fbpx

Rupel v pismu predsedniku Pahorju: Kajzer ni niti za trenutek ogrozil varnosti slovenskega depešnega sistema!

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel in predsednik republike Borut Pahor. (Foto: STA)

Aktualni veleposlanik v Washingtonu niti za trenutek ni ogrozil varnosti slovenskega depešnega sistema oz. diplomatske komunikacije, saj v depeši ni bilo popolnoma nič novega v primerjavi z dopisom notranjega ministrstva iz 30. avgusta. Ta depeša pravzaprav sploh ni bila diplomatska depeša, ampak zgolj dobesedni povzetek dopisa MNZ, ki je pred tem cele tedne krožil po ljubljanskih ministrstvih, po vseh slovenskih upravnih enotah in drugih javnih ustanovah,” je nekdanji minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel pisal v pismu predsedniku države Borutu Pahorju.

Nekdanji zunanji minister in veleposlanik v Washingtonu dr. Dimitrij Rupel je v pismu pozval predsednika Boruta Pahorja, naj temeljito razmisli “z odločitvijo vlade, da odpokliče slovenskega veleposlanika v Washingtonu Toneta Kajzerja.” Ob tem ga prosi, da se glede njegove udeležbe pri tej zadevi, tj. pri podpisu veleposlanikovega odpoklica ali zavrnitvi tega podpisa, odloči po temeljitem premisleku.

Rupel v pismu naniza več argumentov, zakaj Kajzerjeva depeša v ničemer ni sporna, kot to trdi vlada, hkrati pa naniza več argumentov, zakaj je sporno naročilo ministrstva za notranje zadeve pri zbiranju podpisov za eno od predsedniških kandidatk – Natašo Pirc Musar.

Celotno pismo si oglejte v nadaljevanju:

Spoštovani predsednik, dragi Borut!

Pišem Ti v zvezi z nedavno domnevno zlorabo “depešnega sistema ministrstva za zunanje zadeve” oz. z odločitvijo vlade, da odpokliče slovenskega veleposlanika v Washingtonu Toneta Kajzerja. Prosim Te, da se glede svoje udeležbe pri tej zadevi, tj. pri podpisu veleposlanikovega odpoklica ali pri zavrnitvi tega podpisa, odločiš po temeljitem premisleku. Predsedniške odločitve − kar slišimo tudi od aktualnih kandidatov za predsedniški položaj − pač presegajo trenutne politične ozire in osebne obzirnosti. Morda gre pri aktualni veleposlaniški zgodbi prav za to. Če zanemarim dejstvo, da sem bil deset let zunanji minister in celo veleposlanik v Washingtonu, se za komentar in tukajšnjo prošnjo čutim poklican glede na to, da sem bil sam nekoč, ko sem bil kandidat za veleposlanika na Dunaju, “predmet” politične diskriminacije in oblastniške brezobzirnosti Tvojega predhodnika, česar se, saj si bil v zadevo ne nazadnje vpleten tudi sam, gotovo še dobro spominjaš.

Zapleti in zadrege so na nenavaden način povezani z volitvami novega predsednika države oz. s Tvojim nasledstvom. Ena od kandidatk, ki je med drugim tudi precej kritična do Tvojega ravnanja, si je za eno od sredstev pri uresničevanju kritične namere izbrala kar pomoč cele vrste aktualnih državnih ustanov oz. politike, ki se uveljavlja po letošnjih parlamentarnih volitvah. Ta pomoč je prišla z ministrstva za notranje zadeve (MNZ), ki je 30. 8. 2022 naročilo “vsem upravnim enotam v RS, ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ), ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ministrstvu za pravosodje, ministrstvu za zdravje (!?) in ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, naj informacijo o naslovu, na katerem predsedniška kandidatka prejema podporo, predajo diplomatsko konzularnim predstavništvom oziroma zavodom, bolnišnicam, domovom in drugim ustanovam z namenom informiranja volivcev, na kateri naslov naj pošljejo podporo dr. Nataši Pirc Musar”.

To (milo rečeno problematično) naročilo je MNZ “na predlog pristojnega ministrstva in skladno z naročilom ZKO (konzularnega sektorja MZZ)” oblikovalo v “depešo”, na katero je opozoril veleposlanik Kajzer. Zdaj pa je veleposlanik postal predmet vladnega odločanja o nadaljnjem opravljanju svoje funkcije do konca svojega mandata. Postal je predmet predsednikove potrditve oz. zavrnitve odpoklica. Predlagam, da se odločiš za drugo možnost iz naslednjih razlogov.

