fbpx

Med 10. in 16. julijem 1942 je zaradi revolucionarnega divjanja komunistov življenje izgubilo mnogo nedolžnih Slovencev

Foto: Komunistički zločini

V tednu med 10. in 16. julijem 1942, tik preden se je z ustanovitvijo vaške straže v Št. Joštu nad Horjulom 17. julija uradno začel slovenski protirevolucionarni odpor, je intenzivnost partizanskih zločinov po vsej Ljubljanski pokrajini dosegla vrhunec. Poročila o nenehnih umorih so dnevno prihajala iz vseh krajev pokrajine, da jim skoraj ni bilo več mogoče slediti; iz Sv. Križa pri Litiji so poročali, da so partizani tam 13. julija umorili 4 Slovenke, Justino Černe, Ano Komat, Frančiško Zupan in Minko Kožamelj, preproste delavke in župnijske pomočnice; v gozdovih pod Križno goro pri Grahovem so umorili Frančiško Žagar, njenega moža Ivana ter sestri Marijo in Ano Martinčič; v Borovnici je 12. julija prišlo do nizkotnega napada na družinsko hišo delavca Emila Vičiča, med katerim sta bila umorjena on in njegova 15-letna hčerka Ivka – menda zato, ker oče ni dovolil, da bi hčerka hodila pomagat šivati partizanske uniforme; le nekaj kilometrov stran so istega dne umorili 4 člane družine Lončar – preživela je le 15-letna hči Polda, ki se je pred zločinci skrila v shrambo in naslednje jutro zbežala iz domače hiše prek trupel svojih najbližjih; prav tako 12. julija so odpeljali v smrt delavko Tobačne tovarne v Ljubljani Pepco Bajda in na Gorjancih umorili kmeta Janeza Cvelbarja iz Volčkove vasi pri Št. Jerneju; ko se je 14. julija s kolesom peljal v Begunje pri Cerknici, so umorili Karla Žužka, župnika pri Sv. Vidu …

Žrtve so bili v vseh dokumentiranih primerih neoboroženi slovenski civilisti, večinoma ženske.  Neprekinjena serija umorov se je sicer ujemala s časom, ko je v tednu med 10. in 16. julijem 1942 pod Gorjanci prišlo do prvih spopadov med rdečo gverilo in slovenskimi oddelki odporniške Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD); partizani so slednje najprej napadli 11. julija na Zajčjem vrhu pri Stopičah, nato pa je 16. julija sledil še hujši spopad pri Češči vasi. JVvD, ki je rekrutirala vojake po Dolenjski že od sredine maja 1942 in se, da bi se izognila spopadom z OF na terenu, sprva predstavljala kot  partizanski Štajerski bataljon, je sicer imela precejšnjo podporo med civilnim prebivalstvom, med člani in simpatizerji predvojnih političnih strank; toda KP, ki je vsako organiziranje odpora zunaj OF dojemala kot direktno grožnjo svojim načrtom, se ni omejevala le na odkrit spopad s svojo konkurentko, temveč je želela že v kali zatreti vso mrežo njenih civilnih podpornikov.

Tako sta bila 15. julija po zverinskem mučenju umorjena Franc Brulc, dolgoletni župan občine Šmihel – Stopiče in član predvojne SLS, ter njegov 16-letni sin Jože; sledil je umor podžupana Alojzija Hrovata, delavca Franceta Turka, kmečkih posestnikov Franca Ovnička, Alojzija Kastrevca, Matije Turka in mnogih drugih … V nekaj tednih julija 1942 so partizani samo v stopiški fari umorili vsaj 20 Slovenk in Slovencev, ki so bili po vsem sodeč lojalni kraljevi jugoslovanski vladi in so podpirali JVvD kot njeno legitimno odporniško formacijo. Iz več dokumentov in pričevanj tudi sicer izhaja, da je bilo vodstvo OF poleti 1942 prav obsedeno z možnostjo nastanka močne JVvD v Sloveniji; v času, ko je imelo odporniško gibanje Draže Mihailovića vso podporo zahodnih zaveznikov in celo Sovjetske zveze, je Kardelj v svojih navodilih v začetku julija 1942 izrecno pisal, da je treba “udariti po četnikih”, že junija 1942 je partizanski Dolenjski odred v Št. Rupertu grozil prebivalcem, da “morajo izdati vse četnike”, bolehnega časnikarja Jožeta Debeljaka pa so 4. julija 1942 umorili z obrazložitvijo, da njegovo obnašanje “močno diši po mihailovićevstvu”. Vodilnim komunistom je bil lov na domnevne in dejanske podpornike JVvD tako pomemben, da si kmalu niti niso več poskušali izmišljati utemeljitev za njihove usmrtitve – šlo je le še za dnevne eksekucije nekomunističnih Slovencev, ki niso imele nobenega opravka z “bojem proti okupatorju”. Brutalni napadi revolucionarjev pa seveda niso ostali brez posledic; soočeni z nenehnimi italijanskimi represalijami in partizanskimi zločini so se mnogi Slovenci odločili za legalizacijo svojih obrambnih enot – 17. julija 1942 je bila na Št. Joštu ustanovljena prva vaška straža, oddelki JVvD pa so se postopoma prelevili v protikomunistično Legijo smrti. Po več kot 1.000 civilnih žrtvah, ki so jih med julijem 1941 in julijem 1942 zakrivili partizani, se je v osrednji Sloveniji začela državljanska vojna.

