fbpx

[Video] Pozdravljena in dobrodošla, slovenska država!

Foto: Demokracija

Dan po sprejetju temeljnih osamosvojitvenih dokumentov je sledila še slavnostna razglasitev samostojne in neodvisne Slovenije. Bila je sreda, 26. junij 1991. Precej negotov dan, saj so se že začeli premiki tankovskih kolon na Primorskem.

Poslanci so si nekako kar oddahnili po večtedenskem maratonu skupščinskih sej, na katerih so tako rekoč zadnji hip sprejeli ustavne amandmaje o novih državnih simbolih, saj je grozilo, da bi tudi osamosvojitveni dan dočakali z rdečo zvezdo. Nove simbole so dobili tudi policisti in pripadniki TO, a glavni dogodek je bila seja 25. junija 1991, na kateri se je kar trlo tujih novinarjev.

Vojaška letala nad Ljubljano
Ne glede na dan, ki je napovedoval veliko slovesnost na Trgu revolucije (danes Trg republike) pred zgradbo parlamenta, je bilo v zraku precej negotovosti. Tuji državniki, ki so bili povabljeni na proslavo, so odpovedovali svojo udeležbo, celo hrvaški predsednik Franjo Tuđman je sporočil, da ga ne bo v Ljubljano. Nekateri deželni glavarji iz Avstrije so se kljub temu udeležili slovesnosti. Zvezna uprava za kontrolo letenja je zaprla vsa tri slovenska letališča (Ljubljana, Maribor, Portorož), položaj pa se je začel zaostrovati na Primorskem, kjer so se enote JLA že pomikale proti mejnim prehodom. Eno od kolon so ustavili z barikado pri Črnem Kalu, vojaki so pot nadaljevali peš. V večernih urah so se na ljubljanski Trg revolucije že zgrinjale množice, Ljubljano pa so preletavala vojaška letala. Precej nevšečnosti je bilo tudi z novo slovensko zastavo, ki naj bi jo dvignili na Trgu revolucije, a zadrego je rešil športnik Boris Strel, ki je prinesel rezervno zastavo.

Ko so bile dovoljene sanje …
Policijski pihalni orkester je ob 21.15 napovedal uradni začetek proslave. Iz skupščinske zgradbe so prikorakali predsednik predsedstva Milan Kučan, predsednik vlade Lojze Peterle in predsednik skupščine France Bučar. Kučan je v spremstvu načelnika štaba TO, tedaj še polkovnika Janeza Slaparja pregledal častno enoto TO, poročilo mu je predal poveljujoči, podpolkovnik Anton Krkovič. Sledil je Kučanov slavnostni nagovor, ki je pustil precej močan umetniški vtis, saj je bil nabit s čustvi in so ga navzoči večkrat prekinili z aplavzom. Končal pa se je z dvoumnimi besedami: “Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan.” Večina je te besede razumela kot napoved nevarnosti, ki je prihajala, saj se je že naslednji dan vojna vihra razširila nad vso državo. A pravi pomen teh besed smo začeli razumevati šele leta kasneje.

Milan Kučan

Blagoslov lipe brez mikrofona
Po končanem nagovoru predsednika predsedstva je sledila slovenska himna, med katero so spustili staro zastavo z rdečo zvezdo in ob navdušenem ploskanju množic (seveda je vmes počila tudi marsikatera petarda) dvignili novo. Kasneje je častna enota TO ob zvoku evropske himne, Beethovnove Ode radosti, zapustila prizorišče, proslava pa se je nadaljevala s kulturnim programom. Združeni mešani pevski zbor je zapel skladbo Slovenska dežela Benjamina Ipavca, Župančičevo Zdravico je udarno recitiral igralec Polde Bibič (“Je treba, bratje, še besed? Ljubimo ta prekleti svet, Kajfež, kdor je nasproti!“). Ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je blagoslovil lipo, besedilo je prebral tudi senior Evangeličanske cerkve Ludvik Novak, vendar nihče od njiju ni dobil mikrofona, tako da večina udeležencev proslave sploh ni vedela, kaj se dogaja. Sledil je nastop Slovenskega okteta (Domovini Benjamina Ipavca), nato trobilcev s skladbo Triglav, moj dom in prikaz videoposnetka s Triglava, kamor so pohodniki prinesli slovensko zastavo (brez grba). Proslava se je uradno sklenila z ognjemetom in s skladbo Podarjeno srcu (Aleksander Mežek), ki je bila posneta že dve leti prej, a je prav takrat postala nekakšen simbol osamosvojitve.

Gašper Blažič