Seznam lastnosti, ki jih skoraj brez izjeme očitajo slovenskim političnim in gospodarskim voditeljem

Foto: STA

Nedaven pogovor z znancem me je povsem pretresel. Kot mlad inženir je konec osemdesetih pobegnil v Slovenijo, ker zaradi Miloševićeve politike doma ni več videl svoje prihodnosti. Z grenkobo v glasu je pripovedoval, kako si niti v svojih najbolj mračnih sanjah ni mogel predstavljati, da bo iz identičnih razlogov, zaradi katerih je sam zapustil svojo domovino, pomagal lastnima otrokoma, da se izselita iz Slovenije.

Govoril je o zaprtosti in zatohlosti okolja. O svetu, v katerem napredujejo ponižni, tihi in zvesti na račun sposobnih, pokončnih in pogumnih. Naštel je številne zgodbe “uspešnih” podjetnikov, katerih dobički rastejo na račun političnih povezav, in primere naročenih “davčnih pregledov” pri tistih podjetnikih, ki trenutni oblasti niso naklonjeni. Veliko zgodb se mu je valilo od srca. Njegova otroka sta po koncu študija prišla do ugotovitve, da se je čas možne rešitve preveč oddaljil, da bi bilo vredno čakati. Njuna osebna točka preloma. Kapljica, ko jez popusti. Ob koncu najine debate sem ga vprašal, kaj ga je najbolj razočaralo? “Precenjene sposobnosti voditeljske elite in naraščujoč kolektivizem, kot utež slovenske družbe!” je izstrelil.

Beg možganov v senci zaradi bližnjevzhodnega eksodusa
Problem bega možganov, ki je dobro skrit izza medijskega spremljanja bližnjevzhodnega eksodusa, se vztrajno povečuje. Posebej problematičen trend je zaslediti zadnja tri leta, ko se številka izseljenih bliža 15 tisoč na leto. Tako kot v podjetjih, ki jih nesposobni krmarji vodijo v propad, tudi državo najprej zapustijo tisti, ki hitreje spregledajo in so odločnejši. Praviloma gre za bolj konkurenčne in perspektivne kadre, ki se zaradi dalj časa trajajoče socialne marginalizacije odločijo za odhod. Preprosto ne želijo, da bi jim topoumno okolje definiralo kakovost življenja. Seveda premorejo tudi dovolj poguma in samozavesti, da se preizkusijo na mednarodnem trgu, izven varnega zavetja domače kulture, jezika in običajev. Storijo pravzaprav točno tisto, kar bi tako podjetja kot država morali – pa očitno ne zmorejo (znajo?). Letno tako izgubimo skoraj 2 odstotka aktivnega prebivalstva z velikim potencialom!

Beg možganov bolj prizadane majhne države kot velike. Indija ali Kitajska bistveno lažje nadomestita talent, ki odide v tujino. Potencialna škoda za Slovenijo je ogromna. V sodobnem času pomeni nenadomestljivo izgubo razvojnega jedra – usposobljenih in konkurenčnih ljudi. Selitev človeškega kapitala ne predstavlja le izgube podjetniških idej, prispevka k inovativnosti in znanosti. Ne smemo pozabiti, da je istočasno izgubljen tudi denar, investiran v njihovo izobraževanje, in investicijski potencial, ki ga ta segment prebivalstva predstavlja. Beg možganov neposredno vpliva tudi na kulturno in intelektualno raven slovenskega političnega diskurza, saj ga odhod razmišljujočih še bolj vodeni in polarizira.

Pet lastnosti slovenskih političnih in gospodarskih voditeljev
Čeprav statistično drži, da dobijo državljani (z oddajo svojega glasu na volitvah) takšne politike, kot si jih zaslužijo, je nekorektno in skrajno zavajajoče odgovornost za napačne kadrovske poteze politikov prevaliti na ljudi. Kaj torej ljudje, ki v svoji najbolj produktivni življenjski dobi zapuščajo domovino, želijo? Kako oni vidijo slepe pege slovenskega vodenja? Analiziranje zgodb slovenskih ekonomskih migrantov nas pripelje do zanimivega seznama lastnosti, ki jih skoraj brez izjeme očitajo slovenskim političnim in gospodarskim voditeljem:

1. Dovolj je bilo spodbujanja strahu in praznih obljub!
Naveličani smo vodij, ki nas omejujejo in onemogočajo s spodbujanjem strahu, ter nevarnih sladkobesednih demagogov, ki vsepovprek sejejo lažna upanja. Njihova dejanja so preglasna, da bi bili ljudje še pripravljeni poslušati njihove prazne besede. Vodenje v času 7 suhih krav (1. Ohlajanje Kitajske, 2. Težave do nedavno rastočih trgov Rusije, Brazilije in Indije, 3. Negativna obrestna politika spodbujana s strani centralnih bank, 4. Številna geopolitična trenja in spopadi, 5. Cena nafte, 6. Ponovno prihajajoče težave (evropskih) bank in 7. Gordijski vozel EU (Migrantska kriza, Euro, Šengen, Grexit in Brexit)) zahteva veliko več. Zahteva najboljše. In predvsem od njih zahteva – rezultate.

