fbpx

Minister Logar ob 30. obletnici mednarodnega priznanja Slovenije: “Tudi danes mora vsem nam iti za Slovenijo!”

Zunanji minister Anže Logar. (Foto: STA)

Predsednik Borut Pahor je danes v predsedniški palači priredil slovesnost ob 30. obletnici mednarodnega priznanja Slovenije s strani članic Evropske skupnosti in drugih evropskih držav. Zbrane sta poleg predsednika republike nagovorila tedanji in sedanji zunanji minister, ki je še posebej izpostavil pomen enotnosti slovenskega naroda.

Prvi zunanji minister Slovenije Dimitrij Rupel je v govoru izpostavil diplomatska in druga prizadevanja, ki so vodila v mednarodno priznanje Slovenije, mnogi pa jih danes podcenjujejo. Ob tem je med drugim navedel besede nekdanjega državnega sekretarja ZDA Henryja Kissingerja, da je za strateške državne dosežke bistvenega pomena diplomacija, ki se opira na fizično vojaško moč, ta pa potrebuje tudi diplomatsko moč. Tudi pred 30 leti sta bili v Sloveniji potrebni obe.

Spomnil je še na dejstvo, da so se mnogi v tujini v začetku 90. let “le počasi in s težavo privajali na dejstvo slovenske neodvisnosti“. A sčasoma je prišlo do preobrata v Evropi – zanj je bila posebej zaslužna Nemčija s tedanjim kanclerjem Helmutom Kohlom in zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem – ter usodnega razpada Sovjetske zveze. “Konec decembra so se priznanja kar usula, 15. januarja 1991 pa je ves svet vedel, da smo svobodni.”

Pahor: Slovenija se je osamosvajala po pravni poti
Predsednik Borut Pahor je poudarkom obeh ministrov dodal še enega, ki “zadeva identiteto naše države tri desetletja kasneje ter odseva značaj naše zunanje in evropske politike“, to je mirno reševanje sporov. “Slovenija se je osamosvajala po pravi poti, to je po pravni poti, in ves čas skrbela za to, da je vedno vse probleme reševala na miren način. S tem si je in si v mednarodni skupnosti krepi ugled, ki je neprecenljivega pomena,” je izpostavil predsednik. Imamo številne prijatelje in partnerje po vsem svetu, nimamo nobenega sovražnika ali koga, ki bi v nas videl nasprotnika,” to je dediščina 30 let, ki naj jo naslednje generacije vzamejo kot nekaj neprecenljivega in naj to plemenitijo,” je dejal in dodal, da “če nam bo to uspelo, se nam ni treba bati ne za varnost ne za blaginjo naših ljudi“.

Predsednik Borut Pahor (Foto: STA)

Tudi on je spomnil na enotnost Slovencev v času osamosvajanja in ocenil, da to, kar smo takrat dosegli, nismo dosegli kljub razlikam, ampak prav zaradi njih, saj smo se znali o njih pogovoriti in najti skupne, kompromisne točke, ki so peljale našo državo naprej. Če smo se pred 30 leti uspeli dogovoriti, potem sta naša “dolžnost in pravica”, da tudi danes storimo vse, da najdemo tisto, kar nas kot ljudi, državljane, kot narod združuje in dela dovolj enotne, da se lahko uspešno soočimo z izzivi, ki so pred nami, je poudaril.

Današnja slovesnost je bila sicer že 15. v vrsti slovesnosti, ki jih predsednik republike že vse od leta 2018 prireja v počastitev in ohranitev zgodovinskega spomina na prelomne dogodke iz obdobja nastajanja Republike Slovenije. Z njimi želi, kot so sporočili iz urada predsednika, javnost spomniti na čas, ko smo vsem razlikam navkljub znali oblikovati skupna stališča, ko smo imeli jasne cilje in jih znali uveljaviti skupaj, saj je šlo za vprašanja naše skupne prihodnosti.

