fbpx

Boštjan M: Turk: Če bi pravosodje začelo opravljati svoje delo in če bi bili mediji nevtralni, bi Janković že zdavnaj izpadel iz igre

Zoran Janković (Foto: STA)

Da voliš spolnega izprijenca in kriminalca, moraš biti tudi sam tak – menijo mnogi in dodajajo, da je Ljubljana očitno polna takih. Proti Zoranu Jankoviću bi v neki drugi državi verjetno zmagal prav vsak, ki bi se mu s kandidaturo postavil ob bok, a Slovenija je pač nekaj posebnega. Pri nas je videti, da imajo razni “oboževalci” farmacevtk, davčni optimizatorji in elektrooligarhi na volitvah celo prednost. Večji lopov si, bolje ti gre, se je že včasih govorilo. Po mnenju profesorja in analitika dr. Boštjana M. Turka Jankovićeva zmaga sicer ni večje presenečenje, saj ga poganjajo mediji in pravosodje. “Če bi pravosodje začelo opravljati svoje delo in če bi bili mediji nevtralni, bi Janković seveda izpadel iz igre,” je prepričan Turk.

Letos je bila na lokalnih volitvah med mestnimi občinami udeležba najnižja v Ljubljani, nekaj manj kot 40-odstotna. Že v prvem krogu je – po pričakovanjih – z nekaj več kot 60 odstotki podpore zmagal Zoran Janković, zanj je to šesti županski mandat. Čeprav Ljubljana že tradicionalno voli kandidate levega tabora, nekoliko preseneča, da je drugo mesto, sicer z velikim zaostankom, zasedla kandidatka Levice. Resda v desnosredinskem taboru morda ni bilo dovolj močnega kandidata, a zanimivo je, da tudi na levi ne najdejo nekoga, ki bi pariral moralno spornemu Jankoviću. “Janković ima monopol, ki mu ga ustvarjajo mediji – vzgon Jankovića pa so mediji in pa tudi pravosodje,” je komentiral prodekan Evropske akademije znanosti in umetnosti dr. Boštjan M. Turk, ki se mu zdi Jankovićeva ponovna zmaga skorajda tako logična kot letenje letala. “Če bi pravosodje začelo opravljati svoje delo in če bi bili mediji nevtralni, bi Janković seveda izpadel iz igre,” je prepričan Turk.

Po mnenju političnega analitika in profesorja moramo situacijo v Ljubljani gledati v širšem okviru, in sicer v okviru razlike med današnjimi volitvami in volitvami v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Turk je bil v devetdesetih letih predsednik Krščanskih demokratov za Ljubljano in se zelo dobro spominja volitev leta 1994. Takrat je bila situacija med t. i. demokratično alternativo – se pravi strankami, ki niso prihajale iz nabora strank nekdanjih družbeno-političnih organizacij, torej so bile večinoma zastopane v Demosu ter strankami t. i. kontinuitete v razmerju ena proti ena. To razmerje se je poznalo tudi v razmerju med županskimi kandidati – županski kandidat dr. France Bučar, ki ga je podprlo veliko razumnikov, predvsem organiziranih znotraj Nove revije, je bil tako rekoč izenačen z dr. Dimitrijem Ruplom, ki ga je tedaj podpirala tranzicijska levica. Skozi desetletja se je to razmerje bistveno spremenilo in danes znaša približno ena proti pet, če ne celo ena proti šest v škodo demokratične alternative.

Med letoma 1990 in 1994 je bil župan krščanski demokrat Jože Strgar. (Foto: STA)

Ljubljana je postala glasovalno orodje tranzicijske levice oz. državnega aparata
Vzroki za nastalo situacijo so po Turkovih besedah v neproporcionalni demografski rasti Ljubljane, kjer je prišlo do zamenjave generacij, s tem pa tudi do novih volivcev, ki pa so bolj naklonjeni tranzicijski levici. Hkrati se je v Ljubljani krepil državni birokratski aparat, za katerega je pogoj za službo tiha pripadnost večinski opciji oziroma opciji, ki ima v RS ne glede na volilne rezultate največ efektivne moči – to je opcija, ki se napaja iz družbeno-političnih organizacij, njegovih predstavnikov v prejšnjem sistemu. Ljubljana postaja s tem cokla za demokratičen razvoj Slovenije, kajti vse volitve zadnjih petnajst let se strukturirajo na ravni mesta, kjer prednjači Ljubljana. Tu se je pokazalo, da je podeželje postalo nosilec proevropskih vrednot, nosilec moralnega programa, nosilec vsega tega, kar dojemamo v smislu neke civilizacijske kontinuitete. Mesta pa so postala predvsem glasovalna orodja tranzicijske levice oz. Ljubljana glasovalno orodje državnega aparata – s čimer lahko po Turkovih besedah tudi pojasnimo velik odstotek glasov za stranko Levica, ki v drugih okoljih absolutno ne uspeva oziroma na nekaterih voliščih ne dobi skoraj nobenega glasu.

Ta proces je po Turkovem mnenju tudi vzporeden s prevzemanjem ključnih državnih institucij s strani tranzicijske levice in z vsiljevanjem levičarske ideologije tja, kamor to pač ne sodi – npr. v inštrumente izobraževalnega sistema, v inštitute in na univerze. Tukaj je situacija v primerjavi z devetdeseti leti prejšnjega stoletja neprimerljiva. Vse skupaj daje to sliko, ki pa je problem ne samo Ljubljane ali Slovenije, ampak postaja tudi problem Evropske unije. V Ljubljani se je na zadnjih lokalnih volitvah potrdilo, da obstajajo absolutni primati oziroma da so vsi politični primati v državi v rokah ene same opcije. Sicer so dobljeni na politično legalen način, niso pa pridobljeni legitimno, ker si je ta politična opcija prisvojila večinske medije in prek njih opravlja propagando za svoje politične nastavljence – med temi danes prednjači Inštitut 8. marec, ki je zgolj transmisija političnih grupacij, ki se prepoznavajo v Levici, v gibanju Svoboda, v SD-ju, torej v strankah, ki vrednostno ali formalno izhajajo iz nekdanje kontinuitete.

Take države, kot je Slovenija, tudi po teh lokalnih volitvah v Evropi ni – v Evropi ni države, v kateri bi bili vsi vzvodi – torej zakonodajna, sodna in izvršna oblast v rokah ene same opcije. Še toliko bolj problematično je to zato, ker ta opcija izhaja iz časa pred demokratičnimi spremembami. Ideološka podstat, na katero se ta opcija sklicuje, je bila redno problematizirana in obsojena v Evropskem parlamentu v obliki neštetih resolucij zoper totalitarne sisteme – kar je še dodatno problematično. Je s tem Ljubljana stopila v širši plan in naredila Slovenijo zanimivo za evropsko analizo?

Sara Kovač