fbpx

Kruto resnična izpoved anonimnega alkoholika: “Takrat, ko človek pije, mu ni nič nerodno, ko neha, pa je vse narobe”

Foto: iStock

Andrej je alkoholik. Kljub temu da ne pije že 12 let, še vedno obiskuje srečanja anonimnih alkoholikov, “saj je ravno toliko daleč od prvega kozarca alkohola kot tisti, ki ne pije en teden,” je prepričan. Z nami je delil svojo izkušnjo – od začetkov vseh težav do obiska skupine, ki mu je rešila življenje.

“Moje ime je Andrej, sem alkoholik,” se predstavi. Večini ljudem se zdi dejstvo, da se deklarira kot alkoholik, čeprav ne pije že 12 let, nenavadno. “Jaz tega ne morem zanikati. Edino, kar jaz lahko obvladam v povezavi z alkoholom, je to, da ne spijem prvega kozarca.” Piti je začel, ko je končal višjo šolo. Postal je neodvisen od staršev. Mislil je, da je ves svet njegov.

"Nikoli se ne ustavi pri enem kozarcu vina" (foto: STA).

“Nikoli se ne ustavi pri enem kozarcu vina” (foto: STA).

Čim je nekaj spil, se ni mogel ustaviti
“Celo življenje sem bil v službi, kjer smo si sami ustvarili predstavo, da smo poslani na ta svet, da branimo svet in domovino,” pojasnjuje. Tam je bilo po njegovih besedah alkohola ogromno, popivanje je bilo nekaj normalnega. Tisti, ki niso pili, so bili čudaki. “Dejstvo je, da čim sem jaz nekaj spil, se je v meni razvilo hlepenje po alkoholu in potem se nisem mogel več ustaviti. In to je šlo ponavadi do konca,” nam je zaupal. Čeprav je bil vsakič trdo odločen, da bo tokrat pa res spil samo eno pivo. Alkohola sicer nikoli ni dobro prenašal.

Andrej alkoholizem opredeljuje kot bolezen. “To je taka napredujoča bolezen, zelo počasi napreduje. Nekatere zasvojenosti se zelo hitro pojavijo, ta pa se razvija počasi. Neopazno,” je pojasnil.

“Znanost ima glede alkoholizma razne teorije, ampak to so samo teorije. Zaenkrat se znanosti še ni posrečilo, da bi iz alkoholika naredila zmernega pivca.”

Pil je zato, ker je imel rad učinek alkohola, in ne zato, ker bi mu bil alkohol všeč. “Učinek je bil tisti všečen. Vsi problemi so izginili, čutil sem se sprejetega, čeprav sem bil tudi sredi največje družbe sam,” pove zamišljeno. “Nisem se pa zavedal, da je to bolezen, ki gre skozi določene faze,” nato nadaljuje. Prepričan je, da čim človek prestopi ta “rubikon”, ni več vrnitve. Edina možnost je popolna abstinenca.

Foto: STA

Foto: STA

Izgovori in zanikanje
“Vsi okrog mene so že vedeli, da imam problem, samo jaz si tega nisem priznal,” pojasnjuje. Bil je že na tem, da izgubi službo, odločba je bila že napisana, ampak je takratni šef ni hotel podpisati. “Sam nisem mogel narediti nič, alkohol je bil močnejši,” se spominja Andrej. Težave v službi so se pojavile, ko se zjutraj ni mogel več “sestaviti”. Imel je razne izgovore, kot na primer tega, da je bolan. Nato je šel na zdravljenje.

“Poklicali so me na razgovor k psihiatru in ta mi je v obraz rekel, da sem alkoholik,” se spominja Andrej. Reagiral je arogantno in mu zabrusil, da tega problema nima ter da bo stvari rešil sam. Uspelo mu je, da tri leta in pol ni spil niti kapljice alkohola, potem pa je skušal postati zmerni pivec, vendar mu to ni uspelo. “Takrat je šlo do konca. Nemoč je bila tista, ki je prevladala.”

Tukaj lepa beseda, sklicevanje na neko moralo, čustva, obveznosti ne pomagajo nič. Pa ne zato, ker bi človek to delal nalašč, kot misli veliko ljudi, ne. Jaz nisem nikoli začel piti, zato da bi se napil do konca. Vedno sem šel piti z namenom, da bom spil eno pivo, ampak ni šlo.

