fbpx

Video: Kako poskuša gejevski lobi v Cerkvi vplivati na nadškofa Zoreta?

"Za spočetje otroka sta potrebna moški in ženska" (foto: N. K.).

Nadškof Stanislav Zore je prvi slovenski škof, ki je v pastirskem pismu vernike in duhovnike pozval, da oddajo svoj podpis pod zahtevo za referendum o družinskem zakoniku, podpise pa se je zbiralo pred cerkvami. Če so bile njegove besede glede migrantov medijsko tudi všečne, pa je pri družinskih zadevah povsem jasen in odločen: otrok ima pravico do očeta in matere. 

Po njegovem se moramo najprej vprašati, za koga gre. In potem je odgovor jasen – gre za otroka. Kljub gejevskemu lobiju, ki obstaja tako znotraj Cerkve kot tudi izven nje, ga ni strah. Se pa v pogovoru sprašuje, od kod jim denar za tovrstne – res drage – kampanje in kakšni interesi so v ozadju.

Ste prvi ljubljanski nadškof, ki je v pastirskem pismu pozval k zbiranju podpisov pred katoliškimi cerkvami za referendum o družinskem zakoniku. Se vam to ne zdi vmešavanje Cerkve v državne zadeve?
Ne. Poglejte, vprašanji družinskega zakonika in družine presegata tako državo kot tudi Cerkev. Družina je starejša institucija od katerekoli države, prav tako pa je starejša institucija od katerekoli Cerkve. Zato se mi zdi, da to ni vmešavanje v državo in njene pristojnosti, ampak je samo možnost, da ljudje in družine povedo, kaj oni mislijo, hkrati pa je to tudi možnost, da povemo, kakšen je naš krščanski oziroma katoliški nauk glede družine.

Izražanje naših katoliških stališč se mi res ne zdi poseganje v državo in njene pristojnosti. Tako da seveda, takrat sem to podprl, vendar pa se mi zdi, da Slovenijo zdalje malo krčimo na Ljubljano in njeno bližnjo okolico. Takrat smo se namreč vsi slovenski škofje dogovorili, da bomo na tak način nastopili v tem obdobju in naslovili to vprašanje.

"To ni vmešavanje v državo in njene pristojnosti, ampak je samo možnost, da ljudje in družine povedo, kaj oni mislijo" (foto: N. K.)

“To ni vmešavanje v državo in njene pristojnosti, ampak je samo možnost, da ljudje in družine povedo, kaj oni mislijo.” (Foto: N. K.)

Ali potem načrtujete tudi aktivno udeležbo v referendumski kampanji?
Ne, v referendumski kampanji ne. To je stvar laičnih gibanj in družin. Tudi na sinodi, na kateri sem bil, je bilo posebej izpostavljeno, da danes družina postaja subjekt pastoralnega delovanja in jaz mislim, da mora biti tudi subjekt odločanja o tem, kaj je družina. Bom pa, jasno, v vsakem trenutku povedal, kakšen je naš nauk o družini, kaj je krščanska družina in kako o tem govori Sveto pismo. To bom pa vedno povedal.

Zakaj dva homoseksualca in dve lezbijki po vašem mnenju ne bi smeli posvajati otrok?
Zato ker otroka lahko spočneta moški in ženska. Zaenkrat drugačne možnosti ni. Ob vseh umetnih postopkih še vedno zadaj potrebujemo moškega in žensko, kar pomeni, da sta moški in ženska prvinsko vpisana v sam začetek človekovega življenja. Otroku vzeti eno od obeh komponent pravzaprav pomeni jemati nekaj, kar mu po naravi pripada.

Preberite tudi: Nadškof Zore o migrantih in medijsko ustvarjenih konfliktih s škofom Štumpfom

Moški in ženska sta ga spočela. In če mu vzamemo očeta, bo imel mogoče lahko zelo dobri dve mamici, ne bo pa imel nobenega očeta. In obratno. Otrok ima pa tukaj pravico. Tukaj se bomo najprej morali vprašati, za koga gre. Gre za otroka? Je tukaj otrok tisti, ki je nosilec svojih pravic? Ali smo odrasli tisti, ki uresničujemo svojo željo ne glede na to, kakšno pravico ima otrok in kaj bi bilo za otroka gledano najboljše. Zdi se mi, da je potrebno te stvari gledati pošteno, in na koncu koncev, vsaka stvar, ki se danes predstavlja kot človekova pravica, ni človekova pravica. Posvojitev otroka ni človekova pravica. Je pa pravica otroka, da ima očeta in mamo.

“Gre za otroka? Je tukaj otrok tisti, ki je nosilec svojih pravic? Ali smo odrasli tisti, ki uresničujemo svojo željo ne glede na to, kakšno pravico ima otrok in kaj bi bilo za otroka gledano najbolje?”

Se ob teh vaših stališčih ne bojite homoseksualnih aktivistov oz. gejevskega lobija, na katerega je opozarjal tudi papež?
Ne vem, zakaj bi se ga bal, se pa včasih sprašujem, od kod prihajajo vsa ta sredstva. Tukaj namreč opažam, da se obračajo kar precejšnja sredstva, kajti takšnih kampanj se ne moreš iti ravno z drobižem. Druga skrivnost zame, na katero tudi nimam odgovora, je, kakšen je zadaj dobiček. Ker nihče danes v tem svetu, kakršen je, ne vlaga v nekaj, če ne bi računal, kakšen je dobiček. To dvoje je zame zaenkrat še vprašanje.

"Vprašanje družinskega zakonika in vprašanje družine presegata tako državo kot tudi Cerkev" (foto: N. K.).

