fbpx

Žleda, lubadarjev in ministra Židana, reši nas, o Gospod!

Dejan Židan. Foto: STA

Kako slabo izkoriščamo les iz slovenskih gozdov – za katere pravimo, da so edini pomembni naravni viri Slovenije in zato predstavljajo veliko naravno bogastvo – pove podatek, da letno posekamo le okoli 4 milijone kubičnih metrov lesa. Trajnostno, torej tako, da z višino poseka ne bi ogrozili prihodnjih potreb po lesu in ostalih funkcijah gozdov, bi lahko posekali letni etat v višini 6,5 milijonov kubičnih metrov.

To pomeni, da vsako leto preprosto ne izkoristimo 2,5 milijonov kubičnih metrov lesa, ki na daljši rok brez velike koristi strohni. V slovenskih gozdovih se neopazno dogaja nekaj podobnega, kot da bi se kmet odločil, da bo slabo polovico pridelka pustil na njivi in ga ne bo pobral.

Minister židane volje hoče spremembe …
Glede na to, da naj bi vsakih 100 ali 200 kubičnih metrov posekanega in predelanega lesa (prvi podatek velja za EU, drugi za Slovenijo, ker smo spet nekaj posebnega) ustvarilo eno delovno mesto v gozdarstvu, lesni in papirni industriji. S slabo izkoriščenostjo gozda in lesa se torej odpovemo med 12.500 do 25.000 delovnim mestom. Ob teh številkah je razumljivo, da se je minister židane volje odločil, da je v slovenskem gozdarstvu treba nekaj spremeniti.

… a bi najprej moral poznati temeljne dokumente slovenskega gozdarstva
Navkljub sprejetim zavezam OECD, da se bo država umikala iz gospodarstva, je minister predlagal ustanovitev državnega podjetja Slovenski državni gozdovi d. o. o, ki naj bi gospodarilo z državnimi gozdovi. Seveda bi bilo prav, če bi si minister najprej prebral in razumel Resolucijo o Nacionalnem gozdnem programu (ReNGP, 2007), ki je temeljni dokument slovenskega gozdarstva. V njej je analizirano stanje, so določeni cilji in usmeritve ter je začrtana strategija razvoja slovenskega gozdarstva. V njej ni govora o potrebi po reorganizaciji sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi.

V akcijskem načrtu “Les je lep” vse jasno zapisano, a Židan …
Če te resolucije minister ne pozna, predpostavljam, da potem pozna vsaj “Les je lep”, tj. Akcijski načrt za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020, ki ga je leta 2012 sprejela vlada. Ta akcijski načrt, pri pripravi katerega je sedanji minister sodeloval kot nekdanji minister, je operativni dokument, ki les opredeljuje kot strateško surovino Slovenije ter na podlagi analize stanja določa cilje, ukrepe, kazalnike in roke za intenziviranje gospodarjenja z gozdovi ter za oživitev in razvoj predelave lesa in energetske uporabe njegovih ostankov.

V njem je kot splošni ukrep, za katerega se bo porabilo nič evrov, navedena vzpostavitev modela upravljanja z državnimi gozdovi, ki bo zagotavljal več predelave lesa v Sloveniji. Nisem prepričan, da predlagani model Židanovega sovhoza res zagotavlja: “… preoblikovanje sistema upravljanja z državnimi gozdovi v smeri večjega sodelovanja med deležniki vzdolž gozdno-lesne verige ter posledično večje izrabe lesa znotraj Slovenije.”

Ne skrbi jih za gozdove, to je le bitka za koncesije in denar
Zakaj se torej ministru Židanu, njegovi ekipi in stranki SD tako mudi z ustanavljanje ‘gozdarskega sovhoza’? Preprosto zato, ker se letos iztečejo koncesije za izvajanje del v državnih gozdovih, torej v gozdovih v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki so bile leta 1993 z reorganizacijo gozdarstva, za obdobje 1996-2016, podeljene bivšim Gozdnim gospodarstvom. Pri ustanavljanju državnega gozdarskega podjetja gre v bistvu za bitko za koncesije in denar, ki ga prinaša okoli 1,4 milijonov kubičnih metrov letnega poseka v državnih gozdovih, ne pa za izvajanje strategij in ukrepov iz Nacionalnega gozdnega programa ali območnih gozdnogospodarskih načrtov.

Da ne gre za skrb za intenziviranje gospodarjenja z gozdovi, govori tudi dejstvo, da je v državni lasti približno 22 % gozdov ter da je v državnih gozdovih etat (možni posek) skoraj v celoti realiziran. Nasprotno pa je v gozdovih, ki so v zasebni lasti, realizacija etata pod 50 odstotkov. Zato je jasno, kje je problem in kje je treba ukrepati.

Številni lastniki, majhna zemljišča
Vsekakor ni ključni izziv premalo intenzivno gospodarjenje v državnih gozdovih, ki zaradi večje in strnjene gozdne posesti že tako omogočajo lažje, bolj kakovostno, strokovno in gospodarno gospodarjenje z gozdom. Problem je neintenzivno in slabo gospodarjenje v 75 odstotkov slovenskih gozdov, ki so v zasebni lasti, kjer ima 461.000 gozdnih posestnikov v lasti 313.000 gozdnih posesti, ki so v povprečju velike okoli 2,5 hektarja na treh prostorsko ločenih parcelah. Tako število lastnikov gozdov, razdrobljenost posesti (68 odstotkov lastnikov ima v lasti manj kot 1 hektar gozdne površine, le 2 odstotka lastnikov gospodari z gozdno posestjo, večjo od 15 hektarjev) in njihova nezainteresiranost otežujejo strokovno delo in večji posek lesa.

V državnem gozdarskem podjetju si mastijo brke
Problem torej ni toliko v državnih gozdovih in organizacijski obliki upravljanja z njimi, kot je v neugodni posestni strukturi in neaktivnosti zasebnih lastnikov. Te je treba aktivirati in jih spodbujati z davčnimi olajšavami in s spodbudami za združevanje. Ne pa z ustanavljanjem novega lonca marmelade za slovenski zajtrk za privilegirane dolgoprste rentnike. V monopolnem državnem gozdarskem podjetju Slovenski državni gozdovi d. o. o. si bodo namreč politika in stranke zagotovile nadzor ter delež nad denarnimi tokovi, s katerimi si bodo omastili brke. Z razpolaganjem z državnimi gozdovi bodo lahko tudi kontrolirali svojo podeželsko bazo. Treba je torej sprejeti ukrepe za izboljšanje posestne strukture in za aktiviranje lastnikov gozdov, da bodo s svojim gozdom dejansko gospodarili. Da bodo oni, država in družba imeli od tega več koristi. Kar pa seveda ni lahka naloga.

Minister Židan, kmetje še niso pozabili eksperimenta …
Če hočeta minister Židan in slovenska vlada res narediti nekaj za izboljšanje gozdno-lesne verige, naj poleg davčnih olajšav začneta aktivno spodbujati združevanje lastnikov gozdov v združenja lastnikov gozdov in druge pravno-formalne oblike, ki bodo omogočale lažje, bolj intenzivno in bolj gospodarno gospodarjenje z zasebnimi gozdovi. Pri tem pa ministru Židanu svetujem pazljivost, saj kmetje še niso pozabili eksperimenta z zadružništvom in obvezno oddajo lesa, s katerim je stranka, katere predsednik je, od leta 1945 uničevala slovenskega kmeta in podeželje.

Gal Kušar