Zbrane je nagovoril tudi minister Logar. Njegov celoten nagovor objavljamo v nadaljevanju:

Spoštovani gospod predsednik Republike,
Spoštovani prvi zunanji minister samostojne Slovenije,
dame in gospodje,
dovolite mi, spoštovani gospod predsednik, da se vam najprej zahvalim za organizacijo, za povabilo in za priložnost, da v tej visoki družbi skupaj zaznamujemo 30. obletnico priznanja slovenske državnosti in samostojnosti.
V nečem smo si tu zbrani edini: ne posameznika ne naroda v polnosti ni brez spomina. Slovenci smo se med evropskimi narodi kot suverena nacija v igro mednarodnih odnosov uvrstili pozno, a drzno in brez oklevanja. Sodelovali smo v procesu demokratizacije Srednje in Vzhodne Evrope ter z osamosvojitvenim gibanjem prispevali h koncu komunističnega totalitarizma. Na kulturnih temeljih smo oblikovali nacionalno državo. Pot do polne mednarodne subjektivitete je bila neločljivo zaznamovana tako z osamosvojitvijo kot z uvedbo parlamentarne demokracije. Junija lani smo obeležili 30. obletnico samostojnosti. To je bila tudi okrogla obletnica, ko smo se spominjali prvih priznanj naše državnosti. Zavest o naši državnosti, navzven in navznoter, je bila, je in bo ključnega pomena.
Tisti nekaj nad 30 let se dobro spomnimo teh prelomnih dogodkov. Kot tudi tega, da smo se najprej morali priznati – sami. Šele nato nas je priznal tudi svet. A ni bilo tako lahko. Ponekod v Evropski uniji in onkraj luže je bilo sprva veliko dvomov tistih, ki so v strahu pred nestabilnostjo svarili pred prehitrim priznanjem in niso prepoznali znamenj časa. Pokojni dr. Jože Pučnik je v svojih spominih navajal, kako mu je tedanji ameriški veleposlanik v Beogradu zatrjeval, da nas ZDA, v primeru, citiram “norega koraka … ne bodo priznale vsaj petdeset let”. In tu prisotni dr. Rupel se je kasneje takole spominjal razglasitve samostojnosti: “Poslušajte, kdo pa je prišel na našo otvoritev? Vsi na nižji ravni, deželni, mestni, občinski, nobena država se ni hotela z nami pogovarjati.
Nekaj dni kasneje ste, gospod predsednik, kot poslanec tedanje Skupščine pozvali, da se v prizadevanjih za mednarodno priznanje angažira “vsa razpoložljiva diplomatska inteligenca“. Za priznanje Slovenije je imela mednarodna skupnost dobre razloge; ni šlo zgolj za ugoden zgodovinski veter, ki je zavel v Evropi konec osemdesetih let. Poleg na prvi pogled varnostne neproblematičnosti in zaupanja v naš razvojni potencial je bila med razlogi tudi enotna želja Slovenk in Slovencev po samostojni državi in pripadnosti evropskemu projektu.
Enotna želja Slovenk in Slovencev. Tudi po 31. letih to tako lepo in prepričljivo odzvanja … Prva priznanja so prihajala kot kaplje rose: najprej iz sosednje Hrvaške, nato iz držav, ki so se – podobno kot mi sami – izvijale iz pretesnih okvirov komunističnega enoumja in obujale nekoč že okušeno suverenost: Litva, Gruzija, Latvija, Estonija, Ukrajina. Malo pred Božičem leta 1991 nas je s to potezo razveselila Islandija, isti dan Nemčija. Kot znanilec jate priznanj nas je na jutrišnji dan pred tridesetimi leti priznal Sveti sedež, kar je dalo našim prizadevanjem posebno legitimacijo. Tedanji papež Janez Pavel II. je v pismu nadškofu dr. Šuštarju že takoj po razglasitvi samostojnosti zapisal “da ni mogoče in se ne sme zatreti s silo pravic in legitimnih želja narodov.” 