fbpx

“Kar težko smo poslanci poslušali Kučanovo sprenevedanje, da rezultat plebisicita pomeni nov dogovor narodov, potem ko ga je jasno izrazil Jože Pučnik”

Slovesna razglasitev plebiscitarnega rezultata je potekala na seji Skupščine Republike Slovenije 26. decembra 1990. (MNZS)

Kljub zelo jasni odločitvi slovenskega naroda na plebiscitu decembra 1990 pa so mnogi politiki imeli še kar čudne ideje o izvedbi te zgodovinske odločitve. Kot vedno prej in pozneje je bil idejni vodja takšnih »internacionalističnih« idej – Milan Kučan. Že ob svojem govoru na slavnostnem zasedanju Skupščine RS je poudaril: »Cilj ni meja na Kolpi in Sotli, ampak preseganje meja!«

Seveda ni mogel neposredno negirati izida, nad katerim je bil očitno intimno razočaran, ampak je prav po diplomatsko utiral ideje o relativizaciji jasne odločitve o samostojnosti nove slovenske države. Da bi onemogočil Demosove načrte, je opozoril, da »o zadevah, ki so ključnega pomena, ni mogoče odločati zgolj z navadno večino ali mehaničnim preglasovanjem, ampak samo na podlagi vsesplošnega soglasja vseh političnih sil, ki so zastopane v parlamentu«. Jasno je, da vlada in njena koalicija nove države nikakor ne bi mogli učinkovito delati, če bi bili nenehno odvisni od »vsesplošnega soglasja« (opozicije, katere glavna naloga je bilo nagajanje).

Glasovanje na plebiscitu 23. decembra 1990 Foto: primorske.si

Kučan za nov dogovor narodov
Kučan je predlagal, »da je mogoče gospodarsko, politično, ustavno in državno krizo v Jugoslaviji razrešiti samo z NOVIM DOGOVOROM narodov oz. njihovih republik na osnovi njihove pravice do samoodločbe …«. Za Kučana »prekinjanje starih odnosov in navezav, ki so omejevale samostojnost in suverenost Slovenije, pomeni hkrati tudi poskus vzpostavljanja in iskanja NOVIH POVEZAV z vsemi, ki to želijo na temelju realnih in ne ideoloških interesov. Šestmesečni rok, ki nam ga je postavil zakon o plebiscitu, potemtakem le NI ODHAJANJE, marveč tudi poskus prehajanja v NOVO SKUPNOST.«

Kar težko smo poslanci poslušali takšno sprenevedanje, potem ko je splošno razumevanje rezultata plebiscita jasno izrazil Jože Pučnik z besedami: »Jugoslavije ni več!« Tudi sam sem imel popolnoma drugačno razumevanje plebiscitarne odločitve kot Kučan, kar je razvidno tudi iz mojega intervjuja za Slovenske brazde – januarja 1991:

Anton Tomažič, SDZ, Predsednik zakonodajno-pravne komisije:  “Žal mi je, da je Demokracija prenehala izhajati. Na ta časopis sem bil čustveno navezan, saj nam je bil v času nastajanja strank pomembno sredstvo v boju proti monopolnemu političnemu bloku. Demokratični opoziciji Slovenije je bila Demokracija v predvolilnem boju široko odprta in neprecenljive vrednosti. Zakaj je umrla? Mislim, da nihče ne bi mogel podati prav kratkega odgovora … No, kakor koli … Morda bodo pa odslej Slovenske brazde še toliko bolj potrebne?”

POGOVARJALI SMO SE Z ANTONOM TOMAŽIČEM, KI JE REPUBLIŠKI POSLANEC IN PREDSEDNIK ZAKONODAJNO-PRAVNE KOMISIJE. IMA AKADEMSKI NAZIV: SPECIALIST ZA INVESTICIJSKA DELA V TUJINI. ZAPOSLEN JE BIL V LITOSTROJU KOT PRAVNI SVETOVALEC GENERALNEGA DIREKTORJA, ZADNJI DVE LETI PA JE IMEL SAMOSTOJNO PODJETJE ZA UVAJANJE RAČUNALNIŠTVA V PRAVO, IUS SOFTWARE. V PROSTEM ČASU SE JE UKVARJAL S SLIKARSTVOM IN PLANINSTVOM (JE “IZPRAŠANI” PLANINSKI VODNIK). ZADNJI STAVEK JE V PRETEKLOSTI ZATO, KER, KOT PRAVI, ZDAJ PROSTEGA ČASA NIMA VEČ. S POLITIKO SE NI NIKDAR UKVARJAL (NI IMEL RDEČE KNJIŽICE …) DO 11. 1. 1989, KO SE JE VČLANIL V SLOVENSKO DEMOKRATIČNO ZVEZO. ZDAJ JE ČLAN IZVRŠILNEGA ODBORA TE STRANKE IN VODJA OBČINSKEGA ODBORA V DOMŽALAH.

Gospod Tomažič, kako kot predsednik zakonodajno-pravne komisije ocenjujete izvajanje plebiscitarne odločitve, predvsem na področju pravnega sistema?

Menim, da bi morali pri izvajanju odločitve o odcepitvi od Jugoslavije pokazati več odločnosti. Razočaran sem nad osnutkom Amandmaja 99, ker ohranja sedaj že preživeti način “razveljavljanja” zveznih zakonov s slovenskimi ustavnimi zakoni, za podzakonske akte pa ohranja sedanjo nejasnost in zmedo. Ustavna komisija žal ni sprejela predloga zakonodajno-pravne komisije, da bi slovenska skupščina, izvršni svet in upravni organi dobili neposredno pristojnost, da v okviru svoje pristojnosti razveljavljajo predpise ustreznih zveznih organov. Upam, da bo vsaj v javni razpravi prišlo do spoznanja, da je tako zasnovana dosledna in absolutna prioriteta republiške zakonodaje nad zvezno nujnost in da zvezno ustavno sodišče za Slovenijo sploh ni več pristojno.

Dr. Rajko Pirnat in Anton Tomažič ter čokoladni miklavžki v skupščini na dan glasovanja o zakonu o plebiscitu 6. 12. 1990. Foto: Tone Stojko, hrani: MNZS.

Zakaj pa mislite, da vaš predlog ni bil sprejet?

Kolikor vem, negativnega stališča ni oblikovala vlada v celoti. Občutek pa imam, da se nekateri njeni člani kar bojijo odgovornosti, ki bi jo dobili s takšno ureditvijo. Potem se ne bodo mogli več “izgovarjati” na zvezno zakonodajo …

Ko ste omenili plebiscit, ste uporabili izraz “odcepitev”. Namerno ali po pomoti?

Pa še kako namerno! Za mene je bila odločitev na plebiscitu seveda odločitev o odcepitvi. Politiki, pravniki in diplomati morajo seveda iz taktičnih razlogov včasih uporabljati tudi druge izraze, toda dejstvo je, da nobena država ne more biti neodvisna in suverena, če je vključena v kakšno drugo državo.

V razglasu je omenjeno tudi dogovarjanje z drugimi narodi, morebitna konfederacija … ?

Toda samo po ponovnem referendumu! Noben organ, niti Skupščina Republike Slovenije, ne sme sprejeti odločitve o kakršnikoli konfederaciji, saj bi s tem obšla odločitev prebivalcev Slovenije, da želijo živeti v neodvisni državi. Konfederacija, pa če še tako ohlapna namreč nujno omejuje suverenost in neodvisnost.

(Odlomek iz knjige Anton Tomažič: V objemu slovenske pomladi)