Problem, ki ga je skreirala komunistična “elita”

Foto: STA

Leta 1991, natančno na današnji dan, je takratni predsednik Slovenije Milan Kučan podpisal Ukaz o razglasitvi Zakona o denacionalizaciji, katerega je sprejela takratna slovenska skupščina. Po 24 letih se slovenski birokratsko-pravni sistem še vedno ukvarja z razreševanjem (zadnjih) zahtevkov – 196 zadev je še nerešenih.

Ministrstvo za pravosodje je konec letošnjega septembra izdalo poročilo o spremljanju realizacije denacionalizacije, iz katerega je razvidno, da je bilo vsega skupaj vloženih 39.711 denacionalizacijskih zahtevkov, od katerih jih je 196 še vedno nerešenih.

Največ zahtevkov so uspele razrešiti same upravne enote, saj so jih od 38.470 uspele razrešiti kar 38.322. Od še treh drugih ministrstev (za kulturo, za okolje in prostor ter za finance), ki tudi rešujejo zahtevke na 1. stopnji, je svojo nalogo še najbolj opravilo finančno ministrstvo, ki je rešilo vseh 88 zahtevkov.

Pravosodno ministrstvo je v poročilu zapisalo tudi, da so upravne enote dosegle »0-odstotno realizacijo zastavljenega načrta«, saj bi morale biti do sedaj rešene vse zahteve; slednje velja tudi za ministrstva glede zahtevkov na 1. stopnji.

Tudi na 2. stopnji pristojna ministrstva (za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za okolje in prostor ter za gospodarski razvoj in tehnologijo) še vedno niso razrešila 27 denacionalizacijskih zahtevkov, ki bi prav tako morali biti že zaključeni, kot so načrtovali leta 2002.

Največji problem je vračilo kmetijskih zemljišč
98 nerešenih zahtevkov na upravnih enotah se nanaša na vračilo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev (50 zahtevkov), slabo polovico pa predstavljajo še zahtevki na področju vračanja stanovanjskih hiš in stanovanj, poslovnih prostorov in stavb ter stavnih zemljišč (38) ter na področju vračanja zasebnih gospodarskih podjetij (10 zadev).

Ali je razlog za tako počasno reševanje tudi spreminjanje oz. vpletanje novih (državnih) organov in ustanov? Med zadnjimi takimi je v denacionalizacijski postopek vstopil tudi Slovenski državni holding (SDH), ki je v postopku eden izmed naslovnikov za vrnitev zaseženega premoženja.

SDH poleg za vrnitev premoženja v naravi skrbi tudi za izplačilo odškodnine preko obveznic Slovenske odškodninske družbe. Izdanih je bilo sedem serij obveznic v skupnem obsegu 17,5 milijona, ki so skupaj vredne 894,775.000 evrov.

Grad, namenjen komunistični “eliti”

Idilično okolje za shode komunistične elite (foto:STA)

Idilično okolje za shode komunistične elite (foto: STA)

Eden izmed primerov (de)nacionalizacije, ki je v javnosti zadnje čase bolj odmeval, je primer smrti zakoncev Hribar in gradu Strmol. Rado Hribar in njegova žena Ksenija sta med leti 1936 in 1940 do tedaj skoraj podrti grad obnovila, ga preuredila po načrtih arhitekta Mihe Osolina ter opremila s številnimi starinami in umetninami.

Med drugo svetovno vojno je Hribar krmilil med vsemi vpletenimi stranmi, pri čemer je imel stike tako z Nemci kot Britanci in partizani. A ga to ni rešilo pred mučenjem in likvidacijo s strani pripadnikov Varnostno-obveščevalne službe (VOS). Le-ti so 4. januarja 1944 prišli na grad in oba zakonca sprva mučili, nato pa še ubili.

Zakonca Hribar – razglašena za vojna zločinca brez dokazov
Po vojni so Hribarja brez dokazov razglasili za vojna zločinca in narodna izdajalca ter leta 1947 zaplenili vse premoženje (poleg gradu tudi tovarni Šumi in Pletenina). V skladu z mentaliteto takratnega časa je bil grad namenjen komunistični “eliti”, pri čemer sta prednjačila Ivan Maček-Matija in Edvard Kardelj.

Leta 1992 je Peter Hribar, njun dedič, vložil denacionalizacijsko zahtevo, ki je bila uspešno rešena šele leta 2004. Po njej je Hribar za odškodnino prejel 5 milijonov evrov, medtem ko je grad ostal v državni lasti in bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Nekatere slike so bile prav tako pravno-formalno vrnjene, ampak so ostale v posesti Narodne galerije na podlagi pogodbe o dolgoročnem najemu. Že štiri leta prej (leta 2000) pa je bila povojna sodba v celoti razveljavljena.

Letos marca so končno izkopali njune posmrtne ostanke ter ju dostojno pokopali. Eden izmed njunih morilcev pa še vedno ostaja na prostosti – nekaznovan in brez skrbi.

Klemen Kocjančič