15. januarja nas je, v času predsedovanja Portugalske, priznala tedanja Evropska skupnost in vrsta članic. Slovenijo so priznale brez pridržkov in pogojevanj. Dr. Jože Pučnik je dogodek označil za logični zaključek prizadevanj za samostojnost, predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle pa za “krono osamosvajanja.” Takoj zatem so nas priznale bližnja Češkoslovaška, daljna Čile in Nova Zelandija, soseda Italija itd. Pomembno se mi zdi opozoriti na skupno nemško-slovensko sporočilo za javnost z dne 15. januarja, ki poudarja “sodelovanje in partnerstvo v Evropi”. In tedanji norveški zunanji minister Stoltenberg, oče sedanjega generalnega sekretarja NATO, je ob priznanju Slovenije s strani Evropske skupnosti dejal, da gre za “spremembo resničnosti”.
Na tem mestu bi se želel za izjemen diplomatski napor in zgodovinski uspeh zahvaliti prvemu zunanjemu ministru samostojne Republike Slovenije dr. Dimitriju Ruplu. Do konca leta 1992 nas je priznalo 113 držav. Kot zadnji so nas lani priznali Kiribati. Z manjšim ali večjim zamikom smo s temi državami vzpostavljali diplomatske odnose. Ta korak je omogočil enakopravno komuniciranje z drugimi članicami mednarodne skupnosti. Z najbolj oddaljenimi državami smo to pogosto opravili prek misije v New Yorku, kar tudi kaže na pomen multilateralnih okvirjev za države, kot je Slovenija. Če so nam bile otoške države Tihega oceana pred tremi desetletji popolna neznanka – kakor seveda tudi mi njim – nam je dogajanje v globalni skupnosti od tedaj približalo tudi te: če ne drugače, prek skupne, zdaj povsem otipljive skrbi za posledice podnebnih sprememb, zaradi dogajanja v Indo-Pacifiškem prostoru ali zaradi spremenjene geopolitike. K približevanju Slovenije širšemu svetu, pa tudi oziranju širšega sveta proti Sloveniji, je bistveno pripomogel naš vstop v Evropsko unijo in Nato. Priznanje in vzpostavitev diplomatskih odnosov ter kasnejše članstvo v Organizaciji združenih narodov ter drugih mednarodnih organizacijah so Republiko Slovenijo postavili pred nalogo odgovorne članice mednarodne skupnosti. Našli smo svoje mesto v svetu. Kakšen je pogled na to mesto tri desetletja kasneje? Za nami je poldrugo desetletje članstva v Evropski uniji in Natu, stoletnica konca 1. svetovne vojne, stoletnica koroškega plebiscita in 75. obletnica konca 2. svetovne vojne, vrsta predsedovanj različnim mednarodnim organizacijam, prvo članstvo v Varnostnem svetu ter že drugo predsedovanje Svetu EU. Priča smo novim spremembam in izzivom v mednarodnem okolju; ti so narekovali tudi osvežitev zunanjepolitične strategije iz leta 2015, ki je bila pred Božičem potrjena na vladi, konec tega meseca pa jo bom predstavil v državnem zboru. Dokument ohranja strateški koncept slovenske zunanje politike z močnim evropskim in transatlantskim ter srednjeevropskim pa tudi mediteranskim poudarkom. V minulih dveh letih smo si prizadevali razširiti diapazon slovenske diplomacije: s strateškim dialogom z ZDA, pa tudi z razširitvijo regionalnega povezovanja prek pobude C5 in s članstvom v EUMED. Ter nenazadnje z visoko ocenjenim drugim predsedovanjem Svetu Evropske unije. Tudi odnosi s sosedami že dolgo niso bili v takšni formi, k čemur so pomembno prispevali predlanski zgodovinski – in hkrati zgodovino