Natanko pred 60 leti se je na današnji dan pričela operacija Vrtnica, ki je po koncu druge svetovne z gradnjo berlinskega zidu onemogočila stike med družinami, prijatelji, znanci in sosedi. Zid so zgradile vzhodnonemške komunistične oblasti, ki so želele preprečiti beg mladih v bolj razvito zahodno Nemčijo. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je ob tej obletnici še posebej izpostavila dosežke in napore, s katerimi smo po padcu zidu ustanovili Združeno Evropo. Medtem pa predstavnik za kulturno politiko v nemški poslanski skupini AfD v hessenskem deželnem parlamentu Franc Grobe še izpostavlja pomen samega zidu, ki nas opominja, da se kaj takšnega več ne bi ponovilo.
Po koncu druge svetovne vojne 2. septembra leta 1945, ko so se nemški nacisti predali zavezniškim silam, je prišlo v ospredje vprašanje, kako razdeliti obubožano in razdejano Nemčijo. Konferenci zaveznikov v Jalti in Postdamu sta odločali o usodi nemških ozemelj in ga razdelile “na štiri zavezniške okupacijske cone”. Vzhodni del Nemčije je takrat pripadel Sovjetski zvezi, zahodni pa zaveznikom – ZDA, Veliki Britaniji in sčasoma tudi Franciji.
Še nekaj tednov pred nočno akcijo je vodja vzhodnonemške komunistične partije Walter Ulbricht pred mednarodnimi mediji zagotavljal, da nihče ne namerava zgraditi zidu. Kljub temu se je Vzhodna komunistična Nemčija praktično čez noč odločila, da bo zgradila zid in skozi operacijo Vrtnica preko Ulbrichta izdala ukaz o gradnji zidu. Vzhodna Nemčija se je ogradila od Zahodne Nemčije z bodečo žico in betonskim zidom., ki so ga poimenovali kot “antifašistični zid”.
Uradni namen gradnje zidu je bil preprečiti, da bi tako imenovani “zahodni fašisti” vstopili v vzhodno Nemčijo in spodkopali socialistično državo, v resnici pa je bil njegov namen preprečiti prebeg prebivalcev vzhoda na zahod. Ljudje so čez noč izgubili prijatelje, družine in celo sosede. Železniške povezave med obema stranema so bile prekinjene, ceste razrite in obdane s kilometri bodeče žice.
Čez noč so oblasti prekinile železniške povezave med vzhodnim in zahodnim delom mesta, ceste so razrili in postavili na kilometre bodeče žice. Začela se je gradnja berlinskega zidu okoli zahodnega dela mesta. Vseskozi so zid posodabljali in povečevali. Na koncu je bil dolg okoli 155 kilometrov, od tega je čez mesto potekalo okoli 45 kilometrov, kar je onemogočilo tamkajšnjim prebivalcem prihod v službo ali šolo v drugem delu mesta.
Znamenita Brandenburška vrata pa so bila praktično na nikogaršnji zemlji. Okoli 1400 kilometrov dolga mejna ograja je zrasla tudi na meji med obema Nemčijama. “Takratni režim krivice v NDR si ni znal pomagati drugače, kot da je zgradil zid, da bi svojim državljanom preprečil beg iz domnevnega socialističnega raja,” poudarja Franc Grobe, ki je predstavnik za kulturno politiko v nemški poslanski skupini AfD, v hessenskem deželnem parlamentu.
Čez noč so se prebivalci zbudili v popolnoma spremenjeno mesto
Zid je presekal 193 ulic ter 12 prog podzemne železnice oziroma avtobusnih linij. Med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je bilo osem mejnih prehodov ter šest prehodov med NDR in Zahodnim Berlinom. Zid je varovalo 11.500 oboroženih stražarjev, ki so mejo nadzorovali s 302 stražnih stolpov, vsakogar, ki je nezakonito prečkal mejo, pa so morali ustaviti, četudi so ga zato ustrelili.
