Upokojeni nadškof Alojz Uran iskreno o bivanju v tujini in iskanju moči

Foto: Nova24TV/B. O.

“Danes je potrebno, da je naša vera osebna, da je trdna, da je zgrajena na osebni odločitvi in ne samo na neki tradiciji,” je prepričan upokojeni nadškof Alojz Uran, ki se je novembra po nekaj letih bivanja v tujini lahko spet vrnil v domovino. Da je lažje prebil teh nekaj let, stran od svoje družine in domačega kraja, je svojo moč, kot je dejal, črpal prav iz velikonočne zgodbe.

Velika noč je praznik vseh praznikov. Na ta največji krščanski praznik se verniki po vsem svetu veselijo Kristusovega vstajenja, v ospredju pa so predvsem družina in družinska srečanja. Mnogi v vstajenju vidijo priložnost za nov začetek, za pogumen korak v novo smer. Na neko vrsto vstajenja ali prerojenja pa že kar nekaj časa čakamo tudi v Sloveniji. Obdajajo nas takšne in drugačne krize, ljudje so v stiski, žalostni in zaskrbljeni. Kako lahko velikonočno zgodbo prenesemo v današnji čas in kaj se iz nje lahko naučimo? Odgovore na ta in še nekatera druga vprašanja smo iskali skupaj z upokojenim ljubljanskim nadškofom Alojzem Uranom.

Če se osredotočiva kar na sam praznik. Kakšni so vaši spomini na otroštvo in obhajanje velike noči?
Predvsem je bilo lepo v družini, ko smo se pripravljali. Menim, da je od priprave na veliko noč veliko odvisno, kako bomo potem tudi sam praznik obhajali. Bilo je veliko takih drobnih stvari tudi v domačem krogu, ko smo se pripravljali. Na cvetno naedeljo smo naredili butarice, na veliko noč smo pripravili pirhe. Seveda se je pekla tudi potica. To so bili zunanji znaki, pri sodelovanju v župniji pa je tudi določena priprava. Vse skupaj je bilo povezano. Ta širši krog in obenem tudi domača družina, s pričakovanjem, da je za tem prebujanjem v naravi tudi prebujanje v naši notranjosti. In tako smo v domačem krogu tudi z molitvijo in različnimi postnimi vajami, kot je post ob petkih, pripravljali svoje srce, da je bilo bolj odprto za novo življenje.

Praznovanje velike noči je polno tradicionalnih in starih običajev. Tudi vi ste jih kar nekaj našteli. Kako pomembno je njihovo ohranjanje in zakaj?
Človek je duhovno, duševno in telesno bitje. Potrebujemo tudi zunanja znamenja, ki nam pomagajo, da pridemo do globine. Danes je življenje žal tako hitro, da velikokrat potem ostanemo samo pri zunanjostih, pri zunanjih prireditvah. Ne gremo pa v globino. In vendar so vsa ta znamenja namenjena naši poglobitvi vere. Da se v nas utrdi upanje in tudi hrepenje po življenju, ki je močnejše od smrti.

Velika noč je praznik, ki nosi v sebi temelj upanja, vere in verovanja. Prav upanje pa je tisto, ki ga v tem času v naši družbi še kako primanjkuje. Kako lahko v tej velikonočni zgodbi najdemo notranjo moč za novo upanje, pa tudi za to, da v vsakdanjem življenju zaživimo drugače?
Vse je odvisno od zadnjega temelja, ki je vprašanje vere. Ali verujemo, da je nekdo, ki je ustvaril svet, ki vse to ohranja, ki nas je poklical v nekem času, v nekem okolju, nam je dal starše, nas je postavil s svojimi osebnimi značilnostmi in vse to zato, da bi mogli čutiti, da nismo sami, da je nekdo tukaj, da smo v nekem območju, da v njem živimo, se gibljemo in smo. In čimbolj se človek zaveda, da mu je življenje podarjeno in da je potrebno, da to življenje kot dar sprejemamo, toliko bolj imamo v sebi tudi upanje. Nekdo nam življenje daje in usmerja naša pota.

