“Bojim se, da mnogi otroci ne bodo več doživeli pristnega domačega, družinskega božiča”

Letos smo imeli še dodatno priložnost, da smo se poglobili v bistvo in poslanstvo družine, ki je bistvo samega božiča. To, da je minulo nedeljo zmagala družina, je po mnenju novomeškega škofa Glavana zmaga zdrave pameti.

Novomeški škof msgr. Andrej Glavan je prvi škof v tej mladi škofiji, ki bo naslednje leto praznovala 10 let. Za škofa ga je imenoval še papež Janez Pavel II., za prvega škofa novoustanovljene škofije pa ga je aprila leta 2006 imenoval Benedikt XI. Glavan je hkrati tudi predsednik Slovenske škofovske konference, znan pa je predvsem po svojih jasnih in odločnih stališčih.

Ko ga povprašamo, kateri izmed dozdajšnjih papežev je njegov vzornik, odgovori, da so prav vsi papeži veliki ljudje in da je vzornik vsak iz svojega zornega kota. Papež Frančišek je vzor predvsem s svojo neposrednostjo in nenavadno preprostostjo, papež Benedikt je zgled v svoji pronicljivosti – teološki, filozofski in sploh intelektualni, Janez Pavel II., ki se je moral soočati s številnimi težavami, pa je bil prav tako ljudski človek, neposreden in komunikativen.

S škofom Glavanom smo se v intervjuju med drugim pogovarjali o še vedno svežem nedeljskem referendumu v povezavi z enim največjih cerkvenih praznikov, ki ga danes praznujemo.

Kako ste doživljali letošnji adventni čas, ki je bil vendarle nekoliko drugačen. Zaznamovala sta ga namreč migrantska kriza, predvsem pa družinski referendum. Kako ste spremljali vse to?
Adventni čas je že sam po sebi nekako introvertiran, ponotranjen, obrnjen v družino, družinska praznovanja. Letos pa smo imeli še dodatno priložnost, da smo se poglobili v samo bistvo in poslanstvo družine, ko smo se pripravljali na referendum. To obdobje je šlo referendumu nekako na roke, zato so se tega mnogi branili in bali. Želeli so odložiti referendum na poznejši čas, ker so vedeli, da je družini prav ta čas izrazito naklonjen.

Božič je izrazito družinski praznik in nam že s svojimi znamenji in sporočili govori o tem, da je Bog menil, da je to nekaj tako pomembnega, da se je hotel v družino tudi roditi. Čeprav je to bila posebna, sveta družina.

Advent je tako mineval prav v pripravi na to in hvala Bogu je prišlo do ugodnega izida, ki je vse presenetil z rezultati. Sam menim, da je bila to zmaga zdrave pameti in seveda tudi demokracije, ko je ljudstvo odločilo o tem, kaj misli o najpomembnejši celici cerkve in družbe, to je družini.

Pa vendar smo ob čakanju na rezultate referenduma lahko spremljali tudi nezadovoljstvo ljudi. Kaj bi dejali tistim, ki pa so vendarle bili razočarani in užaljeni ob tem rezultatu?
Ne vem, kdo bi bil lahko užaljen, razen če jemlješ ta referendum kot izrazito ideološki. Mi smo se temu izogibali. Ne gre za zaničevanje, poniževanje in ne gre za manjvrednost nekaterih, v tem konkretnem primeru istospolnih. Mi zagovarjamo, da je vsak človek vreden spoštovanja, ne glede na vero, barvo kože ali pa na spolno usmerjenost. Vendar, ko gre za zakrament zakona kot božjo ustanovo, kot sveto ustanovo pa nismo mogli biti indeferentni. Zato smo rekli: ne, to ni po božji volji, to ni v skladu z naravno pametjo.

Tukaj pa smo se morali postaviti za zakonsko zvezo in poroko, ki naj ostane taka, kot je, saj predstavlja osnovno človeško skupnost, družino, ki ima prokreativen namen.

Svobodna razmerja se lahko oblikujejo, kakor hočejo, nihče nikomur ničesar s tem ne jemlje, zlasti še, če bi zakon dopolnili. Tako bi se lahko izenačili tudi v pravnih in socioloških zadevah z ostalimi skupnostmi. Že zdaj ni velike razlike med svobodno skupnostjo, bodisi heteroseksualno in med zakonom. Pomembno pa je, da zakon to ureja posebej.

Homoseksualne pare sicer spoštujemo in imajo svoje pravice, ne more pa noben kristjan reči, da je to enako in da je to normalna, naravna skupnost. To je samo skupnost moža in žene.

