fbpx

Zobec: “Lažne nevladnike prepoznamo po asimetričnosti delovanja”

Vrhovna sodnika Barbara in Jan Zobec (Foto: Radio Ognjišče)

V supervolilnem letu se je celotna oblast, tako zakonodajna, izvršilna kot tudi ustavnosodna, zgostila v zgolj eni politični opciji. “Tisto, kar tu bode v oči, je prepričljivost prevlade levega pola, natančneje, te posttranzicijske levice in njihovo dojemanje te prevlade. Ker se vede izključujoče, nastaja vtis, kot da je njihova oblast absolutna,” opozarja vrhovni sodnik Jan Zobec. 

V oddaji Spoznanje več, predsodek manj na Radiu Ognjišče je sodnik Jan Zobec med drugim poudaril, da je zmotno volilno zmago razumeti kot pooblastilo za uničenje političnega tekmeca. Politika namreč po besedah vrhovne sodnice Barbare Zobec pomeni civiliziran spopad različnih stališč, ta namreč predstavlja “zunanji izraz pluralnosti družbe”.

Kot je uvodoma spomnil Zobec, je bila oblast od osamosvojitve Slovenije dalje v glavnem v rokah levega političnega pola. “Danes je to še bolj izrazito, ker je premoč tako zelo očitna in ker je bil prvič v zgodovini Slovenije predsedniški kandidat desne sredine, natančneje, po svoji provenienci kandidat desne sredine po vrednotah, usmeritvah in ciljih ter liberalne politične opcije zelo blizu volilne zmage,” je izpostavil in dodal, da je prepričljivost prevlade levega pola in njihovo dojemanje prevlade tisto, kar tukaj bode v oči. “Ker se vede izključujoče, nastaja vtis, kot da je njihova oblast absolutna,” je izpostavil kritično.

Slovenska družba tako postaja monolitna, iz nje namreč po besedah Zobca izginja pluralizem. “Zmagovalci volitev dojemajo svojo oblast, kot da so edini legitimni, vse ostalo ne šteje nič, vse ostalo je nevredno in vsega ostalega se je treba znebiti, ukiniti,” je poudaril in dodal, da zato tudi govorijo o temnih silah, o “zlu”, ki naj bi ga “ljudska volja” premagala, o janšizmu, janšistih. “Problem je, ker svojo zmago vodijo kot absolutno, s tem tudi oblast vidijo tako, čeprav vemo, da ni tako. Znaten del volilnega telesa po svojih vrednotah in nazorskih usmeritvah inklinira proti sredini, desnici ali je liberalno usmerjen.” Izpostavil je prepričanje, da je “razumevanje volilne zmage kot pooblastilo za uničenje političnega tekmeca, ki se ga potem označuje za zlo, temno silo, temo, sebe pa kot svetlobo, nezrelo, nevredno nekoga, ki naj bi zasedal najpomembnejše funkcije v državi. To je nedemokratično”. Kot pravi, tovrstno izražanje kaže na nepoznavanje ustavne demokracije. Če bi ga po njegovo izrekel kdo iz nasprotne politične opcije, bi Ljubljano najverjetneje zasedli kolesarji. “Tokrat bi bilo to utemeljeno”. 

Slovenska družba pa kljub prepričljivi zmagi levega pola še vedno ostaja pluralna, je izpostavil. “Še vedno dobršen del prebivalstva ne deli nazorskih političnih in vrednotnih usmeritev vladajoče koalicije, progresivne, liberalne, kot se imenuje. Vse prej kot liberalni so, seveda.” Za delovanje demokracije je po Zobčevih besedah še kako pomembno, da ima vsakokratna oblast močno opozicijo, ki jo nadzira. Nujno pa je tudi, da se oblast menja, ne pa da desetletja vlada ena in ista opcija. Vladajoča politika pa mora imeti tudi nadzor javnosti. “Ta nadzor opravljajo mediji.” Kako to opravljajo, je mogoče videti vsakodnevno, prav tako pa lahko opazujemo civilno družbo, ki je sedaj povsem tiho ali pa se sramežljivo umika ob nekaterih v nebo vpijočih kršitev tistih vrednot, na katere ta civilna družba prisega.

Nekdanji ustavni sodnik Jan Zobec (Foto: Polona Avanzo)

“Absolutist, ki želi vladati absolutno in vidi državo kot svoj plen, pravo pa kot orodje vladanja v lastno korist, in vlada s pravom (to ni vladavina prava), bo medije pokoril po svojih preferencah. Prilastil pa si bo seveda tudi civilno družbo. Po nujnem postopku bo sprejel zakon o javni RTVS, s katerim bo zagotovil popoln nadzor nad stališči in pogledi prebivalstva. Na vse položaje v institucijah, ki pomenijo kontrolo oblasti (npr. policija, NPU), bo postavil svoje ljudi,” je pojasnil in dodal, da zaradi časovne zgostitve referendumov in volitev tako nastaja vtis, da je njihova zmaga popolna in absolutna, pa seveda ni in nikoli ne more biti. Človeška družba je namreč pluralna. Pluralizem pa pomeni, da nikoli ni mogoče izključiti manjšine, takšne ali drugačne. Če bi bila po Zobčevih besedah novoizvoljena predsednica modra in vključujoča, državniška, bi v svoj kabinet povabila tudi svoje nekdanje politične nasprotnike. Njena volilna zmaga namreč ni bila 100-odstotna. “Znaten del prebivalstva podpira vrednote, ki jih uteleša njen nekdanji protikandidat na volitvah. Predsednica ni zgolj predstavnica svojih volivcev, je predsednica vseh Slovencev in Slovenk. Zato mora predstavljati in upoštevati tudi vrednote, s katerimi je svoje volivce nagovarjal predsedniški kandidat Anže Logar“. 