Tudi vi ste verjetno v nekem trenutku, ko vam ni bilo najlažje, morali poiskati to notranjo moč. Spomnimo samo, da ste leta 2012 zapustili Slovenijo in nekaj let bivali v Trstu, nato pa ste se lani novembra vrnili v domovino. Ta velika noč je tako prva, ki jo spet praznujete doma. Kako danes gledate na svoje obdobje bivanja v tujini, tudi z vidika iskanje te notranje moči in kako je biti spet doma?
Majhen popravek bi dal samo na začetku. To je bilo leta 2013 v velikonočnem času, prav v velikem tednu, ki je na poseben način zaznamoval tudi moje prve ure v tujini, ko sem lahko prav ob Jezusu, ob njegovih doživetjih (spomnimo, kako so ga zavrnili, kako ga niso sprejeli in so se norčevali celo iz njega) nekako začutil, da sem mu blizu. In videl sem, če sem blizu Jezusu v trpljenju, v njegovih preizkušnjah, potem imam upanje, da mu bom blizu tudi v njegovem vstajenju, v njegovi zmagi nad smrtjo. In prav to je tisto, kar najbolj čutim, da mi je pomagalo v tujini. Res živeti iz vere in se zavedati, da Bog vse stvari, ki jih ureja, obrača v dobro in celo v boljše.

In kako je zdaj biti spet doma?
Tukaj je zdaj res tista domačnost. Saj veste, kako pravijo: “Če človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče” ali “Povsod je lepo, a doma je najlepše”. Dom, domovina in družina, prijatelji pa tudi duhovna povezanost je nekaj tako naravnega. Tukaj sem zrastel, tukaj sem tudi deloval. Še posebaj, ker je to Šentvid, kjer sem bil tudi 12 let župnik. Zato se tukaj počutim res doma. Tudi Šmarna gora je v neposredni bližini, kjer sem tolikokrat bil.

Tukaj v škofovih zavodih so vas praktično vzeli za svojega hišnega nadškofa. Kaj vam danes to pomeni in kako vi vidite svojo vlogo tukaj?
Predvsem je pomembno to, da so to škofovi zavodi ali škofov zavod svetega Stanislava in nekako škof spada zraven v to vsakodnevno življenje. Pred menoj je bil tukaj nadškof Šuštar, prav v tem prostoru. In takrat so odgovorni za zavod zelo poudarjali, kako je bila njegova navzočnost dragocena. Da se je pojavil občasno na različnih krajih, prireditvah in da so vedeli, da moli zanje, da jih ima rad. In prav to tukaj čutim tudi jaz. Da imam možnost, da vsak dan blagoslavljam to delo. Tu je toliko mladih ljudi, ki se pripravljajo na življenje, ki nosijo v sebi hrepenjenje po lepem, dobrem. To skušam z božjim blagoslovom tudi podpirati.

Foto: Nova24TV/B. O.

Foto: Nova24TV/B. O.

No, tako, kot je pomembna vloga posameznika, torej duhovnika, pa je pomembna tudi vloga same Cerkve kot institucije, ki se je in se še vedno spopada z nekaterimi težavami sodobnega časa. Vse od finančnega zloma do pedofilije … Se po vašem Cerkev uspešno spopada z vsemi temi težavami?
Gotovo nikoli ni dovolj uspešno, da bi razrešili vsa ta vprašanja na hitro, ampak se Cerkev tudi kot skupnost zaveda, da je človeška in Božja ustanova. Po eni strani imamo zagotovilo božje navzočnosti – Jezus je rekel, da je peklenska vrata na bodo premagala, da pa s tem ni rečeno, da ne bomo šli skozi preizkušnje vseh vrst. Če je celo v apostolskem zboru eden od 12 najbližjih Jezusovih učencev odpovedal in je zaradi denarja izdal svojega učitelja ter ga zavrgel …

Vedno je treba upoštevati, da so te preizkušnje lahko neke vrste smrtni znak, znak umiranja, lahko pa so tudi preizkušnje, pomembne porodne bolečine, iz katerih se rojeva nekaj novega. Vidim, da se v tem času, prav sredi teh težav, s katerimi se soočamo, rojevajo nove stvarnosti v Cerkvi. To so skupnosti, to so družine, ki zares skušajo živeti iz vere. Danes je potrebno, da je naša vera osebna, da je trdna, da je zgrajena na osebni odločitvi in ne samo na neki tradiciji.

