“Na Dolenjskem je med drugo svetovno vojno skoraj vsaka kmečka hiša imela člana slovenske domobranske straže. Ob koncu vojne so bili ti možje (prečrtano) vrnjeni, večino (približno 11.000) pa so umorili Titovi partizani,” piše v dokumentu CIA. “Na Dolenjskem je med drugo svetovno vojno skoraj vsaka kmečka hiša imela člana slovenske domobranske straže. Ob koncu vojne so bili ti možje (prečrtano) vrnjeni, večino (približno 11.000) pa so umorili Titovi partizani,” piše v dokumentu CIA.
Nadaljujemo z razkrivanjem dokumentov ameriške Centralne obveščevalne agencije (Central Intelligence Agency, CIA). Prvi nosi naslov Protirežimska klima v Sloveniji z datumom 20. december 1955, drugi pa z datumom 21. junij 1949 razkriva Titove partijske celice in aktivnost informbiroja v Sloveniji. Že v prejšnji številki Demokracije smo lahko brali, da je CIA zaznala jugoslovansko-informbirojevski spor, ki je vplival tudi na dogajanje v Sloveniji, zdaj pa lahko celo beremo, da je bil »Tito v protirežimskih krogih sprejet za manjše zlo kot informbiro«.
Protirežimske skupine
Najprej o dokumentu CIA, kakšna je bila decembra 1955 protirežimska klima v Sloveniji. Vir CIA obvešča ameriške oblasti, da proti komunističnemu režimu delujejo naslednje skupine: duhovniki, kmetje, menedžerji za industrijsko in poslovno upravljanje, inženirji, delavci, pisatelji, umetniki ter psevdointelektualci. Vir svoje ocene izrazi v odstotkih, poleg tega pa navede še razloge za takšno ravnanje. O duhovnikih zapiše: »Razen nekaj tistih, ki so člani Ciril-Metodovega društva, so vsi slovenski duhovniki proti režimu. Njihovo nasprotovanje temelji predvsem na ideoloških (verskih) in nacionalističnih razlogih (slovenske separatistične težnje).« Kmete vir CIA razdeli po slovenskih pokrajinah in ocenjuje, da je na Dolenjskem 90 odstotkov, na Gorenjskem 80 odstotkov, na Štajerskem 95 odstotkov in na Primorskem 90 odstotkov kmetov, ki so proti režimu.
»Kmetje na splošno nasprotujejo režimu iz ideoloških razlogov (religija, komunistično poučevanje in praksa glede odprave zasebne lastnine), zaradi ekonomskih razlogov (visoka obdavčitev, nemogoče proizvesti dovolj za dostojno življenje) in zaradi nacionalističnih razlogov (slovenske separatistične težnje),« poroča vir in ugotavlja dodatne razloge za takšno ravnanje v različnih pokrajinah: »Na Dolenjskem je med drugo svetovno vojno skoraj vsaka kmečka hiša imela člana slovenske domobranske straže. Ob koncu vojne so bili ti možje (počrnjeno, op. p.) vrnjeni, večino (približno 11.000) pa so jih umorili Titovi partizani; na Štajerskem je večina kmetov (počrnjeno, op. p.), na Primorskem so kmetje izgubili trg v Gorici in Trstu. Nižji odstotek opozicije na Gorenjskem je posledica dejstva, da tamkajšnji kmetje v zadnjem času nekaj zaslužijo s turizmom.«
O duhovnikih vir CIA zapiše: »Razen nekaj tistih, ki so člani Ciril-Metodovega društva, so vsi slovenski duhovniki proti komunističnemu režimu.«
O farsi lastništva delavcev v tovarnah
Prav tako vir zapiše, da osebje za industrijsko in poslovno upravljanje (danes bi jih imenovali menedžerji, op. p.) ter inženirji (vključno s člani partije) delujejo protirežimsko: »60 odstotkov oziroma 70 odstotkov, če ne štejemo vodij podjetij,« pravi. »Poleg posamičnih razlogov (ideoloških, nacionalističnih, ekonomskih itd.) osebe v tej kategoriji kot razred (zlasti inženirji) nasprotujejo birokratskim metodam in nesposobnim vladnim usmeritvam poslovanja podjetij in industrije.«Proti režimu so tudi delavci. »Medtem ko odstotka ni mogoče oceniti, večina delavcev nasprotuje režimu zaradi ekonomskih razlogov (nizke plače, farsa glede lastništva delavcev v tovarnah itd.).« Zadnja omenjena skupina so »pisatelji, umetniki, psevdointelektualci in drugi«. »Ta ocena (25 odstotkov) temelji na članstvu Kulturnega kluba v Ljubljani. Tretjina od preostalih 75 odstotkov pripada partijski eliti, preostalih 50 odstotkov pa so psevdointelektualci, ki živijo zunaj režima. Če bi v ljubljanskem Kulturnem klubu izvedli tajno anketo, bi se izkazale in prevladale individualistične težnje, 75 odstotkov članov pa bi oddalo svoj glas proti režimu,« ocenjuje vir CIA.
