fbpx

21. maj 1991: Pospešene priprave na osamosvojitev

Podpredsednik slovenske vlade Andrej Ocvirk in minister za finance Dušan Šešok. (Avtor: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Drugo polovico maja so zaznamovale pospešene priprave slovenskega političnega vodstva na uresničitev plebiscitarne odločitve o samostojnosti Slovenije, sprejemanje osamosvojitvenih zakonov in aktivnosti slovenske zunanje politike. Slovenci v zamejstvu in po svetu so vse moči usmerjali v prepričevanje svojih vlad, da podprejo pravico slovenskega naroda do dokončne osamosvojitve.

21. maja je za zaprtimi vrati potekal sestanek delegacije jugoslovanske armade pod vodstvom poveljnika 5. armadnega območja generalpolkovnika Konrada Kolška in predstavnikov slovenskega parlamenta in vlade pod vodstvom premiera Lojzeta Peterleta. Tema pogovora je bilo vprašanje slovenskih nabornikov. Armadna delegacija je sporočila, da pri nabornikih ne bo popuščala in bo storila vse potrebne korake, če Slovenija ne bo pripravljena spoštovati zveznega zakona o vojaški obveznosti. Slovenski obrambni minister Janez Janša je jasno povedal, da slovenski republiški organi ne bodo ravnali v nasprotju z ustavnim zakonom, ki ga je sprejel slovenski parlament, niti v nasprotju z interesi nabornikov ter da ne bodo dopustili, da bi JLA tako ali drugače prišla do evidenc nabornikov. Glede vojaške obveznosti je Peterle izjavil, da bodo o tem razpravljali pristojni organi Republike Slovenije in o svojih stališčih pravočasno obvestili zvezne organe. Iz generalštaba jugoslovanskih oboroženih sil pa je bilo sporočeno, da bodo slovenski fantje, ki so vojaški rok v JLA že odslužili, a so jih kljub temu zadržali na “orožnih vajah”, odpuščeni domov v nekaj dneh.

Enakopravnost verskih šol
Zasedanje poslancev v slovenskem parlamentu se je maja precej pospešilo, saj so zasedali vsak teden in 21. maja sprejeli dva zakona. Prvi je potrdil že uveljavljeno prakso, s katero so centri za socialno delo ohranili odločanje o tem, kdo ima pravico do denarne pomoči. Pomembno pa je v tedanjo prakso zarezal dopolnjeni zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, s katerim so verske šole dobile družbeno veljavo. Sprejemanje zakona je v parlamentu spremljala burna, dolga in ideološko obarvana razprava. Zakon je odpravljal ovire pri vključevanju verskih šol v sistem vzgoje in izobraževanja v RS ter omogočil verskim skupnostim legalizacijo Karitasa in drugih dobrodelnih in humanitarnih dejavnosti, ki do takrat niso bile dovoljene. Z dnem uveljavitve zakona so dobila status javne listine tudi spričevala srednjih šol v Vipavi in Želimljah ter diploma Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

Jože Smole

Nekateri poslanci ob tem niso zmogli preseči nestrpnosti do Cerkve in so imeli pomisleke, da se bodo te šole v prihodnje lahko potegovale za družbena sredstva. Tako je na primer Jože Smole, poslanec Socialistične stranke Slovenije, predlagatelje vprašal, ali so pri pripravi zakona pomislili na načelo ločitve Cerkve od države, in dodal nekaj spominov na svoja leta šolanja, ko naj bi katehet ob nedeljah s prižnice preverjal, kdo od dijakov je bil pri maši. Na drugi strani pa je Stanko Buser, poslanec Zelenih Slovenije, spomnil na povojna leta, ko kljub temu, da je bil odličen dijak, ni mogel postati učitelj, ker je obiskoval cerkev.

Internacionalizacija slovenskega vprašanja
Pomembnejša diplomatska poteza slovenske vlade in zunanjega ministrstva je bilo seznanjanje tujine s slovenskimi načrti za prihodnost. V okviru teh prizadevanj je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel napovedal obisk Velike Britanije in skandinavskih dežel. Hkrati se je sestal s predstavniki dveh najmočnejših političnih organizacij slovenske manjšine v Italiji, ki so zagotovili, da bodo storili vse, da bodo o nujnosti osamosvojitve prepričali italijanske politične predstavnike.

Dimitrij Rupel, Rajko Pirnat, Jože Pučnik (Foto: Arhiv Demokracije)

Odtegnitev ameriške denarne pomoči Jugoslaviji in s tem Sloveniji je na političnogospodarskem področju povzročila kar nekaj skrbi, predvsem v zvezi s pravico ameriškega veta, da doseže prekinitev pomoči tudi v mednarodnih denarnih ustanovah. Tako imenovani Nicklesov amandma je pomoč pogojeval s prenehanjem sistematičnega kršenja človekovih pravic v Jugoslaviji. Zmanjšanje možnosti posojil je bilo posledica velikega upada ugleda Jugoslavije v mednarodnih denarnih ustanovah, kar je bil po mnenju slovenskega ministra za finance Dušana Šešoka še dodatni razlog, da se mora Slovenija čim prej osamosvojiti in na novo vzpostaviti zaupanje v mednarodnem finančnem svetu. Proti toku ameriške politike, ki je še vedno dajala prednost enotni Jugoslaviji, so se z vsemi možnimi sredstvi borili ameriški Slovenci, ki so skušali po najboljših močeh vplivati na odločujoče kroge v ZDA, da priznajo in podprejo pravico slovenskega naroda do osamosvojitve. K temu jih je, tako kot druge slovenske skupnosti po svetu, še posebej nagovarjal dopolnjeni program Slovenskega svetovnega kongresa, sprejet marca 1991. Na drugi strani so si nekateri novinarji v Sloveniji (Tomaž Mastnak, Mladina, 21. maj 1991) v istem času v članku s podnaslovom Nehajmo že enkrat s slovensko samostojnostjo! Končajmo s to zablodo, dokler ne bo povsem prepozno! dovolili postavljati vprašanje, ali se ne bo še do nedavnega moderen in evropski narod z »religijo nacionalne suverenosti« in osamosvojitvijo izločil iz evropske politične ureditve.

Kriza zveznega proračuna
Predsednik jugoslovanske vlade Ante Marković se je 21. maja pogovarjal z najvišjimi predstavniki republiških vlad in izvršnih svetov. Predstavil jim je zahteve po ponovni vzpostavitvi delovanja enotnega jugoslovanskega trga, težave pri financiranju zveznega proračuna in vprašanja, povezana z varnostno-političnimi razmerami, ki so se nanašala predvsem na razmere na Hrvaškem. Slovenijo je v Beogradu zastopal podpredsednik slovenske vlade dr. Andrej Ocvirk. Pri zahtevah o enotnosti jugoslovanskega trga je opozoril predvsem na vprašanje trga denarja, ki vključuje tudi premoženjsko vprašanje, to pa bo zahtevalo daljše pogovore. Izrazil je nasprotovanje višini zveznega proračuna, ki se je v primerjavi s preteklim letom zvišal za 44 odstotkov. Slovenija je bila pripravljena v skupno blagajno plačati le kotizacijo v znesku 3,8 milijarde dinarjev.

Marta Keršič, https://www.gov.si/zbirke/projekti-in-programi/30-let-samostojnosti-slovenije/