Pri tem je zanimiv fenomen papeža Frančiška, ki je tako priljubljen kot papež Janez Pavel II. Kako vi vidite njegovo vlogo? Se vam zdi, da je tudi on kot osebnost razlog, da se ljudje ponovno vračajo v Cerkev in bolj zaupajo?
Lahko rečemo, da je Bog v tem času, v teh težkih razmerah, v katerih se nahaja celotna človeška skupnost, poklical tiste može na papeški prestol oziroma za vrhovne pastirje cerkve, ki so v tistem trenutku najbolj potrebni. Papež Janez Pavel II. je razširil poznanje krščanstva in Kristusa na cel svet, ker je prepotoval vse dežele. Papež Benedikt XI. je nato poglobil to, kar je pred njim naredil njegov predhodnik, danes pa imamo papeža Frančiška, ki prihaja iz nekoliko drugačnega okolja in v današnji čas prinaša res svežo obliko pastirske službe. Daje neko novo upanje.

Zagotovo pa bo doživel tudi nasprotovanje oziroma ga že doživlja, saj nikoli ne more vsem ustreči. Tudi Jezus ni vsem ustregel. Ko je šel na ‘ohcet’, so rekli, da je prijatelj grešnikov, požrešnež in pijanec. Tudi Janeza Krstnika so obsodili za čudaka. Torej nikoli ne bo mogel nihče popolnoma zadovoljiti okusa ali pričakovanja ljudstva.

Veliko sva že govorila o upanju in zaupanju. Oboje je nekaj, kar v današnji družbi, sploh v zadnjem obdobju, primanjkuje. Ob vsem tem mi na misel pride zgodba o Jezusu, ki se skupaj z učenci znajde sredi viharja na Galilejskem jezeru. Čeprav čoln premetava in je že poln vode, Jezus mirno spi in šele nato, ko ga učenci zbudijo, vihar pomiri. Če zgodbo preslikava v današnji čas … Dogajajo se teroristični napadi … Pariz, Bruselj … pa tudi druge grozote, ki premetujejo naš čoln. Ali Jezus tudi zdaj spi? Kako ga lahko zbudimo?
Poudarek pri tem evangeljiskem odlomku je ta, da tudi če on spi, so učenci varni. Vendar pa učenci potrebujejo, da se Jezus pojavi in da odreagira na njihovo pričakovanje. Vsekakor imamo danes lahko kdaj občutek, da Jezus ni tako aktivno vključen v dogajanje sredi sveta, ampak on deluje. Povsod tam, kjer je trpljenje, kjer so preizkušnje, kjer je strah, kjer so bolezni. Povsod, kjer so različni križi, je Jezus zraven in on vse to v času – kakor je po božji previdnosti to primerno – uresničuje in obrača v dobro. V nekaj pozitivnega. Prepričan sem, da če bomo znali Jezusa prebuditi, da nam pomaga, kadar se mi počutimo šibke, da bo pomiril vihar. Glavni namen je prav v tem.

Konkretno v Sloveniji pa je trenutno migrantska kriza tista, zaradi katere so ljudje najbolj zaskrbljeni. To je tema, ki nas tudi deli. Kako ste vi spremljali to migrantsko krizo? Kaj pravzaprav pomeni za naše državljane – predvsem z vidika ohranjanja identitete in vere?
Ta pojav je nekaj novega. Migracije so se dogajale vedno. Tudi naši predniki so šli v Ameriko in po drugi svetovni vojni bežali na različne konce sveta. Ta pojav, ki ga imamo danes, pa je nekako drugačen, ker je množičen, ker ti ljudje prihajo iz različnih kulturnih in socialnih okolij in so dokaj anonimni.