Vir CIA: »Na Primorskem so kmetje zaradi komunističnega režima izgubili trg v Gorici in Trstu.«Vir CIA: »Na Primorskem so kmetje zaradi komunističnega režima izgubili trg v Gorici in Trstu.«
Za šalo o Galebu zaporna kazen
»Nasprotovanje režimu slovenski narod izraža v različnih oblikah: šalah, pridigah, fizičnem nasilju itd.« Sledi nekaj primerov. Vir CIA je na primer vedel, da je šala o Titovem Galebu tri študente stala zaporne kazni. Tako poroča ameriškim oblastem: »Na ‘testih’ brucovanja (prireditev, na kateri bruce preizkusi ‘komisija’ starejših študentov, preden jih sprejmejo v študentsko skupnost), ki je bil oktobra 1954 na Inštitutu za strojništvo Univerze v Ljubljani, je ‘komisija’, sestavljena iz treh študentov, brucu postavila naslednje vprašanje: Katera je najdražja ptica na svetu? Pravilen odgovor je bil galeb (to je aluzija na ladjo GALEB, ki jo Tito uporablja za potovanja v tujino). Tri člane ‘komisije’ so aretirali in obsodili na dva meseca zapora.«
Proti režimu so bili tudi delavci: »Medtem ko odstotka ni mogoče oceniti, večina delavcev nasprotuje režimu zaradi ekonomskih razlogov, kot so nizke plače in farsa glede lastništva delavcev v tovarnah.«
Nemiri v Stični
Vir CIA navede tudi »velike protirežimski nemire, ki so izbruhnili na novoletni zabavi leta 1954 v tako imenovanem Zadružnem domu v Stični na Dolenjskem«. »Komunisti so kmete v Stični prisilili, da so zgradili dom in kmetje so v njem videli simbol režima. Ko je predsednik Ljudskega odbora Stična, komunist, začel govor na zabavi, ga je nenadoma zadel kamen, ki ga je nekdo vrgel skozi okno. Veliko mladih kmetov se je zbralo zunaj v temi, prvi kamen pa so vrgli, ker so dobesedno napadli hišo, jo hoteli porušiti in pretepsti komuniste. Pridružila se jim je večina ljudi, ki so sodelovali na zabavi. Pretep se je nadaljeval do okoli tretje ure zjutraj, ko ga je prekinila enota milice. Približno 70 oseb je bilo huje ranjenih in odpeljanih v bolnišnico, medtem ko je bilo še 70 ali 80 oseb, ki so bile le ranjene. Preiskavo je prevzela Udba. Oblasti so novico o izgredih zatrle, vendar se je kljub temu razširila v Ljubljano, kjer so govorili, da je bilo ranjenih 300, ubitih pa 20 ljudi.«
Vir CIA je vedel, da je šala o Titovem Galebu tri študente stala zaporne kazni.
Pretepanje pripadnikov milice
Manjši incidenti se na Štajerskem in Dolenjskem odvijajo bolj ali manj redno,« piše vir CIA, in sicer pretepajo pripadnike milice, pretepajo člane partije in druge prorežimske osebe itn. »Kmetje pogosto izzivajo prorežimske ljudi (člane partije, tiste, ki so jih sumili za udbovske obveščevalce, sekretarje odborov itd.), medtem ko ti pijejo v gostilnah. Pretepejo jih ob najmanjšem izgovoru. Če kmete prepoznajo, jih nato aretirajo, nato pa se ti skušajo izogniti političnemu ozadju in trdijo, da so bili pijani, da so jih dekleta prevarala z njimi ipd.,« piše v dokumentu CIA.
Protirežimske pridige duhovnikov»Duhovniki imajo zelo pogosto protirežimske pridige na bolj ali manj prikrit način. To se posebej dogaja v vaseh, ki so oddaljene od sedeža organov oblasti (ljudski odbor, partija, milica itd.). Ko se duhovnik zaradi tega znajde v težavah, se večina vaščanov vedno postavi njemu v bran,« zapiše še vir CIA decembra 1955.
»Kmetje pogosto izzivajo prorežimske ljudi (člane partije, tiste, ki so jih sumili za udbovske obveščevalce, sekretarje odborov itd.), medtem ko ti pijejo v gostilnah,« piše vir CIA.
