[VIDEO] God sv. Jožefa: Poglejte, kaj ljubljanski nadškof svetuje slovenskim fantom in možem

Foto: printscreen/Youtube

V Svetem pismu Jožef ne spregovori niti ene besede, pa vendar je bil prav ta svetnik bistveni člen svete družine in je še danes – po krščanskem izročilu -– priprošnik vseh družin na svetu. God sv. Jožefa, moža Device Marije in Jezusovega skrbnika, praznujemo 19. marca. 

V skladu s krščanskim verovanjem je bil Jezus Božji sin, spočet brez prisotnosti moškega, zato velja, da je bil Jožef Jezusov krušni oče. Evangelija po Mateju in Luku (prim. Mt 1,1–2,23; Lk 1,5–2,52) sta edina vira, kjer je zapisano vse, kar je zanesljivo znanega o Jožefu.

Evangeliji nam kljub bornim podatkom orišejo precej jasno podobo o Jožefovi osebnosti. Bil je potrpežljiv in zvest mož, pokoren Božji volji glede življenjskega načrta, ki ga je Bog imel z njim. Z lastnim delom je omogočil preživljanje družine in ob Mariji vzgajal Jezusa. Domnevamo lahko, da je Jezus največ časa pred javnim delovanjem preživel ravno kot Jožefov pomočnik.

Ljubljanski nadškof in metropolit, msgr. Zore o Jožefovi preizkušnji
“Danes nas v našem krščanskem življenju nagovarja tudi zgled svetega Jožefa, moža Device Marije. Pred nas stopa s svojo negotovostjo in oklevanjem. Ni vedel, kaj naj stori. Marijina nosečnost ga je presenetila. To ni bila tista Marija, s katero se je sklenil poročiti. Vmes se je nekaj zgodilo in on ni vedel, kaj. Imel je občutek, da v to dogajanje ne sodi. Premišljeval je in iskal rešitev,” je nadškof Stanislav Zore spomnil na svetopisemsko zgodbo (še posebno) zbrane fante in može v stolnici.

“Po eni strani od nas vsi pričakujejo trdnost in odločnost. Vedno bi morali imeti na dosegu roke rešitve za vse težave in probleme, ki nastanejo bodisi v medsebojnih odnosih bodisi v družbi kot taki. Od nas vedno pričakujejo jasna stališča in odločno delovanje. Pa tudi mi sami od sebe pričakujemo vse to in zato smo včasih razočarani, če se pojavijo negotovost, vprašanja in iskanje. Takrat mislimo, da nismo opravili svojega poslanstva, da smo opeharili druge.” (msgr. Stanislav Zore fantom in možem)

Jožef je v tej negotovosti prišel do odločitve, da bo Marijo odslovil. Napisal bi ji ločitveni list in skrivaj odšel iz njenega življenja. Bog pa ga je sanjah nagovoril in mu razodel, naj se ne boji vzeti k sebi žene Marije, ker je spočela od Svetega Duha.

Oglejte si kratek video o neverjetnem pogumu svetega Jožefa:

Možje in očetje – varuhi svojih družin
“Ali se tudi nam ni že zgodilo, da smo pomislili na to, da bi odnehali? Preveč je bilo negotovosti, preveč težav. Rešitve nismo videli nikjer drugje kakor v ločitvi. Komu se v srcu še ni porodila takšna misel? Obenem pa je v sebi vedno slišal še drugi glas, ki mu je govoril, naj tega ne stori. Govoril mu je, da obstaja rešitev, da velja poskusiti, da ima smisel počakati. Prav ta glas, čeprav morda včasih tako nejasen, vam je pomagal, da ste vztrajali in da ste danes varuhi svojih družin,” je še povedal nadškof Zore.

Biti usmiljen v družini
“Biti ljubeč varuh svoje žene in otrok, biti usmiljen z osamosvajanjem otrok, z napakami, ki jih delajo, s kljubovanjem, s katerim skušajo pokazati svojo osebnost. Biti usmiljen v družini – edini razlog je, ker je usmiljen tudi Oče, ki ti je zaupal očetovstvo. In biti usmiljen kot prostovoljec ali prostovoljka Karitasa. Imeti sočutno srce do tistih, ki potrkajo na vrata in se včasih zaradi zadrege in sramu vedejo zahtevno, morda celo nesramno. Biti usmiljen in jim vračati dostojanstvo, ki so jim ga nepravične socialne razmere vzele. Postati varuh njihovih pravic in njihove človečnosti. To je zahtevna, a sveta naloga.”  (Stanislav Zore fantom in možem)

Trije stebri krščanstva: bogoslužje, oznanjevanje in dobrodelnost
Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v homiliji na praznik svetega Jožefa v stolnici opozoril še na to, da je eden od stebrov, na katerih sloni krščanska vera, dobrodelnost. Sodelavcem Karitasa se je zahvalil za vse dobro, ki so ga storili v preteklem letu.

Foto: Nova24TV

Foto: Nova24TV

“Pravega krščanstva namreč ni brez treh področij verovanja: ni ga brez bogoslužja, brez oznanjevanja in brez karitativnega delovanja. Če bogoslužje pozabi na oznanjevanje in dobrodelnost, se spremeni v golo obrednost, ki zadovoljuje samo naše čute, ne gradi pa občestva v polnem pomenu besede. Če oznanjevanje pozabi na ostala dva stebra, se spremeni v ideologijo, ki hoče uveljaviti svoj prav, pri čemer se ne ozira ne na Boga in ne na človeka.

Če pa karitativno delovanje pozabi na bogoslužje in oznanjevanje, se spremeni v zgolj socialno delovanje, Karitas pa postane še ena socialna ustanova poleg vseh ostalih,” je poudaril nadškof Zore.

Vesna Vilčnik