presegajoči – simbolni dogodki. Hkrati vidimo, da danes – pri nas in tudi še kje drugje – trezno podporo Evropski uniji načenjata bodisi nostalgija po Jančarjevih oz. svetopisemskih egiptovskih loncih mesa ali pa populizmi na obeh polih ekstremizma. Zato je zdaj, tako kot pred dobrimi tridesetimi leti še kako pomembno, da se zavedamo pomena lastne državnosti in si priznamo, da se moramo najprej priznati – sami. To je ključno v luči novih izzivov, ki so pred Slovenijo in ki terjajo enotnost in sodelovanje – skupen boj zoper pandemijo, skupno uveljavljanje nacionalnih interesov v sklopu povezane Evropske unije, na multilateralnem področju v tem in v naslednjem letu pa vnovična kandidatura za Varnostni svet.
Gospod predsednik, gospe in gospodje,
dobrih 15 let po našem vstopu v EU, po vmesni finančni in migracijski krizi, je covid-19 močno zarezal v družbene sisteme. Presenetil nas ni le virus. Še bolj nas je presenetilo pomanjkanje zaupanja v znanost in hkrati slepa vera v lažne preroke in samooklicane strokovnjake na socialnih omrežjih; strah sejejo abotni pozivi k vilam in baklam. Nelagodje povzroča nasprotovanje ukrepom zgolj zaradi golega nasprotovanja. Kar danes potrebujemo je – več zaupanja vase, več odločnosti in več srčnosti – tistega zaupanja in tiste odločnosti in tiste srčnosti, brez katerih pred tridesetimi leti ne bi bilo samostojne države in mednarodnega priznanja. Naj ob tem ponovim uvodno misel: najprej smo se morali priznati sami. Zavest o naši državnosti, navzven in navznoter, je ključnega pomena. Tudi za našo prihodnost. Brez te zavesti bomo državljani in odločevalci precej verjetneje podlegali škodljivim populizmom. Imamo razlog za samozavest!
Pomislimo za hip in si priznajmo, da je Slovenija lahko uspešna država: v prvih devetih mesecih lanskega leta je bila stopnja gospodarske rasti v Sloveniji dvakratnik povprečja v evroobmočju. Tudi zaposlenost je rastla hitreje kot v evroobmočju. In kljub zadolževanju je zadolženost države ostala krepko pod povprečjem EU. Štiriletne obveznice, ki jih je država izdala ta mesec so z negativno obrestno mero – investitorji nam bodo celo plačali, da lahko naložijo svoje prihranke v ‘blagovno znamko’ Slovenija!
Najprej se moramo priznati sami. In znati sprejeti pohvale za uspehe, ki nam jih priznavajo drugi. Recimo za tisto, “mojstrovino evropskega sklepanja kompromisov v duhu lojalnega sodelovanja“, ki jo je ob sklepu predsedovanja izrekla komisarka za vrednote in preglednost Jourova, ki si sicer nikoli ni pomišljala biti ostra do Slovenije. Ali pohvalo za, citiram, “odlično sodelovanje s slovenskim predsedstvom, vključno z njegovo vlogo pri ohranjanju evropske enotnosti” s strani komisarja Šefčoviča.
Brez političnih preobremenitev prisluhnimo ocenam o uspešnosti pri spopadanju z gospodarskimi posledicami pandemije. Analitiki ugledne revije The Economist so nas uvrstil na vrh zmagovalcev, še posebej ko gre za materialni položaj gospodinjstev, rast vrednosti delnic in obvladovanje javnega dolga. Dajmo, sprejmimo to enotnost tujih neodvisnih ocenjevalcev! In jo poosebimo ter se je iskreno veselimo. Naj bo vsaj ob okroglih obletnicah to glazura, ki poveže pregovorno razdeljenost Slovencev!