Če prav razumem nekatere razlage ministrov in medijev o nujnosti odpoklica veleposlanika, naj bi izhajale iz zaskrbljenosti za varnost diplomatskega komuniciranja. Ne glede, da pri tej zadevi ne gre za kakršnokoli “diplomatsko komuniciranje” in depeša nima nobene posebne, z zakonom določene oznake, ki bi določala, kdo je lahko z njo seznanjen, naj Te spomnim na primer dejanske “washingtonske” depeše, ki jo je v božičnem času leta 2007, na predvečer slovenskega predsedovanja EU, podpisal tedanji veleposlanik v ZDA in zdajšnji državni sekretar na MZZ Samuel Žbogar. Ta depeša, ki bi zaradi svoje vsebine vsekakor morala biti označena kot “zaupna”, je vsebovala ameriško prošnjo, naj Slovenija čim prej, morda celo prva prizna neodvisnost Kosova. Nekateri protiameriški in prosrbski diplomati z MZZ so poskrbeli, da je bila ta depeša objavljena hkrati v ljubljanskem Dnevniku in v vseh srbskih medijih, nakar je, kot smo lahko videli, razjarjena protikosovska množica razdejala slovensko veleposlaništvo v Beogradu. Z generalnim sekretarjem MZZ sva želela razkriti povzročitelja tega zlonamernega ravnanja in velike materialne škode, do katere je zaradi tega prišlo, a nama je to preprečila tedanja informacijska pooblaščenka in aktualna kandidatka za Tvojo naslednico, za povrh pa vsakemu od naju naložila še plačilo kazni v višini 1.660 evrov, ki sva jo tudi poravnala. Gospa Nataša Pirc Musar je bolj kot državni interes varovala zasebnost storilca protizakonitega dejanja, kar samo po sebi ni najboljša popotnica za predsedniško kandidaturo. Kajzerjevo ravnanje primerjati s kriminalnim dejanjem leta 2007 pa je blasfemično. Toda to ni vse.

Aktualni veleposlanik v Washingtonu niti za trenutek ni ogrozil varnosti slovenskega depešnega sistema oz. diplomatske komunikacije, saj v depeši ni bilo popolnoma nič novega v primerjavi z dopisom notranjega ministrstva iz 30. avgusta. Ta depeša pravzaprav sploh ni bila diplomatska depeša, ampak zgolj dobesedni povzetek dopisa MNZ, ki je pred tem cele tedne krožil po ljubljanskih ministrstvih, po vseh slovenskih upravnih enotah in drugih javnih ustanovah.

Pri tej stvari gre za opozorilo na skrajno problematično, obsojanja vredno, neprikrito in splošno znano dejstvo v zvezi z uporabo državnih ustanov za politično propagando ene same predsedniške kandidatke, pri čemer je ta kandidatka nekaj let nazaj − dejansko, via facti (kot je imel navado govoriti nekdanji predsednik Partije France Popit) − zagovarjala neomejeno in neovirano uporabo depešnega sistema MZZ za rušenje ugleda in povzročanje škode Republiki Sloveniji.

S tem se zgodba seveda ne konča. S tem ko je opozoril na slepo in ubogljivo ravnanje MZZ “na predlog pristojnega ministrstva”, je veleposlanik Kajzer v bistvu storil za državo koristno dejanje. Objavljanje naslova za zbiranje podpore eni od kandidatk po vseh mogočih “vidnih mestih” vseh mogočih državnih in javnih ustanov, celo bolnišnic namreč pomeni nezakonito in protiustavno poseganje državnih in javnih ustanov v volilni sistem, tj. vmešavanje v volilne postopke. Veleposlanik je opozoril na to protiustavnost oz. nezakonitost. Notranja, nato pa še zunanja ministrica sta ravnali v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije. V četrtem odstavku 153. člena slovenske ustave beremo:

Posamezni akti in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil morajo temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu.