Božič je, kot ste že rekli, v prvi vrsti družinski praznik. Čas, ko se umirimo, ko pogledamo v našo notranjost. Je po vašem mnenju božič v prvi vrsti res še vedno to ali se je v današnjem času pojmovanje tega praznika spremenilo?
Časi se menjajo in mi z njimi. Jasno, čas globalizacije in pa način življenja je prinesel čisto svoje družinske navade. Včasih je bil advent čas miru, molitve, ko so se ljudje zbirali po hišah k molitvi, potekal je v znamenju priprav na božič, jaslic, pospravljanja stanovanja … skratka tega, da bi vse prispevalo k lepšemu in prijetno doživetemu družinskemu praznovanju. Res je, da je božič predvsem družinski praznik, zato je včasih veljalo, da lahko veliko noč, ki je sicer največji krščanski praznik, praznujemo kjerkoli, božič pa samo doma, v družini.

Potrošniška miselnost in oglasi pa nam danes vsiljujejo, kaj vse je nujno potrebno za lepo praznovanje, pri čemer poudarjajo, da brez tega in onega ne more biti lepega, doživetega praznovanja. Prav žalostno je, če se božično praznovanje osredotoči le na razkošno, obilno večerjo. Saj tudi lepa večerja, še posebej skupaj, z ljubeznijo pripravljena, pripomore k lepšemu vzdušju, a če ni verskega ozadja, zlasti če se ne dopolni, na primer s polnočnico, se vse lahko strašno izprazni in osiromaši.

Tisočkrat slišimo na televiziji in v javnosti: Srečen božič, Merry Christmas – to je zdaj povsod. Mnogi niti ne vedo, kaj to pravzaprav pomeni. Je večerja tisti vesel božič? Zato mnogi ostanejo zgolj pri zunanjem praznovanju.

Zdi se, da dandanes res težko ubežimo naglici, hitenju in kupu neprestanih obveznosti, zaradi česar precej trpijo medsebojni odnosi. Družina namreč ne more preživeti toliko kakovostnega časa skupaj. Kako lahko v tem prazničnem času nadoknadimo ves izgubljeni čas, ki nam polzi iz rok?
Družine se morajo danes še posebej potruditi. Predvsem ob podaljšanjem delovniku, ko je toliko manj časa. Ko je veliko več dolžnosti, preprosto zmanjka časa. Prav tako ravno adventni čas zaznamujejo t. i. “trije možje”. Najprej prvi teden tekajo, kaj bodo za Miklavža nakupili, ko se to komaj konča, že mislijo in gledajo za božičnimi darili, čeprav včasih božičnih obdarovanj ni bilo. Mi smo imeli Miklavža, medtem ko so bila božična praznovanja v navadi samo v mestih in pri tistih, bolj gosposkih družinah.

Pretiran vrvež lahko obremeni medsebojne odnose. Za bogate odnose je potreben čas, Kristijani bomo rekli tudi skupna molitev, ki najbolj povezuje, pogovor, petje, hišno bogoslužje in seveda udeležba pri zakramentih v cerkvi.

Kaj pa vam osebno pomeni božič?
Lepe spomine na božič imam samo iz prvih sedmih let svojega otroštva, dokler je bil po vojni še dela in šole prost dan. Mi smo bili velika družina in ko so bratje in sestre prišli na počitnice domov, smo ta čas vedno preživeli skupaj.

Potem iz otroških šolskih let pa nimam praktično nobenih spominov. Ker smo imeli šolo, niti k polnočnici nismo mogli iti, ker bi bili naslednji dan v šoli zaspani. Bilo je obdobje, ko smo bili redno na božič vsi brez maše, ker je bila maša samo zjutraj, mi pa smo imeli takrat šolo.

Zato sem zelo vesel, da je to minilo in da se je božič ponovno uveljavil kot dela prost dan in tudi kot državni praznik. Sicer je pa vedno bilo bolj tako – v časih srednje šole in fakultete so bila predavanja tudi na božič.

Danes mnogi božične proste dneve sicer izkoristijo za obiske, žal pa se mnogi odločijo tudi, da bodo čas preživeli na smučiščih ali v termalnih kopališčih. Bojim se, da mnogi otroci ne bodo več doživeli tistega pristnega domačega, družinskega božiča – izkušnje družinskega praznovanja. Vsi se moramo potruditi, da ta čas preživimo čim lepše kot družina, tudi mi, ki nimamo svojih družin, skušamo ta čas lepo doživeti. Spomnim se, da sem še prej, ko sem bil v Ljubljani, na sveti večer vedno koga povabil na večerjo. Tako smo skupaj molili, nato večerjali, potem pa šli seveda k bogoslužju in polnočnici.

Barbara Oprčkal