fbpx

Radonjić o zadevi Milović: V normalnih pravnih državah ne bi bilo mogoče obsoditi kogarkoli na podlagi kar četrte obtožbe!

Nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić (Foto: Demokracija)

Zaprošen za komentar kazenske zadeve zoper obdolžene Kostiova, Bešića in Milovića sem se odzval nerad, mukoma, kajti spisa nisem imel nikoli v rokah, kar sem izvedel, sem izvedel iz posrednih virov, obdolženih ne poznam, tudi državnega tožilca ne, ne vem, kdo jih je zagovarjal, na razpolago sem imel slaba dva tedna. Kot sem razbral, je dogodek star 14 let, sodilo se jim je petkrat, dokazno gradivo je  obsežno. Ne vem, kdo je sodil na prvi stopnji, kdo na drugi ter kdo bo na tretji. O Aleksandru in ostalih Čeferinih ne vem ničesar, jih ne poznam, nekaj malega sem poznal Luko Zajca. Kratko malo imam sila omejen pogled v zadevo, na podlagi česar je težko povedati kaj izvirnega ali dokončnega. Razpolagam z vsemi štirimi obtožbami, z vsemi petimi sodbami ter s še nekaj malega dokumentacije.

Na podlagi tako zamejenega pregleda ne morem oceniti, ali je bila odvetniška družba Čeferin vpletena ter ali je kdo treh obsojencev dejansko kriv, toda izven najmanjšega dvoma je, da zadeva smrdi kakor gnilo jajce, da tu niso bila “čista posla”.

Že dejstvo, da državno tožilstvo štirikrat spremeni obtožbo, kar sodišča brez omejitev dovoljujejo, kaže na spornost postopka. Kolikor sem lahko razbral, sta bila Kostiov in Bešić obsojena na podlagi druge obtožbe po vrsti, Milović pa na podlagi četrte, na podlagi prvotne ni bil obsojen nihče. V normalnih pravnih državah osrednje pravne kulture (denimo ranga Latvije) ne bi bilo mogoče obsoditi kogarkoli na podlagi kar četrte obtožbe! Najmanj tretja bi bila namreč zavržena; državni tožilec, ki bi si privoščil brezglavo tavanje po postopku, bi bil nemudoma razrešen in odpuščen, obdolžencem izplačane mastne odškodnine. Sodniki druge stopnje, ki bi si dovolili v sodbi, spisani na več deset straneh, izpustiti razlago, zakaj obtožb niso zavrgli, bi bili hipoma suspendirani do razrešitve, kar bi se ponudilo kot edina možnost.

Že na prvem koraku sojenja po takšnih državnih aktih je razviden kaos, zadevajoč stanje v sodstvu, kakovost materialne in procesne zakonodaje ter doseg sodno-ustavne prakse. 236. člen Amendment of indicments, ki je del splošnih procesnih standardov ZDA ter kot takšen podlaga mutabilitetam obtožnic v vseh normalnih državah, izhaja iz temeljnega: “The general rule is that indictments cannot be amended in substance. An amendment to an indictment occurs when the charging terms of an indictment are altered. United States v. Cancelliere, 69 F.3d 1116, 1121 (11th Cir. 1995).” Načeloma torej obtožb ni dovoljeno spreminjati razen z manjšim številom rigidno pojmovanih izjem, kar praktično vselej narekuje vrnitev v presojo Veliki poroti; zadeva se torej vrača na začetek, spremenjena obtožnica se šteje za novo, kot da bi bila prva sploh ne vložena. V zadevi Russell proti Združenim državam, 369 US 749, 769 (1962), je Vrhovno sodišče poudarilo, da je posledica spremembe obtožnice ta, da bi bil obtoženec “lahko potem obsojen na podlagi dejstev, ki jih ni ugotovila Velika porota in ki ji morda celo niti niso bila predstavljena.” Da teh preprostih osnov, ki bi jih moral poznati vsak študent, ne poznajo državni tožilec in trije višji sodniki, je samo po sebi osupljivo,  kot tudi dejstvo, da slovenska pravna praksa dovoljuje praktično vsakršne spremembe obtožnic kadar koli se državnemu tožilcu ad personam zazdi, da je treba kaj spremeniti.

Bistvo prve obtožnice iz leta 2017 je glede Miloša Njegoslava Milovića ležalo v očitku, da je s sodelovanjem sebi pridobil 378.000 evrov premoženjske koristi od skupno 390.000 evrov, kolikor so našteti trije oškodovali SŽ-ŽGP d.d. med septembrom in decembrom 2008. Zaradi jasnosti abstrahirajmo vse ostale podrobnosti izvršitve – Leon Kostiov bi naj torej s poslovodstvenimi nalogi  dosegel, da je računovodstvo SŽ-ŽGP d.d. na račun Bešićeve by-pass družbe NB Inženiring d.o.o. nakazalo skupno 390.000 evrov, kar bi naj s strani Bešića prejel kot končni naslovnik Miloš Njegoslav Milović. V tem delu se obtožnica glasi: “Leon Kostiov je družbi NB Inženiring d.o.o. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 390.000 EUR, katerega del je na koncu prek naknadno izvršenih gotovinskih finančnih transakcij, in sicer najmanj v višini 378.000 EUR prejel Miloš Njegoslav Milović, od navedenega zneska pa kot nagrado najmanj v višini 5.000 EUR tudi Nihad Bešić”. Leon Kostiov je torej založil poslovno dobro ime, tvegal kazenski pregon in odškodninsko tožbo le zato, da bi obogatel Milovića praktično za celotni znesek. Prva obtožnica glede finančnega toka ne ponudi nikakršnega dokaza, kajti iz pregleda stanja računa NB Inženiring d.o.o. ne izhaja nič drugega kakor gotovinski dvigi edinega lastnika Bešića “na roko samemu sebi”; obtožnica ne vsebuje enega samega dokaza o tem, kako so dvigi povezani z Milovićem, kje in kdaj bi naj prejel gotovino, kam naj bi jo položil, komu izročil itd. Le trditev, da je Leon Kostiov vso to silo denarja podaril Miloviću! Obtožnica na 44 straneh pojasnjuje cel kup trivialnosti tipa gradbenih knjig, delovnih kontejnerjev itd., z eno samo besedo se ne dotakne usode zneska, ki je tedaj zadoščal za nakup osmih opremljenih apartmajev v Kneževini Monaco! Kostiov je preprosto ta denar “šenkal” Miloviću na lepe oči. Če bi si državni tožilec v ZDA drznil priti pred Veliko poroto s tako obrazloženo obtožbo, bi mu jo porotniki vrgli v glavo in ga napotili v umobolnico (brez slehernega pretiravanja). Slovensko sodišče je  na tej podlagi sodilo kar petkrat in izreklo tri obsodilne sodbe.

