Ko se je v stanovanju, ki ga oddajam, pokvaril električni grelec vode, sem poklical mojstra in se dogovoril za popravilo. Ker je bil grelec že star, sem se, ko ga je mojster pregledal, odločil, da je najbolje, da ga zamenja z novim. Mojstrova pomočnik in vajenec sta se lotila dela in ga zamenjala.
Ko sta končala montažo, sta preverila, ali vse deluje. Grelec sta nastavila na polno moč. Iz pipe za vročo vodo je kmalu pritekla vroča, iz pipe za hladno pa hladna voda. Ko je nato prišel mojster po delavca, je pregledal, kako sta delo opravila. Preveril je vezavo elektrike in tudi temperaturo vode, ki priteče iz pipe. Preden sem čez nekaj dni poravnal račun, sem še sam še enkrat preveril, ali vse deluje, kot mora.
In kdo bi nosil odgovornost?
Posledice, če bi iz pipe za hladno vodo zaradi napačne vezave pritekla vroča voda, verjetno ne bi bile smrtne. V najhujšem primeru bi se končalo z nekaj opeklinami na urgenci. Zamenjava faze in ozemljitve pri električni vezavi grelca pa bi bila zaradi električnega udara lahko usodna. Kdo bi nosil odgovornost, če bi v tem primeru vajenec naredil napako in vodi napačno priključil?
Niti ni važno, če bi napaka nastala zaradi vajenčevega neznanja, površnosti, preobremenjenosti z delom, hitenja, ker je bila ura že pet popoldan v petek … Odgovornost za slabo opravljeno delo ali storjeno napako – napačno vezavo – je bila toliko časa vajenčeva, dokler stvari ni preveril pomočnik. Od trenutka dalje, ko je pomočnik preveril stvari, kar je njegovo delo, je odgovornost za napako njegova. Če pomočnik ne bi odkril napake, je on slabo opravil svoje delo, saj je potrdil, da je vajenec delo dobro opravil. Ko je narejeno na koncu preveril še mojster, ki ima veliko izkušenj in zato ve, kje “iskati napake”, je odgovornost za to, da je vse narejeno, kot mora biti, prevzel mojster. Ne nazadnje sem se jaz za posel dogovoril z mojstrom in ne z njegovim pomočnikom ali vajencem. Ko sem prevzel opravljeno delo in plačal račun, sem odgovornost, da iz pipe za vročo vodo priteče vroča voda in iz pipe za hladno hladna, prevzel jaz kot naročnik in plačnik dela.
“Če na koncu rezultat ni tak, kot bi moral biti, nosim objektivno odgovornost za napako jaz”
Naloga vajenca je, da pravilno zveže vse vode. To je njegovo delo in za to je plačan. Če tega ne stori, je napravil napako, ki jo mora opaziti pomočnik. Pomočnik s svojim znanjem in izkušnjami ve, na katere napake mora biti pozoren, to sproti preverja in vajenca ob delu opozori na morebitno napako. Prav tako pozna postopek, kako in kaj preveriti, ko konča delo. To je njegovo delo in za to je plačan. Tudi mojster, ki morda niti ne spremlja celotnega postopka, saj ima še druga delovišča, ve, kaj mora preveriti po končanem delu, da bo zagotovljeno, da sta vajenec in pomočnik dobro opravila svoje delo. To je njegovo delo in za to je plačan. Jaz kot naročnik in plačnik dela seveda ne poznam podrobnosti poteka zamenjave grelca vode.
