To je slovenska tragedija: Prostor, kjer mladi slovenski upi umirajo na obroke

Nazdravljanje. Foto: Pixabay

Gostilna – kraj, kjer umirajo mladi slovenski upi. Gluho-slepe slovenske vlade to ne briga, saj imajo prednost njihovi stolčki, obdavčevanje slovenskega naroda, otroški bazarji in seveda blagostanje migrantov. 

Večina mladih svoje študentsko življenje preživi za točilnim pultom. Za “šankom”, po domače. V tem zapisu ne apeliram na vse študentske zabave, brucovanja, spoznavne, predizpitne in druge zabave. Govorim o vseh študentih – in tistih, ki to že zdavnaj več niso – ki svoje noči preživijo na drugi strani šanka. Kot natakarji.

Kako “lahko” je biti natakar?
Vsak študent ve, da je včasih dobro poprijeti za delo. Tudi če imajo osnovne stroške pokrite s štipendijo države ali staršev, pride prav vsak evro. Zato se veliko mladih odloči svoje prve delovne izkušnje in zaslužene denarce pridobiti v gostinstvu. Na prvi pogled se zdi povsem enostavno delo. Pomembno je, da si nasmejan, ustrežljiv, si zapomniš, kaj gostje želijo, in to prineseš na mizo.

Če ste kadarkoli poskusili biti natakar – vsaj za kakšne počitnice – se boste verjetno strinjali z mano, da je delo vse prej kot enostavno. Delo v gostinstvu je fizično in psihično naporno. Kozarci niso lahki, krožniki še manj. Bolj kot fizično pa je včasih težko zdržati psihično. Vsak gost želi tvojo 100-odstotno pozornost, treba je poskrbeti za vse. In to takoj.

“Miza 3 rabi sveže kozarce; miza 6 je polita; pri 102 pravijo, da rabijo šefa; na mizi 14 manjka pribor; goste pri stebru pa zanima, če imate kaj v akciji,” so znameniti stavki gostilniške komunikacije med zaposlenimi.

V Sloveniji je pač najlažje kelnariti
Slovenski diplomanti – ali skoraj diplomanti – ki pristanejo na našem zavodu za zaposlovanje, pogosto rečejo: “Če ne bom dobil ničesar, bom pa vsaj kelnaril …” To je tolažba slovenskih mladih upov, na to v naši državi upajo staviti. Kaj več pa ne. Vse veselje ob študiju, znoj ob učenju, optimizem ob velikih načrtih in zadovoljstvo ob diplomi, splahni na en samcati stavek – bom pa pač kelnaril.

Gostinstvo prinaša prilagodljiv urnik, spodobno plačilo (seveda, če lastnik redno plačuje) in nesporni biser natakarskega poklica – napitnino. Tiste neobdavčene evre, ki jih lahko pospraviš v žep in so samo tvoji. Evri, prisluženi z dodatnim nasmehom, ustrežljivostjo, hitrostjo in splošno sposobnostjo, da gostje odkorakajo zadovoljni in zadovoljeni. Po nekaj letih postane biti natakar naporno. Veliko jih začne izostajati od študijskih obveznosti, izpitno obdobje ni nikoli v “ravno pravem času”. Neprespane noči terjajo svoj davek, vikendi in prazniki z najbližjimi pogosto odpadejo. Sčasoma se začne pojavljati znameniti stavek: “Kelnariti sem začel v srednji šoli. Zdaj bom pa počasi res nehal.”

Na mladih svet stoji. Ne, v Sloveniji to ne drži.
Na prvi pogled izgleda odločitev lahka, a je vse prej kot takšna. Težko se je podati v neznano, v negotovo polje slovenskega trga dela, kjer – priznajmo – niso niti najmanj rožnati časi. Včasih se to pač ne splača.

Za slovensko vlado je to obrobni problem. Raje se ukvarjajo z dokapitalizacijo trohnečih podjetij, da se stolčki v njih lahko politično dedujejo. Budno spremljajo šolske bazarje, kjer po njihovem otroška mafija svoje izdelke prodaja na črno in tako nelegalno služi. Še več – vse to počnejo brez davčnih blagajn! Sicer je denar namenjen socialno ogroženim sošolcem, ampak glejte – to njih ne briga.

Posebno pozornost seveda namenjajo migrantom, za katere gotovo še nismo dovolj poskrbeli. Gradijo ograje oziroma v novi slovenščini “tehnične ovire” in debatirajo o tem, da je Slovenija daleč najbolj varna država. Da je absurd še večji, preostali prosti čas namenijo sami sebi in načrtovanju bodočega delovnega mesta v kakšnem izmed državnih podjetij, če (in ko) bodo s trenutne politične funkcije odleteli.

Včasih beg možganov iz Slovenije, danes samo še beg
Mladi vlade trenutno ne brigajo. Veliko let smo bili priča begu možganov, ko so perspektivni mladeniči in mladenke bežali preko meja Slovenije v njim prijaznejše okolje. Vlada pa – kot da je selektivno gluho-slepa – še do danes ni opazila, da zdaj bežijo že vsi, ne glede na starost in izobrazbo.

Množica nekoč navdušenih in optimističnih slovenskih upov tako ostaja za šankom. Kdo ve, koliko nesojenih znanstvenikov, potencialno izjemno uspešnih ekonomistov, prisrčnih učiteljic, poštenih pravnikov, kreativnih elektrotehnikov … še danes stoji za našimi, slovenskimi šanki. Tam, kjer vam z istim nasmehom kot leta 2005 še vedno postrežejo vašo standardno rundo.

Anja Dangubič