fbpx

[Pred 30 leti] Kako je tolar zmešal štrene na trgih zunaj Slovenije

Snop bankovcev za 10 tisoč tolarjev (Foto: STA)

Zgodba o uspehu je pred tridesetimi leti postala slovenska valuta. Slovenski tolar je v novembrskih dneh leta 1991 pošteno zmešal štrene na jugoslovanskem denarnem trgu, njegova vrednost pa je v primerjavi z dinarjem zrastla tudi v sosednjih državah. Se pravi v Italiji in Avstriji, čeprav centralni banki teh dveh držav uradno še nista določili menjalnega tečaja; ker je šlo za začasen denar, pa so ga sprejemali v menjalnicah in trgovinah ob meji.

Tolar se krepi, dinar slabi
Medtem pa so v drugih delih Jugoslavije čedalje bolj napadali Slovenijo in jo obtoževali nezaslišane sebičnosti pri naglem denarnem osamosvajanju ter ji podtikali nečednosti na črnem deviznem trgu. Se je pa slovenskim in hrvaškim finančnikom, potem ko je plačilni promet po uvedbi tolarja med državama skoraj v celoti zastal, uspelo dogovoriti o normalizaciji finančnega prometa med republikama. Dinar pa je tri dni prej v primerjavi s tolarjem devalviral kar za 17 odstotkov. V vseh menjalnicah Tržaške kreditne banke so za 1 tolar plačali 21 lir, kdor pa je tolar hotel kupiti, je moral odšteti 23 lir, medtem ko je bilo mogoče za 1 dinar dobiti le še 15 lir.

Kdor pa je želel dinar kupiti, je zanj odštel 19 lir ali še manj. Mimo tega uradnega tečaja pa niso mogli niti menjalci deviz na tržaški pokriti tržnici, ki so menjali devize – tolarje in dinarje na črno. To je pomenilo, da je lahko črni trg dodal le deset ali enajst odstotkov nad uradno vrednost, ki jo je postavila Banka Slovenije, in kdor je za tolar plačal višjo “šticungo”, je bil kriv sam, saj je bilo mogoče čez mejo brez zadržkov nesti tisoč mark v tolarske protivrednosti in tam tolarje po znosnem menjalnem tečaju pretopiti v katerokoli valuto.

V Splošni banki Koper so v tistih dneh zamenjali 266 milijonov dinarjev v tolarje. Glede na to, da je koprska banka operirala s približno šestimi do osmimi odstotki gotovine, ki kroži v Sloveniji, so v banki sklepali, da bi v Sloveniji lahko bilo le kakih štiri ali pet milijard dinarjev gotovine in še zdaleč ne za 20 milijard dinarskih bankovcev in kovancev, kot je trdila Narodna banka Jugoslavije.

Po drugi strani pa naj bi bila posojila bistveno cenejša. Tako so banke pripravljale sklepe o bistveno nižjih obrestnih merah. Za posojilo so tako obračunavali od 42- do 55-odstotno letno obrestno mero (šlo je za obresti z revalorizacijo vred), medtem ko je bila še teden dni prej več kot 600-odstotna. To je pomenilo, da se bodo mesečne anuitete za plačevanje posojil znižale. Posojilojemalcem naj bi tako banke ponudile, naj plačujejo nespremenjene anuitete, toda manj časa. V vsakem primeru pa naj bi dolžniki nekoliko laže zadihali.

So se pa v novembru od uvedbe tolarja zvišale drobnoprodajne cene živilskih izdelkov za 30 odstotkov, v zadnjih dveh tednih pa za 10,8 odstotka. Ne le potrošniki, celo trgovci so se zato pritoževali, da so cene rasle zelo hitro, hkrati pa je intenzivno padala kupna moč. Še vedno pa se je splačalo kupovati v zasebnih trgovinah, ki so bile cenejše od družbenih. Tako je na primer 100-gramska čokolada Milka v družbeni trgovini stala 68,9 SLT, v zasebni pa 59,0 SLT.

Vsi slovenski prazniki
Skupščina RS je sprejela zakon o praznikih in dela prostih dnevih. Ti so bili: 1. in 2. januar – novo leto, 8. februar – Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, 27. april – dan upora proti okupatorju, 1. in 2. maj – praznik dela, 25. junij – dan državnosti, 31. oktober – dan reformacije, 1. november – dan spomina na mrtve, 26. december – dan samostojnosti. Dela prosti dnevi so bili tudi: velikonočna nedelja in ponedeljek, binkoštna nedelja, Marijino vnebovzetje (15. avgust) in božič (25. december).

Čas za prepovedane knjige
Deseti slovenski knjižni sejem v Cankarjevem domu je obiskovalce in novinarje že prvi dan preplavil z množico prireditev, od predstavitev novih del do podelitev nagrad. Vrstila so se srečanja s slovenskimi mladinskimi književniki in ilustratorji. Založbe Družina, Mladika, Cankarjeva, Pomurska, Mladinska knjiga, Emonica in Tehniška založba so predstavile svoje knjižne novosti in periodične publikacije. O narodu, ki se potrjuje s pesmijo, ne s pestmi, in njegovi knjigi pa je ob podelitvi treh različnih nagrad (najuspešnejšim založnikom in knjigotrškim delavcem, krilati lev za najboljšo tehnično izvedbo knjige in za najboljši pesniški prvenec) zanosno govoril pesnik Tone Pavček.

