revolucije in postopne nacionalizacije spravila na področje legitimnega diskurza. Na ustavnem sodišču jim manjka le še nekaj takšnih, ki si želijo biti na »pravi strani zgodovine« (tistih, ki »vedo, kdo je zmagal«). Leta 1941 so izkoristili vojno vihro, leta 2021 bi izkoristili globalno pandemijo – cilj pa je isti. Popolno podružbljenje proizvodnih sredstev. Člen ustave, ki govori o zasebni lastnini in dedovanju, je bil od nastanka države temelj naše demokracije. Še nikoli pa ni bil tako ogrožen kot danes. Mračnjaki so pred vrati. Slovenci pa smo zakonca Hribar. V času mračnjaštva, ki nam institucionalno grozi, se lahko obranimo le sami – na podoben način, kot so to predvideli očetje Združenih držav. In tako rešimo tudi državo, svobodo in pravico do najbolj svete vrednote svobodnega človeka – zasebne lastnine.
Peter Truden