Vem pa, kakšen mora biti končni rezultat. Moja odgovornost je, da po koncu dela oziroma pri prevzemu preverim, ali je končni rezultat tak, kot mora biti. Moja odgovornost je tudi, da izberem mojstra, ki mu zaupam, za katerega vem, da bo za moj denar dobro opravil dogovorjen posel. Če na koncu rezultat ni tak, kot bi moral biti, nosim objektivno odgovornost za napako jaz. Ne zato, ker nisem preveril, ali je vse prav zvezano, ampak zato ker sem izbral mojstra, ga plačal in opravil prevzem dela. Če je napako naredil vajenec, pomočnik ali mojster, gre za subjektivno odgovornost tistega, ki svojega dela ni opravil, kot bi ga moral. Veriga vajenec, pomočnik, mojster omogoča sistem kontrole, ve se, kdo je za katero opravilo zadolžen in odgovoren.
So delovna mesta, kjer napaka ni usodna, in so delovna mesta, kjer je napaka lahko usodna
Višina plače ni odvisna samo števila delovnih ur. Če bi bilo tako, bi bilo razmerje med najnižjo in najvišjo plačo do 1:3. Nekateri bi delali 8 ur na dan, drugi 24 ur na dan in to bi prineslo razliko. Čeprav je nemogoče delati dlje časa 24 ur na dan, se v Sloveniji najdejo primeri, za katere bi na podlagi potnih nalogov in obračunov kilometrin lahko upravičeno trdili, da so več kot 24 ur na dan sposobni delati dlje časa. Ali pa primer univerzitetne profesorice, ki je v dveh letih rednega pedagoškega in znanstveno raziskovalnega ter družbeno aktivnega (političnega) dela v stranki in kot mestna svetnica uspešno opravila tudi mentorstvo pri 175 diplomskih delih. Višina plače je poleg števila delovnih ur odvisna tudi od znanja, izkušenj, kompleksnosti dela in odgovornosti. Načeloma višji položaj zahteva več znanja (višjo izobrazbo) in prinaša višjo odgovornost ter zato tudi višjo denarno nagrado – plačo.
So delovna mesta, kjer napaka ni usodna, in so delovna mesta, kjer je napaka lahko usodna. Na takih delovnih mestih je sistemsko treba izničiti možnost pojavljanja napak. Na urgenci, kjer v stresnih pogojih pogosto med življenjem in smrtjo odločajo sekunde, mora biti stoodstotno zaupanje, da bo vsak v verigi sodelujočih opravil svoje delo brez napak. Ko se mudi s transfuzijo, zdravnik ne bo preverjal, ali je v vrečki kri ustrezne krvne skupine in faktorja. Zaupa medicinski sestri, da je glede na test pacientove krvi izbrala ustrezno vrečko. Ta zaupa, da je deklaracija na vrečki v skladu z vsebino. Da je deklaracija na vrečki v skladu z vsebino, pa zagotavlja dobavitelj s svojim podpisom. Ta mora imeti tudi svoj sistem preverjanja in kontrol, da ne pride do napake. Še pri tako vsakdanji stvari, kot je bencinska črpalka, je urejeno, da je zaradi oblike in dimenzij točilnih ročk skoraj nemogoče natočiti diesel v rezervoar avta z bencinskim motorjem.
Plačal bo monter, ostali si bodo po Pilatovsko umili roke
V Šempetrskem primeru bo, če se bo odgovornost razjasnilo in ne pometlo pod preprogo, verjetno gor plačal monter, ki naj bi narobe spojil cevi za kisik in didušikov oksid, da je prišlo do smrti pacienta. Vsi ostali v verigi odgovornosti, pa si bodo po pilatovsko umili roke in birokratsko prenašali subjektivno odgovornost drug na drugega. Objektivno odgovornost pa nosi ministrica za zdravje, kot je bilo v bruseljskem primeru, ko sta pravosodni in notranji minister premieru ponudila odstop. V odgovornih demokracijah se ve, s katerim dejanjem politik prevzame objektivno odgovornost. Če minister ne prevzame objektivne odgovornosti, se objektivna odgovornost prenese na predsednika vlade. Ta lahko ministra zaradi objektivne odgovornosti razreši, če ga ne, pa sam postane subjektivno odgovoren za delo svojega ministra.
Gal Kušar