fbpx

Mag. Marjan Fekonja: Osamosvojitelji so vsi ljudje, ki so bili na referendumu in so povedali, da to želijo

Mag. Marjan Fekonja (Foto: Nova24TV)

Marjan Fekonja je slovenski pravnik, obramboslovec in politik, ki je bil od leta 2007 do 2008 državni sekretar Republike Slovenije v kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije. V oddaji Pogovori z osamosvojitelji je med drugim pripovedoval o pekrskih dogodkih, ki so bili pomemben mejnik v obdobju osamosvajanja Slovenije – takrat je bil namreč načelnik enega izmed pokrajinskih štabov Manevrske strukture narodne zaščite. 

Jaz sem vojak, izročim ti svoje osebno orožje, toda s cevjo naprej,” se je v oddaji Pogovori z osamosvojitelji spominjal nekdanji načelnik Manevrske strukture mag. Marjan Fekonja trenutka, ko je njegov kolega, sicer aktivni oficir JLA, od njega zahteval orožje. To je bilo namreč v času ukaza o razorožitvi Teritorialne obrambe Slovenije. Izročitev orožja je zadnje, kar vojak stori – če ga izroči, pomeni, da je kapituliral. Je pa to seveda tudi stvar vojaške časti. Oficir JLA mu je sicer pustil osebno orožje, a takrat jim je postalo jasno, da je stvar precej resna. Fekonja je po telefonu poklical Centralni komite Zveze komunistov Slovenije in prosil za navodila, kako naj se ravna – naj se orožje preda, naj se zahtevi upre? Na odgovor čaka še danes. Skratka, potem so se znašli po svoje, a tragično je bilo, da je bilo precej orožja že tako ali tako v prostorih JLA – tam so ga namreč shranjevali. Na srečo ni bilo povsod tako, sicer bi bili povsem goli in bosi. “Zato takrat nismo mogli oprostiti našim vodilnim kadrom, da so to storili,” je dejal Fekonja.

“Ali ste vedeli, da je to prvi strel, uvod v konflikt,” je vprašal voditelj oddaje Aleksander Rant, glede ukaza o razorožitvi. “Absolutno,” je prepričano odgovoril Fekonja. Zato so se tudi organizirali v Manevrski strukturi narodne zaščite – da bi orožje dobili nazaj. V treh mesecih jim je iz vojaških skladišč uspelo dobiti precejšnje količine streliva, orožja in vojaške opreme, v ta namen pa so uporabljali šifrirana sporočila, seveda da jim ne bi prišla na sled Jugoslovanska armada. Fekonja je povedal tudi anekdoto – pogovarjali so se namreč o staremu medu ter sladkorju – česar pa tudi na njihovi strani niso vsi pravilno razumeli, torej da beseda v resnici teče o strelivu ter orožju.

Pekrski dogodki so res epopeja, za nas majhne Slovence, ki smo majhen narod, je to nekaj posebnega,” je nadaljeval pripovedovanje Fekonja in povedal, da so takrat že pokazali, da z osamosvojitvijo mislijo resno, da bodo začeli usposabljati mlado generacijo, ki bo lahko branila našo domovino. Tako so ustanovili učni center na Pekrah in učni center na Igu. Tja so poklicali prvo generacijo nabornikov, odločili so se namreč, da jih ne bodo več pošiljali po celi Jugoslaviji – to pa je seveda pomenilo rdeč signal za JLA. Ko je JLA z oklepniki, na čelu je bil Ratko Katalina, obkolila učni center in kričala, da bodo vse zravnali z zemljo, so bili naborniki na varnem, učni center so v resnici branili pripadniki stalne sestave učnega centra.

To, kar nekateri trdijo, da Slobodanu Miloševiću ni bilo do Slovenije, je eklatantna neumnost, je še izpostavil Fekonja. Tudi zato, ker je bila Slovenija takrat najbolj razvita Republika. Poudaril je tudi, da zadnji pripadnik JLA ni odšel z našega ozemlja, pač pa so ga prisilili oziroma nagnali. Res je, da so bili pri tem zelo kulturni, a vseeno so se zavedali, da je takšen vojaški konflikt lahko katastrofa za tako majhen narod. “Na srečo pa smo imeli takrat mlade voditelje,” je dejal Fekonja, ki je imel v mislih predvsem Janeza Janšo in Igorja Bavčarja. Imela sta dovolj razuma in razsodnosti, da sta nekatere stvari sploh upala storiti. “Narod je lahko za nekatera njihova dejanja še kako hvaležen,” je sklenil Fekonja. Vljudno vabljeni k ogledu oddaje.

Sara Bertoncelj