Na tleh prelepe dežele Slovenske je bila zemlja že pred mnogimi leti radodarna. Prebivalstvo je bilo večinoma kmečko, podrejeno svojemu fevdalcu. Kmet je pridno in vestno obdeloval svojo zemljo, desetino pridelka je dal takoj gospodarju, ostalo pa je zadržal zase in za svojo družino. S sosedi je kakšne dobrine tudi zamenjal, da so imeli vsega dovolj.
Sredi 15. stoletja so se začeli pojavljati prvi kmečki upori – najpogosteje zaradi višanja davkov, težav pri kmečki trgovini in povečanja obveznih dajatev. V 250-letni zgodovini kmečkih uporov je bil razlog zanje vedno enak: fevdalec je od kmetov zahteval vedno več. Namesto prvotne desetine je hotel višati dajatve; svojemu ljudstvu je le jemal in jemal – dal pa nič! Vas to kaj spominja na današnje dni?
Desetina je prerasla v dobro polovico
Če je fevdalec slovenskim kmetom pred 500 leti vzel desetino, nam danes država pobere več kot polovico. Če dobro pomislimo, so davki zrasli že čez vse meje – Slovenija je po obdavčenju prebivalstva v samem vrhu Evrope. Viša se število družin pod pragom revščine, vedno več otrok si ne more privoščiti spodobnega izleta s svojimi sošolci. Tudi če gre za 20 evrov – je včasih preprosto preveč. Te imenujejo “socialno šibke”.
V družbi imamo posameznike, ki se v lastni režiji organizirajo in pomagajo številnim družinam tako, da za njih zbirajo hrano, oblačila, denar. Pomagajo tistim, ki jih je država pustila na cedilu, tudi če niso ničesar zagrešili. Ljudem, ki leta 2015 še vedno nimajo zgrajenega vodovoda, uporabljajo stranišče “na štrbunk”, jim grozi deložacija, imajo mrzle hiše, so bolni in brez dohodka. Takšnih ljudi pri nas ni malo. Otrok, ki se ponoči stiskajo pod odejami, da jim je toplo – in pri kurjavi na drva malo prihranijo. Upokojenih, za katere skrbijo njihovi otroci in vnuki, ker so pokojnine občutno prenizke – tudi oni spadajo v “šibkejše skupine”.
Jaz tebi, ti meni?
Dejstvo, da so mnogi izmed njih, preden jih je doletela bolezen ali kakšna druga nesreča, svojo polovico dohodka 20, 30 ali 40 let dajali državi, ni pomembno. Sistem vzajemnosti pri nas ne deluje. Vi dajete vsak mesec polovico vsega, kar imate, v državno blagajno … iz nje pa boste morda nekoč dobili le delček pokojnine. Če se vam vmes kaj zalomi, pa – se opravičujem – na državo nikar ne računajte, ona je v resnici “šibka”. Za Slovence napis “I feel Slovenia” pomeni vse drugo kot to, s čimer se vlada po Evropi (neupravičeno) baha.
Slovenska samooklicana elita
Sprašujem se, če se po vzoru kmečkih uporov tudi v sedanjem času potiho ne pripravlja kak upor proti današnjim “fevdalcem”. Proti nadvse “elitni druščini”, ki v svojih zlikanih oblekah “špancira” po državnem zboru. Proti tisti druščini, ki naj bi delala za ljudi. Slovenskega naroda naši eminentneži sploh ne poznajo. Večinoma niso nikoli stali za tekočim trakom ali imeli okrog pasu predpasnika. Niso nalagali robe na police, verjetno jih prav veliko tudi čistiti ne zna. Nimajo neprespanih noči zaradi strahu, da ne bodo mogli plačati položnic. Ne solzijo se jim oči, ker bi morali otroku reči, da ne more na izlet.
Sedijo na svojih stolčkih – nekateri že poganjajo korenine – in kujejo načrte za nova izplačila svojih dodatkov. To so osebe, ki delajo “v prid svojemu narodu”. V prid vsem tistim ljudem, ki so jim na dan volitev zaupali, da bodo delovali le v najvišje dobro svojih državljanov. Realnost pa je povsem drugačna: afere, okoriščanja, nezakonito izplačevanje denarja, nekaznovana črna gradnja, obnova vikenda na račun države in še mnogo drugega. To, dragi moji vladajoči eminentneži, so šibka dejanja – to počnejo šibki ljudje.
Pričakujem dan, ko bomo lahko rekli: Draga vlada – VI ste najšibkejši člen. Adijo!
Anja Dangubič