Republika Slovenija je v svetovnem merilu tudi ena najbolj varnih držav. A to ni dano samo po sebi in ni večno. Čakajo nas izjemni izzivi. Konkretni ukrepi in sodelovanje s partnerji in zavezniki na področju kibernetske varnosti v zadnjih dveh letih, oživljena in okrepljena transatlantska vez, trdna podpora vlogi EU v svetu ter odločitev za znatne obrambne naložbe so odraz rastočega zavedanja o tem, da varnost ni nekaj samoumevnega in da zahteva dejavno zunanjo politiko.
Pri tem bo pomembna krepitev zavesti o pripadnosti vrednotam globalnega Zahoda, katerega del smo že od zgodnjega srednjega veka, od časov Krsta pri Savici in Brižinskih spomenikov.
Kot smo zapisali v strateškem dokumentu, je zunanja politika v samem temelju države, je del nacionalno-varnostne politike in zato zahteva upoštevanje zunanjepolitičnih interesov države pri delu vseh vladnih resorjev. Takšna zunanja politika lahko pomembno prispeva h krepitvi temeljnega nacionalnega soglasja in tudi k spravi. Od nas pa hkrati zahteva svetovljansko domoljubje, državniško držo, kontinuiteto, profesionalno diplomacijo ter iskanje širokega soglasja o temeljnih usmeritvah in najpomembnejših odločitvah, pa tudi izkazovanje enotnosti v tujini.
Spoštovani,
slovensko v mednarodnih odnosih je formalno staro šele trideset let. Toda beseda “Slovenci” se je v imenu subjekta mednarodnega prava zapisala že pred dobrimi sto leti – v sicer kratkoživi Državi SHS in nekoliko dlje trajajoči Kraljevini. Nismo le država naslednica nekdanje SFRJ, ampak tudi teh dveh držav, k nastanku katerih so ključno prispevali slovenski predstavniki na pariški mirovni konferenci, velikani slovenske diplomacije in mednarodnega prava kot npr. Švegl, Žolger, Pitamic.
Obe, kraljevina in socialistična Jugoslavija, sta bili diktaturi, vendar sta kljub pogostemu marginaliziranju vsega slovenskega pomenili prispevek k razvoju Slovenije v mednarodnih odnosih. V tem smislu je za nami slovensko stoletje, v tem smislu smo podobni Čehom, Fincem, Baltom in drugim, ki so postavili svoje države po prvi svetovni vojni. Naj se na tem mestu spomnim vseh tistih diplomatov slovenskega rodu, ki so v obeh Jugoslavijah čutili in mislili predvsem slovensko, še posebej pa velja moje priznanje tistim, ki so v prelomnih trenutkih pred tridesetimi leti prepoznali znamenja časov in se – tudi takrat, ko je bilo to tvegano in nikakor ne oportuno – odločili za slovensko diplomacijo. To, kar je Slovenija danes, je tudi delo slovenske diplomacije zadnjih trideset let.
Dragi Slovenci,
Zdaj gre za Slovenijo!” je po plebiscitu dejal dr. Pučnik. Tudi danes mora vsem nam iti za Slovenijo. Ne glede na razlike v naših pogledih na svet, verjamem, da smo sposobni še naprej biti enotni v oceni, kakšno in katero mednarodno okolje nam zagotavlja uresničevanje naših najbolj bistvenih interesov, to je varnosti in blaginje državljank in državljanov. Potreba po takšni enotnosti navzven – in pluralnosti navznoter – je danes, ko pihajo drugačni, hladnejši vetrovi, morda še večja kot pred tremi desetletji. Kdo ve, zakaj je zakon za slovensko državno himno določil najbolj v svet zazrto kitico Prešernove Zdravljice. A Ustava, kot najvišji akt, preprosto pravi, da je himna Zdravljica kot celota. Zato naj nam vsem ob tej priložnosti zaželim tudi “Bog živi ves slovenski svet” in “Edinost, sreča, sprava / k nam naj nazaj se vrnejo.”
Hvala.