fbpx

1. januar 1992: “Globoka država” kaže svojo moč

Nekdanji vodja Zveze komunistov Slovenije Milan Kučan (Foto: STA)

Monumentalnost “globoke države” ponazorita dve mnenjski pismi, objavljeni drugo poleg drugega v časniku Dnevnik 3. januarja. Čeprav se avtorja zavzemata za popolnoma nasprotne ideje, pa pismi govorita o istem, tj. instrumentaliziranem medijskem prostoru. V Večeru je objavljen pogovor z dr. Jožetom Pučnikom. Časopisi tudi sicer objavljajo številne izjave politikov o sklepih sveta Demos v Dolskem. Od pomembnejših dogodkov na novoletni dan izstopa srečanje verne mladine v Budimpešti, kjer se je zbralo 70.000 mladih iz vse Evrope.

Mirko Bandelj, podpisan kot državljan, sicer pa sekretar poslanskega kluba LDS v republiški skupščini, je v osebnem pismu izrazil veliko razočaranje, ker Demos ni sestopil z oblasti in dal priložnosti novi vladi, ki bi skušala preprečiti gospodarski zlom in socialno eksplozijo. Po uvodnem odstavku napade Demokratsko stranko z oceno, da so bile medijsko izdatno pokrite uničujoče kritike in obsodbe Peterletove vlade očitno samo predstava za javnost. K tema dvema poudarkoma se vrne v zadnjem delu pisma, ko zatrdi, da je na predzadnji decembrski dan Slovenija zamudila priložnost, da bi dobila sposobnejšo vlado, hkrati pa so se izgubile tudi iluzije, da bi se širil sredinski politični prostor.

Ob pismu Mirka Bandlja je objavljena izjava ljubljanskega mestnega odbora SKD, ki jo je podpisal Miroslav Mozetič. V uvodu govori o strankah opozicije kot naslednicah nekdanje Zveze komunistov in njihovi povezavi z javnimi mediji (Delo, Dnevnik, Večer in RTV), ki “vodijo že od demokratičnih volitev dalje silovito kampanjo proti prvi slovenski demokratični vladi, posebej pa proti stranki slovenskih krščanskih demokratov in proti njenemu predsedniku. Ta kampanja je v zadnjem času prerasla v pravo boljševistično gonjo, v kateri se ne izbirajo sredstva. Fabricirajo se razne afere, npr. afera s svetovalcem predsednika vlade Borisom Pleskovičem, povezovanje Lojzeta Peterleta z vodjem SDP Ribičičem, izsiljevanje vladne krize s silovitimi napadi v časopisju in na RTV, stalno proizvajanje anket javnega mnenja, v katerih naj bi javnost najbolj negativno ocenjevala Lojzeta Peterleta, po drugi strani pa najbolj pozitivno Milana Kučana, nekdanjega vodjo zveze komunistov, ki pa je v resnici skupaj s svojo stranko najbolj odgovoren za razsulo na gospodarskem področju in na področju družbenih dejavnosti ter skoraj na vseh področjih javnega življenja. To poveličevanje prerašča v pravi kult osebnosti.” Mozetič ugotavlja, da je namen gonje oblatiti predvsem stranko SKD, saj jo komunisti očitno ocenjujejo za najnevarnejšega nasprotnika.

Mozetič v izjavi opozori, da mediji ves čas najbolj negativno poročajo o predsedniku vlade Peterletu, o Kučanu pa samo pozitivno, a je s svojo stranko Zveze komunistov najbolj odgovoren za razsulo na gospodarskem področju v državi. (Foto: NSi)

Dejansko je na volitvah konec leta 1992 SKD izmed vseh novonastalih strank članic Demosa pridobila največ, tj. 15 poslancev, SLS jih je pridobil deset, Demokratska stranka šest, Zeleni Slovenije pet in Pučnikova Socialdemokratska stranka štiri.

Jože Pučnik: Minister Kacin se je umaknil v ilegalo, kar zaspal je
Jože Pučnik
je bil v pogovoru za petkovo izdajo mariborskega Večera kritičen do Jelka Kacina, ministra za informiranje. Opozoril je na to, da ni poročil o rezultatih vlade v javnosti. “Minister Kacin je glede tega med vojno odigral bistveno vlogo, potem pa se je umaknil v ilegalo, kar zaspal je. Ne vem, kaj sploh dela. Tako je bilo ocenjevanje vlade prepuščeno le novinarjem.”

Govoril je tudi o bližajočih se volitvah in možnostih posameznih strank in posameznikov glede volilnega rezultata. Za Milana Kučana je izjavil, da se verjetno ne bo odločil za kandidiranje na listi nekdanjih komunistov. “Preveč brihten je, da bi to naredil.

Za Peterletovo vlado je ocenil, da nima alternative. “Ta vlada bo delala naprej, saj druge ne more nihče sestaviti. Najbrž si zdaj niti slovenski demokrati ne bi upali iti v povezavo z opozicijo in zamenjavo te vlade. V bistvu je bila ta vlada ves čas dokaj trdna in je še zdaj, bolj kot si kdo misli. Sicer pa druga vlada zdaj ne bi pomenila nobene pridobitve.

Peršak, Ribičič, Heinz in drugi o razpadu Demosa
Časniki objavljajo tudi nekaj drugih izjav predstavnikov strank o razpadu Demosa. Peršak v imenu Demokratske stranke meni, da skušajo Demosovi veljaki tako z razpustitvijo Demosa kakor tudi predlaganimi aprilskimi volitvami rešiti Peterletovo vlado, “da ji poslanci ne bi izglasovali nezaupnice, a to je račun brez krčmarja. Volitve je nemogoče izvesti tako hitro”. Ciril Ribičič je bil v imenu SDP proti temu, da sedanja nesposobna vlada s sprejetjem proračuna in drugimi ukrepi spodkopava gospodarsko usodo Slovenije in nadaljuje mandat do volitev, zato zahtevajo oblikovanje začasne strokovne vlade, v kateri ne bo strankarskih prvakov. Podobno stališče je v imenu Socialistične stranke Slovenije zagovarjal tudi njihov tajnik Heinz, ki ugotavlja, da ima zaradi razpada Demosa težave predvsem vlada, kar pomeni, da bi se morala reorganizirati, ne pa se pripravljati na predčasne volitve, saj so te še daleč, ker ni sprejet volilni zakon, v katerem je še več neznank. Drugi trije predstavniki socialistov so v posebni izjavi tekmovali v negativnih opisih vlade in predsednika, na primer z besedami “namesto padca nesposobne in nekoordinirane vlade z nekompetentnim predsednikom”, in se do razpustitve Demosa opredelili z besedami, da gre za “ponujanje reševanja ideoloških razmerij in razmerij sil med strankami nekdanje Demosove koalicije.”

Pomembnejši dogodki na novoletni dan
1. januarja je prenehal veljati davek za vojno škodo, zaradi česar so se pocenili naftni derivati za 0,5 tolarja. Prvi januar je papež Pavel VI. leta 1967 razglasil za svetovni dan miru in molitve za mir. Mašo v ta namen je 1. januarja daroval tudi slovenski nadškof in metropolit Alojzij Šuštar. Na mednarodnem molitvenem srečanju v Budimpešti se je zbralo 70.000 mladih iz vse Evrope, med njimi tudi 1.600 Slovencev.

Jani Drnovšek, gov.si/slovenija30