Nato si je priznal, da je pred alkoholom nemočen. Poudarja, da si je to težko priznati. “Po eni strani je hudo, po drugi strani pa je to olajšanje. In to veliko olajšanje,” se nasmehne. Vendar pa Andrej poudarja, da te težave ne more sam obvladati. Nato je šel končno na zdravljenje, kasneje pa se je pridružil skupini Anonimnih alkoholikov Slovenije. “Jaz rabim ljudi s podobno izkušnjo. Isti ptiči skupaj letajo. Prej smo skupaj letali okoli šanka, sedaj pa v teh skupinah,” se je pošalil.

Andrej o skupini Anonimnih alkoholikov:
“Mislil sem, da so to eni čudni ljudje. Lepo so me sprejeli, nihče me ni obsojal. Nihče mi ni pametoval, nihče mi ni dajal nasvetov, ker če bi mi takrat kdo nasvete dajal, bi ga najraje zadavil. Rekli so mi, da je upanje zame, da naj še kaj pridem. Vedel sem, da je blefiranja, laganja in nepoštenosti konec.”

Kot da bi ga nekdo postavil pred dejstvo. Ali greš nazaj v bedo, iz katere si komaj prilezel, ali pa boš šel po novi poti, ki ti je bila nakazana. Potem se je začel vračati v skupino in se vrača še danes, po 12 letih.

V AA ni nobene prisile, komentiranja, dajanja nasvetov
V njihovi skupini ni nobene prisile. Predvsem med mladimi so zelo pogosti primeri, ko na srečanje pridejo samo enkrat, dvakrat, nato pa jih ni več. “Mislijo, da če še niso izgubili službe, se ločili ali imeli prometne nesreče, teh problemov nimajo. Vendar jih vse to lahko doleti, če bodo nadaljevali,” je zaskrbljen Andrej.

Vsakega, ki pride, sprejmejo. “Če bo hotel kaj povedati o sebi, bo povedal, lahko pa tudi samo posluša. Mi povemo svoje izkušnje in potem nič ne komentiramo, to smo delali včasih za šankom. Prav tako ne dajemo nasvetov. Vse, kar imamo, so naše izkušnje, moč in upanje. Moč se začuti, tega se ne da opisati z besedami,” se zamisli Andrej.

“Sam vem, s kakšnimi občutki sem prvič prišel sem. Občutek imaš, da vsi vedo, kam greš. To je res ena čudna bolezen. Takrat, ko človek pije, mu ni nič nerodno, takrat, ko pa neha, je pa vse narobe,” ugotavlja Andrej.

Zdravniki, borzni posredniki in medijske osebnosti
Na srečanjih se pojavljajo različne vrste ljudi. Eden izmed ustanoviteljev skupine je bil zdravnik, drugi pa borzni posrednik. “Pa jima ni to nič pomagalo. Alkohol ne izbira,” pojasnjuje Andrej. Po njegovih besedah se na srečanjih pojavljajo različni ljudje. Od zdravnikov, medijskih osebnosti pa do brezdomcev. Tam so vsi enaki.

Kaj bi sporočil nekomu, ki sumi, da potrebuje pomoč?
“Na naši spletni strani je vprašalnik, ki vsebuje 20 vprašanj. Najbolje je, da se jih človek loti povsem sam in pošteno odgovori na vprašanja. Ampak res pošteno,” je dejal.  Andrej meni, da nihče ne more za nikogar drugega reči, da je alkoholik ali pa da ni alkoholik. Na to vprašanje si mora vsak odgovorit sam. “In potem ga v bistvu nič ne stane, naj pride, naj pogleda, naj pride večkrat. Mogoče mu bodo možgani rekli, da ni za sem, vendar se mnogim prihod obrestuje,” je še dodal.

V skupini imajo izrek, ki je mogoče za koga malce krut, a realen: “Če si se odločil, da boš pil, je to tvoja stvar. Če si se pa odločil, da boš nehal piti, pa je to tudi naša stvar. In ti bomo pomagali, samo namesto tebe pa nihče ne more narediti ničesar.”

Nina Knapič

*Ime sogovornika je izmišljeno zaradi zagotavljanja anonimnosti.