fbpx

17. maj 1991: Pekre so že na udaru!

Učni center v Pekrah leta 1991. (Foto: Arhiv Ministrstva za obrambo)

V petek, 17. maja 1991, je postalo jasno, da v toneči federaciji niti prevladujoči srbski odločevalci niti armada kljub nevzdržnosti starih razmerij niso pripravljeni na večje popuščanje. Srbski “lobi” v jugoslovanskem predsedstvu je že drugič onemogočil izvolitev Stjepana Mesića za zveznega predsednika, armadni generali pa so grozili Sloveniji.

Domača in mednarodna pozornost je bila usmerjena v drugi poskus izvolitve predsednika jugoslovanskega predsedstva. Toda potrditev Branka Kostića za novega črnogorskega člana tega kolektivnega vodstvenega organa propadajoče federacije dan prej ni presekala gordijskega vozla. Nasprotno, “srbski lobi” v predsedstvu se je čutil celo močnejšega. Po zamenjavi neubogljivega kosovskega predstavnika so imeli Srbi štiri od osmih glasov v organu. Srb je bil tudi predstavnik Bosne in Hercegovine Bogić Bogićević, ki pa je glasoval v skladu s svojim razumevanjem krhkega ravnovesja v svoji republiki in ga ni bilo mogoče šteti v “srbski lobi”.

A ne glede na to so v najobčutljivejšem času Srbi v vodstvu države pridobili premoč, ki je spominjala na tisto iz Karađorđevićeve Jugoslavije. To pa je dokončno izničilo kakršno koli vrednost federacije za tiste, predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem, ki so že bili pri “njenih izhodnih vratih”.

Nerazumna blokada
Z današnjega vidika je odločitev štirih srbskim interesom podrejenih članov predsedstva (ob Kostiću so bili to še dotedanji predsednik dr. Borisav Jović, Vojvodinec Jugoslav Kostić in novi predstavnik Kosova Sejdo Bajramović), da svojega glasu tudi v drugo ne dajo hrvaškemu članu Stjepanu Mesiću (in to samo dva dni pred referendumom na Hrvaškem) popolnoma nerazumna. Druga četverica v predsedstvu (v kateri so bili Mesić, Bogićević, Slovenec dr. Janez Drnovšek in Makedonec dr. Vasil Tupurkovski) se jim je sicer lahko oddolžila tako, da Branka Kostića ni potrdila za podpredsednika predsedstva. Toda ravnanje kroga okoli Jovića (in verjetno še bolj Miloševića) je članicam federacije jasno pokazalo, da ta česa drugega kakor Jugoslavije pod srbsko prevlado ni pripravljen sprejeti, tudi zaradi podpore armade.

Ante Marković

Zavrnitev Mesića, ki je prišel v predsedstvu kot član na Hrvaškem vladajoče Tuđmanove Hrvaške demokratične skupnosti, je hkrati pomenila zavrnitev možnosti notranjega pluralizma v zvezni državi in vztrajanje pri dotedanji monolitni socialistični usmeritvi, ki se je sicer krhala tudi v Srbiji in Črni gori, kakor so isti dan pokazale kritične pripombe proti Titu v črnogorski skupščini. V slednji je imela absolutno prevlado stranka, ki se je še vedno imenovala komunistična, v njej pa so bili še vedno skupaj pristaši poznejših velikih nasprotnikov Momirja Bulatovića in Mila Đukanovića. Kostiću so sporočili, da ga bodo imeli za izdajalca, če podpre Mesića.

Morda je bil cilj “srbskega lobija” res le to, da od Hrvaške izsili zamenjavo člana predsedstva, ki so ga sami imeli za “desničarja”, s kom za (še vedno) uradno politično usmeritvijo umirajoče države primernejšim, na primer z zveznim premierjem Antejem Markovićem, ki bi ga na ta način umaknili z vrha zvezne vlade. A dejansko je prav neprožnost Srbov zabila v krsto druge Jugoslavije enega zadnjih žebljev. Dodatna ironija zgodovine je, da so onemogočili Mesića, ki je s populističnim čutom v začetku devetdesetih let sicer deloval ob Franju Tuđmanu, a je nato vse od polovice desetletja med vsemi vodilnimi hrvaškimi politiki zastopal najbolj naklonjeno stališče do komunistične Jugoslavije.

General Kolšek pokliče v Ljubljano
1. maja 1991 se je iz jugoslovanske zvezne vlade umaknil Slovenec Franc (Feri) Horvat, zvezni minister (sekretar) za ekonomske odnose in trgovino. Svoj odstop je utemeljil z zdravstvenimi razlogi. Vendar je pozneje bogato politično kariero kot politik Združene liste socialnih demokratov in socialnih demokratov, ki so izšli iz nekdanje Zveze komunistov Slovenije, imel tudi v samostojni Sloveniji in je bil leta 2004 za nekaj mesecev predsednik Državnega zbora.

General JLA Konrad Kolšek (foto: Wikipedia)

Omenjeni odstop slovenskega zveznega ministra ni bil osrednja novica v Sloveniji. Veliko večjo zaskrbljenost je povzročalo rožljanje armadnega vrha z orožjem. Poveljnik jugoslovanskega petega vojaškega območja s sedežem v Zagrebu, slovenski generalpolkovnik Konrad Kolšek, je namreč od predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta zahteval takojšnjo razpustitev obeh učnih centrov Teritorialne obrambe (na Igu in v Pekrah), ki sta vrata odprla šele pred nekaj dnevi. Da je šlo zares, so kazali tudi klici načelnika armadnega generalštaba Blagoja Adžića v Zagreb na poveljstvo vojaškega območja ter v Ljubljano in Maribor na sedeža obeh korpusov jugoslovanske vojske v Sloveniji. Izdal je navodila za akcijo, s katero bi izsilili zaprtje učnih centrov. V Zagrebu so se sestali še vsi poveljniki polkov in brigad iz obeh omenjenih korpusov.

Pekre naj bi bile bolj ranljive
Že takrat so v armadnem vodstvu ocenjevali, da je za obkolitev primernejši učni center v Pekrah. V vojašnice v Mariboru so zato poslali več posebnih armadnih oddelkov iz Varaždina in Zagreba z oklepnimi vozili. Nato so nekaj dni v bližino pekrskega učnega centra pošiljali patrulje izvidnikov, ki so skušale izzvati incident. Takšna zaostritev naj bi slovenski vrh prisilila k pogajanjem in popuščanju. Do dejanske zaostritve je nato prišlo šest dni pozneje.

Vodilni predstavniki republike, predsednik Milan Kučan, predsednik skupščine dr. France Bučar, premier Peterle in obrambni minister Janez Janša so zaradi čedalje večjih  napetosti sprejeli zaskrbljene starše slovenskih vojakov, ki so še bili na služenju vojaškega roka v jugoslovanski armadi v različnih delih Jugoslavije.

Aleš Maver, Gov.si/novice