Gotovo je, da moramo kristjani imeti ta čut, da pomagamo človeku. Da oskrbimo tisto, kar je nujno potrebno za preživetje. Pomembno je tudi nadzorovano vključevanje v novo okolje. Pri tem je sicer treba upoštevati, kakšne so oblike, načini življenja te skupnosti in da se vanjo vključujejo. Ne kot neki anonimneži, ampak kot ljudje, ki imajo v sebi prav tako hrepenjenje, kot ga imamo mi. Vendar pa moramo skrbeti tudi za to, da ohranimo svoje temelje, iz katerih živimo in jih tudi zagovarjamo, da se ohranijo. Svobodo pustimo tistim, ki prihajajo, ampak v okolju, v katerem živimo.

No, če nas migrantska kriza na eni strani deli, pa še vedno lahko najdemo stvari, ki nas, Slovence, tesno povežejo skupaj. Pred tednom dni se je v Planici zbralo rekordno število ljudi, ki so prišli podpret naše odlične športnike. Himna je odmevala in za trenutek se je zdelo, da so vse razprtije pozabljene. Kako vi gledate na to, da nas očitno lahko poveže samo še šport? Kje smo zgrešili oz. kje smo se kot narod izgubili?
Težko bi rekli, da smo se izgubili, gotovo pa imamo nekakšno krizo. Poleg evforije, ki se je pokazala ob športnih uspehih, ki so resnično nekaj edinstvenega, lahko rečemo tudi sanje, da zmorejo zdržati takšno uspešnost v tekmovanju, je še veliko drugih oblik, ki nas združujejo. Mogoče niso tako vidne. Mogoče je prav ta problem, da se izpostavlja zgolj določene stvari, tako pozitivne kot negativne.

Obstaja veliko lepih drobnih stvari, in mislim, da je tudi naloga medijev, da skušajo odkrivati, kje so tiste pozitivne stvari. Čeprav je toliko krivic, raznih nesreč in tudi zla v svetu, je tudi veliko lepega in dobrega. In čim bolj moramo znati s tem celotnim pogledom opazovati življenje. Tudi našo čudovito deželo – čiste vode, da imamo stvari tehnično urejene, da se lahko vozimo po cestah, da imamo elektriko …

Seveda še marsikaj manjka, ampak vseeno je pomembno imeti ta pozitiven pogled na življenje. Veliko je lepega, mnogo več kot pa hudega.

Pa vendar. Kako bi sicer še lahko naredili korak naprej – predvsem v tkanju vezi kot naroda? Kakšen je vaš nasvet?
Pomemben je duh, ki povezuje. Se pravi, najprej je pomembno to, da se vsak človek zaveda, da je tudi duhovno bitje. In čim bolj mora biti v nas razvita ta duhovna razsežnost, da imamo ljubezen med seboj, da spoštujemo človeka in imamo sočutje, ki ga včasih tako primanjkuje. Tudi usmiljenje. Letos smo v letu usmiljenja, ki ga je razglasil papež Frančišek. In čim bolj bo to navzoče, toliko bolj bomo potem začutili, da je lepo biti skupaj.

Različnosti med nami niso samo vir konfliktov, ampak so lahko tudi vir velikega bogastva. Mi se med seboj dopolnjujemo. Samo moramo imeti tisto temeljno spoštovanje, da ima vsak pravico do svojega mišljenja, gledanja in tudi načina življenja. Razen kadar to neposredno vpliva na področje življenja ali pa nasprotuje človeku.

Voščilo ob prazniku upokojenega nadškofa pa si boste lahko ogledali v današnjem pogovoru, ki bo na sporedu ob 19.30 na Novi24TV. Vljudno vabljeni, da nas spremljate.​

Barbara Oprčkal