To so sladke dileme človeka, ki ima dovolj visoko plačo …

Foto: Pixabay

V znanstvenih in strokovnih krogih se pomembne ključne besede. Te se pojavijo, postanejo popularne, nato pa jih čez nekaj časa zamenjajo nove. Če boste prave ključne besede napisali v predlog raziskovalnega projekta, si boste zelo povečali možnosti, da boste za projekt dobili denar in boste lahko raziskovali, karkoli pač že raziskujete.

V 80. letih prejšnjega stoletja so bile ključne besede v okoljskih in naravovarstvenih vedah “umiranje gozdov”, “kisli dež”, “ekologija” in “zeleno”… Nato je prišlo “globalno segrevanje”, ki se je že nekaj let preoblikovalo v bolj nevtralne “klimatske spremembe”. Ko so se “klimatske spremembe” delno že izpele, je na vrsto prišla “biološka pestrost” oziroma “biodiverziteta”. Trenutno so “in” “trajnostni razvoj”, “sonaravnost” in “pravičnost”.

Foto: Pixabay

Foto: Pixabay

Bio in eko na naših policah
Ključne besede se iz znanstvenih in strokovnih krogov zelo rade preselijo v vsakdanje življenje, postanejo modne in če želite biti “in”, jih morate uporabljati. Četudi morda sploh ne veste, kaj te besede pomenijo. Če ste trgovec in boste svoje izdelke opremili s pravimi ključnimi besedami – tistimi torej, ki so v trendu -, jih boste veliko lažje in uspešnejše prodajali. Reklamo vam bodo delala tudi velikokrat sicer dobronamerna ekološka društva in nekritični mediji. Če so na trgu prehranskih izdelkov še pred par leti kraljevale besede kot “ekološka” ali “bio” pridelana hrana, mora sedaj vsak, ki mu ni vseeno za okolje in da kaj nase ter na svoj položaj v družbi, kupovati domače pridelke. Torej, bio in eko pridelke, ki so pridelani v Sloveniji.

Če je neka stvar pridelana ali pa le predelana v Sloveniji, naj bi to avtomatsko pomenilo, da je kakovostnejša. Izdelki, uvoženi od drugod, pa morajo seveda imeti oznako pravične trgovine in nekaj certificiranih nalepk, da jih lahko brez slabe vesti kupite.

Lublančani, kar pozabite!
Seveda ni vse tako enostavno. Z vidika trajnosti in ekologije postane – zaradi velikega negativnega vpliva transporta na okolje – ekološko sporen nakup vse hrane, ki ni bila pridelana v radiju nekaj deset kilometrov od kraja, kjer se porabi. Če živite v Lublani, lahko torej kar pozabite na vse pomaranče, limone, ananase, banane, pa seveda tudi na kavo, kakav, čaj in tobak. Te kulture pri nas, zaradi neustreznih klimatskih pogojev, zaenkrat, še ne uspevajo, in jih je treba uvažati iz tropskih, subtropskih in mediteranskih krajev. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je poskus zasaditve vinograda na lublanskem Grajskem griču namenjen prilagajanju na klimatske spremembe, zmanjševanju transportnih stroškov kislega grozdja, povečanju samooskrbe ljubljanske mestne družine, proslavitvi naziva Zelena prestolnica Evrope 2016, palisadam oziroma obrambnim terasam pred prodirajočimi migranti ali pa le temu, da bi se Štajerci, Dolenjci, Primorci in Belokranjci, ki so na začasnem delu v prestolnici, počutili bolj domače ….  No, za Primorce predlagam tudi postavitev pršutarne. Morda kar v delu nedokončanih Stožic, ki je bil namenjen trgovinam, kjer sedaj med betonskimi zidovi brez koristi tuli veter.

Ker je Lublana multikulturno mesto, Lublančani pa naj bi bili znani po svoji strpnosti, se tudi ni bati, da bi pridelava vina in pršuta prizadela koga, ki prihaja iz okolja in kulture, kjer alkohol in svinjina nimata domovinske pravice.  

Žalostno življenje rib v kletkah
Seveda pa dilema domače/tuje ni edina. Ko imate v ribarnici možnost, da kupite dražjega, divjega brancina, ki ga je slovenski ribič prostoživečega ujel v morju, ali cenejšega, gojenega, prav tako od slovenskega gojitelja, kako se boste odločili? Boste kupili divjega, ker naj bi bilo njegovo meso okusnejše? To morda drži, čeprav se pregovorno o okusih ne razpravlja. Vendar drži tudi to, da divji brancin vsebuje več škodljivih živosrebrovih spojin. Morda vas bo prepričalo mišljenje, da z nakupom divjega brancina pomagate preživeti ribiču, ki tako ali tako brez državnih subvencij ne bi preživel. Ali pa boste kupil gojenega brancina, saj je cenejši, njegovo meso pa vsebuje tudi manj škodljivih živosrebrovih spojin?

Z nakupom gojenega brancina tudi ohranjate naravno populacijo divjih brancinov, ki je zaradi prevelikega lova že zdesetkana. Po drugi strani pa veste, da tudi gojenje brancinov prispeva k onesnaževanju morja zaradi razkrajanja krmil, ki jih brancini v ribogojnih kletkah ne pojedo. K temu je dodati še onesnaževanje, ki ga povzroča proizvodnja proteinske hrane za krmljenje gojenih rib. Morda bo tehtnico k odločitvi, ali gojen ali divji brancin, nagnilo “žalostno” življenje, ki ga imajo ribe v kletkah, namesto da bi svobodno plavale po morju?

Take in podobne sladke dileme ima lahko le človek, ki zasluži dovolj visoko plačo, ki mu zadostuje za dostojno preživetje. Če pa vaše nakupovalne navade vodijo predvsem akcije večjih trgovski verig, ki vam omogočajo zgolj preživetje, potem ni dobro razmišljati o kvaliteti živil, ki jih kupujete. Drži pa, da boljše plače bomo imeli, in z njimi večjo kupno moč, bolj si bomo lahko privoščili nakup kvalitetnejših živil, kar se bo poznalo tudi na našem zdravju.

Gal Kušar