Zakon ali predpis, ki bi v postojankah in podružnicah državne uprave na način, ki ga podpirata dve ministrici, navsezadnje pa cela vlada, urejal zbiranje podpisov, ki so pogoj za nastop na volitvah, namreč ne obstaja. Seveda je vznemirjenje ministric in vlade razumljivo, saj se je z depešo, na katero je opozoril veleposlanik Kajzer, razkrilo nezakonito ravnanje. Na predsedniške volitve, ki nas čakajo prihodnji mesec, je bil vnesen dvom, poseben dvom pa zadeva neoporečnost kandidature Nataše Pirc Musar. Tega dvoma seveda ni vnesel veleposlanik Tone Kajzer, ampak sta ga vnesli najmanj dve ministrici aktualne slovenske vlade, ki se ob izvolitvi ni zavezala delovati zgolj po svoji vesti (za katero seveda ne moremo vedeti, kakšna je), ampak tudi (in predvsem) v skladu s slovenskim ustavnim redom. Ker nisem pravnik, sem se o zadevi posvetoval s kolegom, prof. Petrom Jambrekom. Ta je napisal naslednje pravno mnenje:

Noben splošni ali področni zakon ali zakoniti predpis ne daje pooblastila MNZ, da sprejema akte ali izvaja dejanja, kakršna je sprejelo in izvedlo 30. 8. 2022. Nataša Pirc Musar ni imela  pravice zahtevati od MNZ izvedbe dejanja in sprejema akta, kakršnega je MNZ sprejelo istega dne, ko je prejelo zaprosilo, ker MNZ za takšna dejanje in akt ni imelo zakonitega temelja. Relevantni zakon o volilni in referendumski kampanji, zakon o volitvah predsednika republike,  zakon o volitvah v državni zbor in zakon o političnih strankah ne urejajo niti ne omenjajo volilnega opravila, kakršnega je dne 30. 8. izvedlo MNZ na zahtevo volilnega štaba kandidatke za predsedniške volitve ge. Nataše Pirc Musar. Zato je treba ugotoviti, ali sta bila dejanje in akt MNZ nezakonita in protiustavna.

MNZ se sklicuje na “pravni temelj” upravne prakse. Tudi če je ta obstajala, ni temeljila na zakonu ali na zakonitem predpisu, bila je (tudi v preteklosti) nezakonita in protiustavna. Po pridobljenih informacijah pa nekdanja upravna praksa – čeprav nezakonita in protiustavna – ni bila diskriminatorna (tako kot aktualna praksa MNZ), ker so državni organi izvajali relevantna dejanja in sprejemali ustrezne akte za vse predsedniške kandidate sočasno.

Nadalje ministrica Bobnarjeva ocenjuje, da naj bi bili relevantni zakoni podnormirani, ker ne urejajo zakonitega temelja volilnega opravila, ki ga je izvedlo MNZ. “Podnormiranost” je pravni nesmisel – izraža zgolj mnenje določene osebe ali organa, da naj bi zakon urejal nekaj, česar ne ureja. Ampak ker je lex dura sed lex, mora organ, v tem primeru MNZ, spoštovati zakon, kakršen je uveljavljen. Tudi ministrstva ne ekskulpira navedba, da že pripravlja dopolnilo zakona, ki naj bi – za naprej, ne pa za zdaj in za nazaj – uredil zakonski temelj za dejanje in akt, ki ga je že izvedlo MNZ brez pravnega temelja. Z navedbo o podnormiranosti in o pripravah za dopolnilo veljavnega zakona MNZ izrecno samo priznava, da za relevantna dejanja in akte ni imelo veljavne pravne podlage.

Zgoraj je naveden ključen argument nezakonitosti in protiustavnosti že izvedenega akta in dejanja MNZ. Pa tudi če bi imela dejanje in akt zakonito podlago (ki ju ni imelo), bi bilo protiustavno zaradi arbitrarnosti in diskriminatornosti. Dne 30. 8. 2022 sprejeti akt in izvedena dejanja so bili ob njihovem sprejemu oziroma izvedbi diskriminatorni in zato protiustavni (14. člen Ustave RS – enakost pred zakonom) – ne glede na poznejši poskus pokritja diskriminatornosti z enako nezakonitim aktom in dejanjem v korist dveh drugih kandidatov (preostali so ostali diskriminirani).

Spoštovani predsednik, dragi Borut! Berem, da se boš o zadevi pogovarjal z zunanjo ministrico Fajonovo. Prosim Te, da jo prepričaš, naj umakne predlog o zamenjavi slovenskega veleposlanika v Washingtonu. Tam so že nekoč dvigali obrvi v zvezi z našo politiko. Gotovo si ne želiš, da bi spet dvigali obrvi in da bi si Te zapomnili po postopku, ki temelji na nezakonitosti.

Tvoj

Dimitrij Rupel