Pesnik Tone Pavček (Foto: Twitter)

Cankarjeva založba pa je knjigo o vojni v Sloveniji v slovenskem in angleškem jeziku izdala tako hitro, »da se zrak po desetdnevni vojni še ni do kraja ohladil«, in že je bila tu izdaja v italijanskem jeziku. »Srečanja – portreti – dejanja« pa je (bil) naslov knjige Ljerka Urbančiča, ki je prinesla memoarska razmišljanja in pisma in je kot prvo prozno delo kakega avstralskega Slovenca izšlo v domovini. Urbančič, rojen leta 1922, je bil aktiven član Sokola in Ljotićevega zbora ter eden vidnejših organizatorjev Slovenskega domobranstva (njegov časnikar in propagandist), sourednik dvotedenske revije Slovensko domobranstvo in avtor prve domobranske pesmi Legionarji, domobranci. Domovino je zapustil 6. maja 1945 in si še vedno ni upal v Slovenijo. Njegova knjiga pa je na slovenski knjižni trg kot prva javno prinesla vsebine, ki so imele nedvomno dokumentarni značaj in so pripomogle k spoznavanju in razumevanju slovenske polpreteklosti ter jih slovenska javnost do tedaj legalno ni mogla prebirati.

Še ena deklaracija o Jugoslaviji
Evropska dvanajsterica je v nizozemskem mestu Noordwijku sprejela še eno deklaracijo o Jugoslaviji, v kateri je obsodila zaostrovanje napadov na Vukovar, Dubrovnik in druga hrvaška mesta ter zahtevala takojšnjo ustavitev spopadov. Ob tem so sklenili, da je treba iz obleganega Dubrovnika rešiti otroke. Za njihovo nastanitev in oskrbo naj bi poskrbela vsaj Italija, ki bo v tej humanitarni akciji vzpostavila sodelovanje z Unicefom. S tem v zvezi se je v Beogradu mudila italijanska ministrica za emigracijo in imigracijo Margherita Boniver in ki se z jugoslovanskimi oblastmi dogovorila o prekinitvi ognja in evakuaciji otrok iz obkoljenega Dubrovnika v Italijo. Nadaljnjo pobudo za reševanje jugoslovanske krize pa naj bi prevzel Varnostni svet OZN. Le-ta naj bi bil na izredni seji zaprl naftne pipe Jugoslaviji, zaostril prodajo orožja in pooblastil generalnega sekretarja, da sprejme še druge nujne ukrepe. Med drugim je med članicami krožila tudi pobuda o napotitvi Modrih čelad na območje Jugoslavije, ki pa je bilo pogojeno z vzpostavitvijo dejanskega premirja med vojskujočimi se stranmi.

Ante Marković govori v slovenski skupščini 12. junija 1991; foto: Tone Stojko, hrani MNZS

Ugledni mednarodni instituciji s sedežem v Londonu, Economist Inteligence Unit in International Businnes Communications, sta v mesecu avgustu 1991 izdelali oceno tveganja posameznih držav. Lestvica držav je bila narejena na podlagi treh kriterijev: političnega tveganja (ki je sestavljal polovico končne ocene), finančnega in gospodarskega tveganja. V prvo kategorijo je sodila ocena konsistentnosti določene vladne politike, kakovost ekonomskega menedžmenta v državi in ocena, kako se gospodarska predvidevanja teh vlad razlikujejo od kasnejše realnosti. V kategorijo finančnega tveganja so sodile ocene o možnosti svobodnega pretoka kapitala oziroma ocene ukrepov posameznih držav na področju nadzora tega pretoka. Gospodarsko tveganje pa je bila komulativna ocena dejavnikov, kot je zunanji dolg, trendi v bilanci tekočih transakcij, devizne rezerve, inflacija, stroški za servisiranje dolgov itd. Skupna ocena je potem delila države v pet temeljnih kategorij: države z izredno nizkim tveganjem (100 do 85), z nizkim tveganjem (84,5 do 70), s srednjim tveganjem (69,5 do 60), s precej visokim tveganjem (59,5 do 50) in zelo velikim tveganjem (49,5 do 0). Prva na lestvici je bila s skupno oceno 91,5 Švica. Nekdanja Jugoslavija pa je bila z oceno 46,5 na izjemno neugodnem 102. mestu, kar je bil samo še eden v nizu dobrih razlogov za osamosvojitev Slovenije. Jugoslavija je bila celo za Albanijo, v družbi s Filipini, Kuvajtom, Severno Korejo, Nikaragvo in Vietnamom.

Kljub temu pa je Skupščina SFRJ izglasovala 21 milijard dinarjev posojila za financiranje Jugoslovanske/srbske armade do konca leta 1991. Financiranje je potekalo prek primarne emisije oziroma tiskanja denarja. S tem je skupščina povečala financiranje vojske, ki je bila kot agresor udeležena v vojni na Hrvaškem in tudi že v Bosni in Hercegovini ter s povečanjem denarja v obtoku še dodatno razvrednotila že tako nič vredni dinar in dodala nov pospešek inflacijski spirali. Po drugi strani pa je Zvezni zbor Skupščine SFRJ preložil glasovanje o zaupnici predsedniku Zveznega izvršnega sveta Anteju Markoviću in zunanjemu ministru Budimirju Lončarju, saj se na seji zbora niso zmogli zediniti o tem, kolikšen je kvorum oziroma ali je zbor sploh sklepčen, da bi lahko o tem odločal.

dr. Tomaž Kladnik