Zid kot simbol zatiranja, pomanjkanja svobode, vohunjenja ter državnega in ideološkega terorja
Preko pet tisoč ljudi je uspelo prebegniti na drugo stran, večina je bežala z vzhoda na zahod, česar pa so se najbolj bale vzhodne – komunistične oblasti. Pri poskusu bega jih je življenje izgubilo najmanj 171 ljudi, ki so bili ustreljeni s strani stražarjev ali pa so se med bežanjem skozi predore ali s skoki skozi okna smrtno ponesrečili. Na meji med obema Nemčijama pa naj bi po različnih podatkih umrlo najmanj 260 ljudi. Kot še poudarja Grobe, je zid predstavljal zatiranje, pomanjkanje svobode, vohunjenje, državni in ideološki teror. “A begunci so se hoteli le izogniti socializmu, da bi živeli svobodno.” Med letoma 1961 in 1989 je sicer berlinski zid tako ali drugače uspešno preplezalo več kot 5000 oseb, ki so to storile na najbolj izvirne in drzne načine, katerih zanimive zgodbe lahko beremo še danes.
Die #BerlinerMauer, deren Bau heute vor 60 Jahren begann, teilte jahrzehntelang nicht nur Deutschland.
Sie stand für ein geteiltes Europa.Der heutige Jahrestag ist eine wichtige Erinnerung an all das, was wir seit ihrer Überwindung erreicht haben:
🇪🇺 vereint, in Europa. pic.twitter.com/m9MsV6iQgH
— Ursula von der Leyen (@vonderleyen) August 13, 2021
Po mnenju predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen pa zid ni razdeljeval samo Berlina in Nemčije, temveč je železna zavesa za desetletja razdelila praktično celotno Evropo, z izjemo nekaterih nevtralnih in neuvrščenih držav. “Današnja obletnica je izjemno pomemben opomnik, kaj vse smo premagali od padca zidu: ‘Združeni v Evropi’,” je dejala predsednica Evropske komisije.
Evropska unija kot ideja o Evropi brez vojn
Prav ideja o povezanih evropskih državah je bila zagotoviti mir v Evropi in povezati med seboj dve največji evropski velesili, Francijo in Nemčijo, s čimer so se želeli v prihodnosti izogniti (svetovnim) vojnam. “60 let po izgradnji zidu in več kot 32 let po ponovni združitvi smo se dolžni učiti iz zgodovine in preprečiti njeno ponovitev,” pa je poudaril tudi Grobe. Sam v nadaljevanju še poudarja, da nam je dogajanje pred 60 leti opomin za ohranitev svobode in borbo proti vsem vrstam ekstremizma.
Berlinski zid je v skoraj treh desetletjih obstoja postal simbol hladne vojne in delitve med komunizmom in demokracijo. Več kot 25 let po tem, ko je berlinski zid prvič razdelil vzhod in zahod mesta, je nekdanji ameriški predsednik Ronald Reagan imel slavni govor pred Brandenburškimi vrati v Berlinu in izzval svojega sovjetskega kolega Mihaila Gorbačova z izjavo: “G. Gorbačov, porušite to steno.” Tudi revolucionarno gibanje “Revolutions of 1989” si je prizadevalo za padec komunizma v Evropi in sprožilo številna gibanja, ki je pomagal pri padcu tiranije komunizma, s pomočjo uvajanja demokratičnih vrednot.
Različna evropska gibanja so prisilila razpad starih sistemov
Po Evropi so protestniška gibanja postala vse močnejša, kar je začelo povzročati razpade starih sistemov in po padcu berlinskega zidu, tudi razpad Sovjetske zveze, ki se je kuhala že nekaj let. Berlinski zid je stal do 9. novembra 1989, ko je vodja vzhodnonemške komunistične partije napovedal, da lahko državljani NDR prečkajo mejo, kadar koli želijo, saj je bila oblast pod pritiskom številnih protestov.
Tisto noč je ekstatična množica preplavila zid. Nekateri so svobodno prestopili v Zahodni Berlin, drugi pa so prinesli kladiva in macole ter ga pričeli razbijati. Berlinski zid do danes ostaja eden najmočnejših in trajnih simbolov hladne vojne med demokracijo in komunizmom. “Opominja nas tudi, da moramo poimenovati in zaustaviti vse oblike vohunjenja in denunciacije,” na koncu še opomni Grobe.
Sara Rančigaj