“Vprašanji družinskega zakonika in družine presegata tako državo kot tudi Cerkev.” (Foto: N. K.)

Eno je gejevski lobi izven cerkvenih krogov, kaj pa gejevski lobi znotraj Cerkve med duhovniki?
Ne, tega se ne bojim.

Pa ste že občutili kakšne pritiske, da spremenite stališča?
Nobenega.

Pred kratkim ste se udeležili tudi sinode in prav pred začetkom se je zgodil primer visokega kurijskega prelata, ki se je javno izpostavil, da živi z  moškim v homoseksualni zvezi. Sledili so cerkveni ukrepi, v katerih je tudi obsodba. Kako vi vidite to zgodbo?
Ta človek, ki je verjetno vedel, kakšna so pravila igre ustanove, v kateri je zaposlen, se mi zdi, da je bil nepošten. Če so ga ta pravila utesnjevala, bi lahko odšel. Da je odšel tik pred začetkom sinode o družini, se mi ne zdi pošteno. Pa ne da kakorkoli obsojam njegovo nagnjenje, to je njegova stvar. Ampak glede na položaj, ki ga je imel, je točno vedel, točno je poznal določila in jih ni spoštoval. Mislim, da bi moral oditi prej. Če je bilo tako z njim, bi moral oditi prej. Da bo pa izgubil svoje mesto, to je bilo pa jasno od tistega trenutka naprej, ko je spoznal ta določila, ki jih ima konec koncev vsako podjetje na tem našem svetu, imajo jih tudi cerkvene ustanove. In takrat bi moral oditi.

“Če so ga ta pravila utesnjevala, bi lahko odšel. Da je odšel tik pred začetkom sinode o družini, se mi ne zdi pošteno. Pa ne da kakorkoli obsojam njegovo nagnjenje, to je njegova stvar.”

Pred odhodom na sinodalno zasedanje o družini ste dejali, da ni potrebno vsega verjeti, kar bodo pisali mediji o sinodi. Ste še vedno takega mnenja?
Še vedno, še vedno. Pa ne samo zaradi medijev. Dejansko sem takrat mislil konkretno izjavo, kaj je papež dejal ob obisku v Ameriki. Nato pa sem šel brat izvirni tekst papeževega govora in tega ni bilo notri. Kar pomeni, da je potrebno stvari kritično prebrati.

Se mi zdi, da je dobro, da našim ljudem pomagamo, da začnejo biti kritični do tega, kar berejo, do tega, kar poslušajo, in do tega, kar gledajo. Danes živimo v svetu, kjer imamo dejansko možnosti pridobiti informacije z različnih strani in to je potrebno. To je zelo potrebno, ker živimo v svetu izredno močnih medijev. In če ne ohranjamo te zdrave kritičnosti, če se nismo pripravljeni malo potruditi, poiskati informacije z različnih strani, potem smo lahko velikokrat prepeljani žejni čez vodo. Če ne še kaj drugega.

Vas je presenetila ocena slovenskega komentatorja, da ste bili na »žajfasti« sinodi?
Ne vem, če je bila to njegova ocena, ker kolikor se spomnim tistega njegovega članka, je bil ta izraz v narekovajih. Res pa je, da ni napisal vira, od kod je to vzel. Če je morda pričakoval, kako se bomo o družini na sinodi kregali ali morda še kaj hujšega, potem je bilo vse silno mirno in verjamem, da je potem lahko bil razočaran. Ampak sinoda sama je bila imenitno dogajanje; vrhunske razprave, pogovori, srečevanje celotnega sveta v tistih treh tednih v prostorih dvorane Pavla VI. Tam ni bilo prav nič “žajfastega”, ampak gospod je zgleda gledal samo na neuresničena pričakovanja.

"Če je morda pričakoval, kako se bomo v družini na sinodi kregali ali morda še kaj hujšega, potem je bilo vse silno mirno in verjamem da je potem lahko bil razočaran" (foto: N. K.)

“Če je morda pričakoval, kako se bomo v družini na sinodi kregali ali morda še kaj hujšega, potem je bilo vse silno mirno in verjamem, da je potem lahko bil razočaran.” (Foto: N. K.)

Prvič ste se udeležili tako globalnega zasedanja; so se vam predstave o globalnem svetu kaj spremenile?
Bistveno ne. So se dopolnile, že prej sem večkrat rekel, da s papežem Frančiškom dobivamo podobo še neevropske Cerkve. Konkretno vstopa v naš prostor v njegovem načinu oznanjevanja in komunikacije. Sicer sem bil tudi že prej na takšnih globalnih srečanjih, ko smo se srečali frančiškani z vsega sveta. Ampak seveda je to kljub temu širše, še razsežnejše.

Prej sva se pogovarjala tudi o medijski situaciji in ste poudarili, da je potrebno kritično spremljati medije. Ste seznanjeni z novim medijskim projektom – Nova24tv?
Da, sem ga zasledil.

In kako ocenjujete tovrstne pobude?
Vse, kar lahko prinese k uravnoteženosti medijskega prostora, pozdravljam. To je potrebno in je dobrodošlo. Verjamem pa, da je to zahteven projekt, predvsem v tej naši razdvojenosti, ne samo družbeni, ampak predvsem medijski razdeljenosti in razslojenosti. Upam, da vam bo dejansko uspelo biti medij, ki bo prinašal svet, politiko, gospodarstvo in družbena vprašanja takšna, kot so. Ne pa »sfrizirana« za neke potrebe.

Uroš Urbanija, Nina Knapič