2. Naloga voditeljev je pokazati pot v boljšo prihodnost
V času korenitih kulturnih sprememb ljudje potrebujejo voditelje predvsem zato, da jim pokažejo, kje je pot v boljšo prihodnost in kako pelje pot do tja. Ljudje ne sledijo voditeljem zaradi njih, temveč zaradi zasledovanja lastnih interesov. Uspešni voditelji morajo biti zato najprej sami sposobni razumeti silnice, ki spreminjajo svet, da bi lahko v nadaljevanju o njih spregovorili ljudem. Večina je naveličana zgodbe o dolgi tranzicijski poti do oddaljene zmage. Ima dovolj argumenta, da bo moralo najprej biti še mnogo slabše, predno bodo stvari postale boljše.

3. Mobiliziranje človeškega potenciala
Časi transakcijskega vodenja so za vedno minili. Prehod v transformacijski način pa ni enostaven, saj se morajo vodje soočiti z vsakodnevnim dejstvom, da večina strokovnjakov, ki jih vodijo, o vsebini ve mnogo več kot oni. Zato morajo sprejeti odgovornost mobilizacije človeškega intelekta in energije za spoprijemanje z zgodovinskimi izzivi, ki jih prinaša trenutek, v katerem živimo.

4. Pogum in ambicioznost
Pogum, dobri živci in sposobnost ohraniti mirno kri navkljub stalnim, močnim pritiskom so nujne lastnosti sodobnega vodje. Mediji jim pri tem ne pomagajo, saj prav tekmujejo v spodbujanju najnizkotnejših čustev namesto konsktruktivne debate. Da bi se izognili problemom, mnogi vodje zato doktorirajo v izogibanju stvarem, namesto da bi se posvetili njihovemu reševanju. In največkrat je razlog v pomanjkanju poguma. Hkrati niso sposobni uvideti, da bo problem, ki se mu bodo izognili danes, botroval še večjim težavam v prihodnosti. Izbiranje najlažjih alternativ v konkurenčnem svetu ne vodi k dolgoročni uspešnosti. Ambicioznost se pogosto povezuje z vizionarstvom. Pri tem je treba ločiti med nerealnim utopičnim sanjarjenjem in realno podobo prihodnosti, ki temelji na trdnih predpostavkah in virih za uresničitev. Politiki širom po Evropi danes ne premorejo niti enega zares ambicioznega, skupnega (povezovalnega) projekta.

5. Sposobnost strateškega razmišljanja
Sposobnost strateškega razmišljanja je zadnja od petih manjkajočih lastnosti. Pragmatični, oportunistični in prevsem kratkoročni cilji navadno povozijo dolgoročni pogled. Strateško razmišljanje temelji na generalističnem pogledu ter zahteva tako razumevanje mednarodnega konteksta kot položaja države (podjetja) v njem. Le takšne osnove omogočijo anticipiranje dogodkov, dajejo podlago za njihovo interpretacijo in pogum za stalno preverjanje statusa quo. Šele ko je prvi del naloge opravljen, pride na vrsto odločitev, ki je enako pomembna kot pridobivanje široke podpora, ki stoji zanjo. Krog se sklene s preverjanjem rezultatov, njihovo analizo in procesom sidranja znanja.

Družbene spremembe niso igra za prestrašene
“Migrantska bilanca” se pospešeno nagiba v škodo Slovenije. V času, ko pot v obljubljene dežele čez naše kraje vodi desettisoče ljudi, si vse več Slovencev svoje prihodnosti ne zna več predstavljati v “raju”, ki so ga nesposobni vodje ustvarili pod Triglavom. Zgodovina nas s svojimi ponovitvami in pozabljenimi nauki vedno znova šokira. Mojzes je potreboval 40 let (dve generaciji) za prehod svojega ljudstva. Toda njegov največji uspeh ni, kot mnogi zmotno in poenostavljeno menijo, v fizično opravljeni poti iz Egipta v obljubljeno deželo (Canaan, dežele Levanta). Njegov najpomembnejši, zgodovinski in trajni prispevek je v vodenju transformacije iz naroda sužnjev v svobodomiselne in samozavestne ljudi, ki le kot takšni postanejo gospodarji svoje usode. Družbene spremembe niso igra za prestrašene in uspešno vodenje ni tekma, v kateri bi zmagovali strahopetci.

Edvard Ofentavšek