Mediji so kri demokracije
Barbara Zobec je v pogovoru izpostavila, da bi se morali mediji zavedati, da so kri demokracije. “Posebej je za delovanje demokracije ključna vloga medijev v položajih, ko pride do take zgostitve oblasti v rokah ene politične opcije, kot jo imamo danes v Sloveniji.” Po njenih besedah je velika napaka krepitev nadzora nad javno RTV s strani vladajoče politične opcije, četudi se omenjeni manever označuje kot depolitizacijo televizije. “V resnici sploh ne gre za depolitizacijo, temveč za depluralizacijo.”

Depolitizacija se po njenih besedah v Sloveniji lepo sliši, saj pri nas velja politično za nekaj slabega. “To pa seveda absolutno ne drži”. Politika je namreč nujna spremljevalka demokracije, pravzaprav njeno bistvo. “Politika pomeni soočanje, tudi civiliziran spopad različnih pogledov, stališč, mnenj, politika je zunanji izraz pluralizma družbe. Družbe, ki je svobodna, ker temelji na svobodnih posameznikih. Samo svobodni posamezniki so namreč lahko politični, državljansko aktivni. Samo svobodni državljani se lahko združujejo v politične stranke in prek njih uresničujejo svojo politično svobodo,” je pojasnila sodnica.

Novi zakon o RTVS globoko protiustaven
Zobčeva meni, da je javna RTVS in kateri koli medij težko povsem nepristranski, povsem objektiven, saj ima vsak novinar svoje takšne ali drugačne preference, svoj sistem vrednot. Če tega ne bi imel, ne bi mogel opravljati svojega poklica. “Zato tudi od medijev ni mogoče pričakovati popolne nepristranskosti in objektivnosti. Tisto, kar lahko pričakujemo in od javne RTVS tudi zahtevamo, pa je profesionalnost in uravnoteženost. Imam občutek, da je sedaj vse preveč navijaštva, nastrojenosti, prezira ter ignorance do druge strani, vse več je tistih, ki jih je j***** več, kot je tistih, ki jih je j***** manj.” Novi zakon bo po njenih besedah stvari le še poslabšal, saj je bil sprejet po nujnem postopku in to z očitnim namenom depluralizacije javnega medija. Se pravi zato, da bi se protiustavno znebili tisto nekaj legalno in legitimno imenovanih članov bodisi programskega, nadzornega sveta, direktorja, urednikov in peščice novinarjev, ki niso njihovi. “Položaj je še kako zaskrbljujoč in nevaren za obstoj demokracije. Kar je pri tem najbolj absurdno, pa je, da zakon podprla, še več, menda celo spisala civilna družba, ki naj bi se borila za demokracijo, pluralizem, strpnost”. Sama meni, da je novi zakon o RTVS globoko protiustaven na različnih ravneh.

Barbara Zobec (Foto: STA)

Nekatere nevladne organizacije so politične in dejansko še kako vladne organizacije
Za nekatere družbe je po njenih besedah značilna zabrisana meja med nevladnimi, civilnodružbenimi organizacijami in gibanji ter političnimi strankami. “Slovenija, se bojim, sodi mednje. Vodilna politična sila v Sloveniji je Gibanje Svoboda, torej politična entiteta, ki že v svojem imenu nosi oznako gibanje in ne stranka kot vse druge parlamentarne stranke. Predsednik tega gibanja, danes predsednik vlade, je še pred volitvami obljubljal, da bo civilna družba pisala zakone. Nato je ena od takih nevladnih organizacij oziroma njena direktorica tudi govorila, da bodo pripravili zakon o odpravi škodljivih posledic prejšnje vlade,” je spomnila in dodala, da lahko samo reče, da nekatere nevladne organizacije niso to, za kar se izdajajo, ampak so politične in dejansko še kako vladne organizacije. Po njenih besedah jih spoznamo predvsem po nedoslednosti nastopanja v javnosti.

“Oglašajo se samo takrat, ko je to v interesu njihovih političnih sponzorjev, klientov, botrov, stricev. Tiho pa so takrat, kadar njihovim političnim mecenom in botrom to ni pogodu. Na načela, za katera se naj bi zavzemali in varovali, se ne menijo. Prav v tem je bistvena razlika med njimi in pristnimi nevladniki. Slednji bodo namreč delovali za cilje, zaradi katerih so bili ustanovljeni, in se ne ozirajo na dnevnopolitične učinke njihovih aktivnosti. Lažne nevladnike pa prepoznamo po asimetričnosti delovanja,” je pojasnila sodnica in dodala, da omenjeni gredo pred kamere, ko so po njihovo ogrožene pravice manjšin LGBT, ne pa, ko se ogroža položaj starostnikov. “Ko se za najmanj eno leto odloži zakon o dolgotrajni oskrbi, pa ne boste videli predstavnic Mirovnega inštituta, Inštituta 8. marec, Pravne mreže za varstvo demokracije, da bi protestirale/li. Pa bi morali, če bi jim bi bilo v resnici mar za nemočne, trpeče in marginalne,” je poudarila sodnica, ki meni, da velika večina starostnikov predstavlja najbolj ogroženo in marginalizirano skupino državljanov.

Sara Kovač