Masaker v Vinici
13. julija 1943 je nemška okupacijska oblast v Ukrajini začela z mednarodno preiskavo množičnega zločina, ki ga je še pred začetkom 2. svetovne vojne v Vinici pri Žitomiru izvršila boljševiška politična policija NKVD. Po zasedbi zahodnih delov Sovjetske zveze so Nemci na prigovarjanje domačinov podobna morišča sicer odkrivali na več krajih okupirane države, zločin v Vinici pa je izstopal, saj so bili med okoli 11 tisoč pomorjenimi izključno civilisti – ukrajinski kmetje, delavci, ženske in otroci. Preiskava, v kateri so poleg nemških, ukrajinskih in ruskih strokovnjakov sodelovali še forenziki iz Švedske, Belgije, Francije in drugih evropskih držav, je ugotovila, da so bile žrtve pomorjene že leta 1938 po ustaljeni boljševiški metodi: z rokami, zvezanimi na hrbtu, in s strelom v tilnik. Med preiskavo je bilo ekshumiranih in kasneje po pravoslavnem krščanskem obredu pokopanih 9.432 trupel, od tega 149 žensk, novica o stalinističnem zločinu pa je preko nemških medijev obkrožila Evropo in dosegla tudi okupirano Slovenijo. Le nekaj mesecev pred preiskavo v Vinici so Nemci sicer sporočili svetu in raziskali že pokol v Katynskem gozdu: nenavadno je, da so bile te edine resne forenzične preiskave boljševiških zločinov proti človeštvu mogoče le v dobrih dveh letih njihove zasedbe, medtem ko se na demokratičnem Zahodu o njih praktično ni govorilo niti med vojno niti po njej. Sovjetska zveza je zločin v Vinici vse do svojega razpada zanikala oz. ga prikazovala kot “nacistično propagando”.

“Bila je justificirana …”
15. julija 1942 je komanda 3. čete 1. partizanskega bataljona Ljubo Šercer izdala poročilo o “justifikaciji” dveh mladih partizank, 17-letne Mare Porenta z Vrhnike in 24-letne Lojzke Sajovec iz Ljubljane. Umorjeni sta bili po kratki “preiskavi”, očitno so ju ovadile njune partizanske tovarišice. Tretja partizanka, ki je bila predmet iste preiskave, Majda Mlakar, je bila po navedbah poročila oproščena, saj “pri njej nismo prišli do zaključka, da je kriva in zrela za justifikacijo”. Medvojni časniki so nekaj mesecev pozneje, ob objavi zaseženega partizanskega poročila o tragični usodi Mare Porenta, Lojzke Sajovec in številnih drugih neznanih Slovenk, zapisali takole: “Mlade ženske so šle v gozd ponavadi iz vse drugačnih razlogov kakor iz političnih. Tam so pa prav zaradi politike morale žrtvovati vse: morebitno ljubezen, ki jih je zvabila z doma, in celo zadnjo trohico ženske časti. Postati so morale ‘četne’ ali ‘bataljonske’ vlačuge. Ko so se pri tem delu zgarale, so jih proglasili za sumljivke, za izdajalke, in jih ‘likvidirali’ oziroma ‘justificirali’ – kar je prvo in drugo znanstveni izraz za komunistične umore na hitro.”

15. julija 1943 pa so partizani izropali in požgali grad Belnek v Drtiji pri Moravčah. Tako je tudi ta več kot 500 let star dvorec doživel enako usodo kot še vsaj 60 slovenskih gradov, ki so jih med okupacijo razdejali komunistični revolucionarji – uradno pod izgovorom, da se “tam ne bi naselila nemška postojanka”.

Miran Černec, Demokracija