[Video] Srbski partizanski major priznal pokol 40 tisoč nedolžnih v Kočevskem rogu – se bo kdaj oglasila vest kakšnega slovenskega likvidatorja?

Simo Dubajić (vir: youtube)

Partizanski major Simo Dubajić je pričal o pokolu več kot 30 tisoč pobitih žrtev v Kočevskem rogu. Uradne številke te dni presegajo 40 tisoč trupel nedolžnih ljudi in otrok. Kljub temu, da je Dubajić svoje zločine javno priznal ter o njih napisal knjigo, pa pred sodiščem ni nikoli odgovarjal.

Partizanski krvnik major Dubajić naj bi se na stara leta pokesal za svoje zločine. Moč za to naj bi našel v veri v Boga, ki od njega zahteva, da se spokori za vse svoje grehe. Brez dvoma so grozodejstva, v katerih je sodeloval ali pa jim bil priča, težila njegovo vest.

“V Kočevskem rogu smo vsak dan likvidirali med pet in šest vagonov vojnih ujetnikov, ki so jih ponoči pripeljali iz zbirnih taborišč v Ljubljani, Šentvidu in na Jesenicah,” je za hrvaško televizijo priznal Dubajić, ki je takrat štel 22 let. Da bi pomiril duhove umrlih, je svoje zločine javno priznal, celo napisal knjigo, imenoval druge zločince, ki so sodelovali pri pomorih, celo pokazal lokacijo, kjer se je pokol zgodil, ter poskrbel, da so bili ostanki mrtvih najdeni – a se navkljub vsemu temu proti njemu ni nikoli sprožil sodni postopek za zločine proti človeštvu, za masaker, v katerem je umrlo več kot 40 tisoč moških, žensk in otrok.

Goreči komunisti od zagrešenih grozodejstev ponoreli
Odgovorna za pomore je bila po Dubajićevih trditvah tudi nekdanja predsednica Zveznega izvršnega sveta SFRJ Milka Planinc. Partizanka Planinčeva je v Kočevskem rogu iskala prostovoljce, ki bi pobijali vojne ujetnike. Na koncu je izbrala 90 najbolj gorečih komunistov. Več deset morilcev je zaradi nedolžne krvi, ki je niso mogli sprati s svojih rok, znorelo. Eden med njimi si je sodil sam, potem ko je najprej ubil svojo ženo in otroke. Vse to je Dubajić podrobno opisal tudi v svoji knjigi “Život, greh i kajanje”, ki jo najdemo tudi v nekaterih slovenskih knjižnicah.

Ravno kesanje pa je tisto, kar naj bi Dubajića pripravilo do tega, da se je soočil s svojo krvavo preteklostjo in priznal zločine. “Sam sem se vrnil v pravoslavno vero in k Dostojevskemu in zaradi tega mislim, da je izpoved grehov najmočnejša človeška obveza, v tem smislu pa se lahko samo išče odpuščanje za storjene zločine,” pove Dubajić, ki je bil v času intervjuja že tik pred koncem. Umrl je leta 2009 v Beogradu. Za svoje grehe je na koncu odgovarjal pred Bogom. Za vse druge partizanske klavce, ki še vedno molčijo in se skrivajo, namesto da bi se pokesali za poboje več deset tisoč nedolžnih ljudi, ter za vse tiste, ki njihov molk podpirajo, pa je že mesto v peklu. Roki pravice mogoče še uidejo. Sodbi vsemogočnega pa se ne izognejo.

Ivan Šokić