Titove partijske celice v Sloveniji
Naslednji dokument CIA iz junija 1949 pa piše, kako so delovale Titove partijske celice v Sloveniji ter o sabotažah informbiroja. Kot je znano, je informbiro krajše ime za Informacijski biro komunističnih in delavskih partij (1947–1955), nekakšno povezovalno organizacijo komunističnih strank in kasneje komunističnih držav v Evropi. Organizacija je bila pod neposrednim vodstvom ruskega boljševiškega revolucionarja Josipa Stalina. Tako v dokumentu piše: »1. Titova priljubljenost je bila v zadnjih tednih glavna skrb ljubljanskih partijskih celic. Vse druge težave so bile prezrte v prid poglobljenih priprav na Titov rojstni dan. Opazili pa smo, da ljudje večinoma niso bili navdušeni. Množična srečanja so bila nato hitro organizirana na Viču, v Šiški, Mostah in drugih ljubljanskih okrožjih. Govorniki so poudarili nujnost bolj vnetega praznovanja Titovega rojstnega dne.2. Z direktivami Titovim partijskim celicam je zdaj določeno, da te poskušajo prodreti v protitovske skupine in povečati Titovo priljubljenost s poudarjanjem njegovega trajnega boja proti informbiroju in z zagotavljanjem popolne neodvisne Jugoslavije.3. Številni podvigi informbiroja so bili po mnenju Titovih partijskih celic učinkovito spodkopani. Poleg tega je Tito v protirežimskih krogih sprejet za manjše zlo kot informbiro. Glavna skrb njegovih privržencev je zdaj ta, da imajo obveščevalce, ki bodo vnaprej opozorili na vsako domnevno ofenzivo informbiroja.«
Vir CIA o protirežimskem nemiru v Stični: »Preiskavo je prevzela Udba. Oblasti so novico o izgredih zatrle, vendar se je kljub temu razširila v Ljubljano, kjer so govorili, da je bilo ranjenih 300, ubitih pa 20 ljudi.«
Dokazi organizacije informbiroja
Vir CIA dodaja: »4. Zunaj Ljubljane obstajajo pomembni centri, kot so Vrhnika, Logatec, Škofja Loka, Kranj, Tržič, Medvode, Litija, Sveti Vid in drugi lokalni akcijski oddelki, ki so že organizirani s četnimi in z uličnimi partijskimi celicami, katerih glavna naloga je, da so pripravljeni ob vsaki priložnosti. Ni dokazov o podobnih organizacijah v majhnih vaseh. Vse kaže, da se nameravajo voditelji informbiroja v veliki meri zanašati na industrijske delavce in rudarje. Poročila rudarskih odsekov pa vse do danes ne razkrivajo nobene opazne dejavnosti informbiroja.5. V teku je tudi prisilno vpisovanje v informbiro. Sledi tipična shema za pridobivanje novih privržencev: na koncu delovnega dne uslužbenec najde v omari ali žepih njegovega oblačila pismo, v katerem ga pozivajo, da se pridruži ‘revolucionarnim komunističnim voditeljem sovjetske vrhuške’. Na voljo mu dajo tri dni za razmislek. Po tem obdobju naj bi delavec potrdil svojo ‘mobilizacijo’, tako da se bo četrti dan pojavil s posebnim znakom, ki je lahko eden od naslednjih: vrtnica v gumbnici; robček, ki štrli iz žepa; kosilo, zavito v določen papir ali krpo; petje ali žvižganje določene pesmi pri delu. Nesprejetje ‘povabila’ ali poročanje o tem Udbi velja za izdajo in sledijo hude posledice, ki včasih ogrozijo življenje,« še poroča vir CIA.
Omenjeni dokument CIA opiše primere sabotaž informbiroja: »Neodkriti saboterji so prav tako škropili nafto po nekaterih pošiljkah zgodnjega krompirja in graha iz Istre.«
Sabotaže informbiroja
Omenjeni dokument CIA pa opiše primere sabotaž informbiroja, ki še naprej »ostajajo velik problem«. »Partijske celice priznavajo, da je sabotažo izredno težko odpraviti, njihovi ukrepi pa doslej niso bili učinkoviti.« Primer: »Titove partijske celice trdijo, da so povečane sabotaže prevoza sadja in drugih pridelkov delo informbiroja. Pošiljke česna, ki prihajajo v Ljubljano z območja Gorice, so bile pred kratkim popolnoma neuporabne. Čeprav so poznejše pošiljke spremljale straže, se sabotaže ponavljajo. Neodkriti saboterji so prav tako škropili nafto po nekaterih pošiljkah zgodnjega krompirja in graha iz Istre. V Bohinjski Beli so oblasti ugotovile, da so mleku dodali ocetno kislino z namenom zmešnjave v ljubljanski bolnišnici in pisarnah, saj se je mleko skisalo,« ugotavlja vir CIA in ob tem dodaja: »Težave s hrano se nadaljujejo. Razmere so še posebej kritične v gorskih predelih Slovenije, okoli Cerknega, Bovca, Kobarida, Krasa in na Banjški planoti. Tja so bili napoteni spretni aktivisti komunistične partije, da bi ublažili strahove ljudi.«
Demokracija