Človeška okrutnost ne pozna meja: Hčerka želela vreči starša iz njune lastne hiše

Zakonca Cenar sta plačala davek zaupanja svoji najmlajši hčerki. (foto: Nova24TV).

To je zgodba zakoncev Lovrenca in Marije Cenar. Leta 1969 sta se poročila in preselila v Nemčijo, leta 1973 pa sta na Ptuju kupila zemljišče, kjer sta nameravala graditi hišo. Ker so Nemci potrebovali delavce, v Jugoslaviji pa ni bilo idealno, sta se zaposlila v mestu Wipperfürth blizu Kölna, v podjetju Radium, ki je izdelovalo žarnice za hiše in svetilke, oba pa sta delala v istem podjetju. Ko sta odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo, si nista predstavljala, da bosta čez mnogo let bila bitko za lastno hišo z lastno hčerko. A človeška pokvarjenost včasih preprosto nima meja. 

V tem času so se jima rodile tri hčerke. Prva leta 1970, druga leta 1974 in tretja 1975. Vmes sta se vračala na dopust, delala hišo, v Jugoslavijo pa se Lovrencu kljub pogodbi z vojsko ni bilo treba vrniti, saj so bili njuni otroci v šoli. Njegova vloga rezervista je bila tako prekinjena, zato se mu ni bilo treba vračati v matično državo na dodatno služenje vojaškega roka.

Ko sta zakonca Cenar gradila hišo, sta imela v kleti sobo, v kateri je prebivala cela družina. Imeli so majhno kuhinjo in majhno sobico, ki je bila dovolj za prenočitev. Hišo sta gradila postopoma in do leta 1999 zgradila pritličje. Vse je bilo pod streho, v zgornjem nadstropju so prvo sobo zgradili leta 1995. Lovrenc je naredil fini omet, vgradil električne vložke in namestil žarnice.

Hišo v Moškanjcih pri Ptuju so gradili od leta 1973. (foto: Nova24TV).

Mlajši hčerki sta dovolila živeti v pritličju, ko se je odločila za vrnitev v Slovenijo
Najmlajša hčerka se je poročila s Slovencem in se leta 1999 preselila domov. Sprva je živela pri možu, a se z njegovimi starši nista razumela, toda o svojih težavah staršem ni veliko govorila. Nekega dne pa je svoja starša prosila, če se lahko preseli v pritličje domače hiše. Starša sta ji to omogočila, tudi zaradi otrok, ki sta bila še čisto majhna. Eden je imel dve leti, drugi pa komaj nekaj mesecev.

Štiri leta sta živela v pritličju, medtem pa zgoraj gradila stanovanje. Marijo Cenar sta ves čas prepričevala, da polovico hiše prepiše na hčerkino ime. Leta 1999 sta se odločila, da nanjo prepišeta polovico. Šlo je za zgornjo polovico hiše. Drugi hčerki temu nista oporekali, najstarejša je ostala v Nemčiji, medtem ko je srednja živela v Avstriji.

Leta 2005 je Marija Cenar prišla domov. Hčerka je želela, da bi skrbela za njene otroke, sama pa naj bi si poiskala delo, saj ni bila zaposlena. A od tega nikoli ni bilo nič. Vse, kar je želela, je bilo spreti očeta in mamo, da bi se lažje polastila hiše. Lovrenc se je v Slovenijo vrnil leta 2006.

Po letih sodnega pravdanja sta naša sogovornika hišo dobila nazaj, saj je bilo ugotovljeno, da je hčerka kršila izročilno pogodbo. (foto: Nova24TV).

V izročilno pogodbo hčerkin odvetnik po podpisu vstavil sporno klavzulo
Starša sta sicer polovico hiše na najmlajšo hčerko prepisala leta 2005 z izročilno pogodbo, po kateri bi bilo treba mamo negovati, saj je bila invalid od osmega leta starosti. A hčerka si je ves čas želela zgolj tega, da bi se starša odselila od doma in se naselila v počitniški hiši v Cirkulanah. Odnosi so se močno poslabšali, ko je zet fizično napadel ženinega očeta. Tožba zaradi hiše pa se je začela, ko sta starša izvedela, da je hčerkin odvetnik v izročilno pogodbo šele po njunem podpisu vstavil del besedila, v katerem naj bi hišo v celoti prepustila svoji hčerki, sama pa naj bi imela zgolj pravico gibati se po objektu. “Bila sva popolnoma šokirana. Res je postala podla,” pravi Marija Cenar, ki se je s svojimi hčerkami, ko so še skupaj živeli v Nemčiji, izjemno dobro razumela. “A stvari so se spremenile. Zdaj tudi starejša hčerka ne želi govoriti z nama, saj drži z najmlajšo!” Ob tem je vredno omeniti, da sta starša starejši hčerki v Nemčiji celo pomagala najeti in poplačati kredit za njeno gostišče. Hvaležnost pa takšna!

Starša sta leta 2007 tožila svojo hčerko, da ne upošteva pravil iz izročilne pogodbe. Pet let so se tožarili na sodišču, pet cenilcev je prišlo v hišo, vsak cenilec je več zaračunal, hčerka pa je trdila, da je v zgornjem nadstropju vse zgradila sama. Starša sta vseeno dobila tožbo in celotno hišo nazaj, ker hčerka ni upoštevala pogodbe, saj za mamo ni skrbela. Cenilci pa so odločili, da morata starša vseeno poplačati tisto, kar je hčerka v vseh teh letih vložila v hišo. Trdila je, da je bila vrednost vlaganja okoli 24 tisoč evrov, a to niti približno ne drži.

Gost v torkovi oddaji Drugorazredni je bil programski direktor Nova24TV Boris Tomašič. (foto: Nova24TV).

Prek sodišča želita denar nazaj, saj je hčerka zgornje nadstropje močno poškodovala
Prav tako sta zakonca Cenar zahtevala 9 tisoč evrov odškodnine, zgodba pa je še vedno na sodišču, saj sta se Cenarjeva pritožila na višje sodišče. A doslej s sodstvom pozitivnih izkušenj nista imela, saj ju je tako Okrožno kot tudi Višje sodišče v Mariboru v tej tožbi zavrnilo. Še več, še pred iztekom osemdnevnega roka za pritožbo se jima je FURS usedel na račun in jima odtrgal sodne stroške. A zakonca Cenar vztrajata, da želita svoj denar nazaj. “Trdi, da je v hišo vložila preko 24 tisoč evrov, a to je seveda čista laž. Zgoraj sta vse uničila. Od ometa do talne podloge je bilo vse uničeno, saj sta imela svoje ideje,” nam je povedal Lovrenc Cenar.

Naša sogovornika se počutita kot drugorazredna in nemočna, ker sodišča ravnajo po svoje in ker ju je hčerka grdo izigrala. Celo najstarejša se je postavila na stran najmlajše, zato imata danes stike samo še s srednjo hčerko. A nagajanje se nadaljuje. Ko je bila vnukinja na dopustu na Ptuju, je najmlajša hčerka to prijavila policiji in lažno trdila, da pri starih starših živi neznani otrok iz Nemčije. Klicala je celo v Nemčijo in lagala, da ima otrok stalno prebivališče v Sloveniji, zato je tamkajšnji center za socialno delo za nekaj mesecev celo odvzel otroški dodatek.

Ptujska zgodba nam je v poduk, da človek včasih ne more zaupati niti svojim najbližjim.

Luka Svetina [povzeto po oddaji Drugorazredni]