Državni tožilec je dne 12. 1. 2021 vložil četrto obtožnico po vrsti, na podlagi katere je Milović obsojen; Kostiov in Bešić sta bila obsojena za popolnoma drugačno dejanje! Očitek slednje obtožnice je diametralno nasproten prvi. Milović naj ne bi prejel 378.000 evrov, temveč zgolj 7.000, v čemer tožilec in višji sodniki ne zaznavajo nikakršnih problemov; po njih se na obtožnici ni spremenilo nič omembe vrednega!! V tem delu se sedaj očitek glasi: “Leon Kostiov je družbi NL Inženiring d.o.o. na škodo družbe SŽ-ŽGP d.d. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 390.000 EUR, katerega del je na koncu v višini 383.000 EUR prejel Nihad Bešić, ki je ostali del do skupnega zneska 7.000 EUR izročil Milošu Njegoslavu Miloviću”. Na petih straneh državni tožilec z eno samo besedo ne pojasni ali vsaj omeni, na podlagi katerih novih dokazov je po dvanajstih letih ugotovil, da Milović ni prejel 383.000 EUR, pa tudi besede ne spregovori o tem, kam je šel denar za osem opremljenih apartmajev v Kneževini Monako. Obtožnico pretočijo trije višji sodniki brez zadržka v obsodilno sodbo!

Po podatkih spisa se je zadeva tik pred Milovićevo obsodbo razpletla na sledeč način: po intenzivnem tajnem dogovarjanju med državnim tožilcem in nekaterimi odvetniki, ki niso bili del sojenja, bi naj eden izmed odvetnikov v najlonski vrečki prinesel na državno tožilstvo gotovino v znesku 390.000 evrov! Kot bi šlo za boks cigaret. Milovića s tem denarjem ne povezuje nič, kot tudi Kostiova in Bešića ne. Pojavil se je na državnem tožilstvu v polivinilasti vrečki, kar na lepem, meni nič tebi nič. Ne obtožnica ne sodba ne vsebujeta nikakršnih razlogov, kdo je priskrbel denar. Višje sodišče obrazloži zadevo na način, da denarnega toka ni treba izkazovati ali dokazovati, kajti ne gre za zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. V spisu se, sledeč trem višjim sodnikom, pojavijo indici, da je denar povezan z Odvetniško družbo Čeferin, toda s tem bi se morala ukvarjati policija, ki se pač s tem ni ukvarjala, pa je muca popapala! Če se skrčeno povzamejo razlogi višjih sodnikov, se zadeva bere približno tako. Kam je šel denar najprej od družbe NB Inženiring, ni pomembno; razlogi, ki so vodili Kostiova, niso bistveni; v spisu so številni indici, ki nakazujejo, da bi bila lahko v obravnavana kazniva dejanja vpletena Odvetniška družba Čeferin, ki je zastopala SŽ-ŽGP v pravdnih zadevah; postopanje organov pregona, ki tem informacijam niso sledili, je bilo reducirano;  razlog, da ozadje poslov ni bilo v popolnosti raziskano, je v tem, da se obtožba, ki je sodišče ne sme prestopiti, nanaša le na delovanje obtoženega Milovića (sic!);  četudi bi se izkazalo, da je pobudo dala kakšna tretja oseba ali da je bila večina denarja na koncu namenjena nekim tretjim osebam, to ne vpliva na Milovićevo odgovornost;  Milović je  nedvomno pomagal pri storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ki je bilo dokončano že, ko je družba SŽ-ŽGP zneske na podlagi fiktivnih računov nakazala na družbo NB Inženiring; vpletenost Odvetniške družbe Čeferin je dokazno irelevantna.

Kar se bere v reviji Demokracija št. 15 z dne 14. 4. 2022 je v duhu eminentnega trilerja. Še bolj šokantno je pojasnilo SDT, da je vse potekalo zakonito. “Če bi bile navedbe obtoženega o veliki zaroti in prikrivanju vloge omenjene odvetniške družbe resnične, tožilec ne bi ravnal tako, kot je, pri čemer je bil kazenski postopek zoper vse, za katere je obstajalo dovolj dokazov, sprožen, tožilec pa je ravnal skladno z dolžnostjo, ki mu jo zapoveduje zakon o kazenskem postopku … Glede navedb, da naj bi vsi postopki zoper obtoženega stekli, ker naj bi tožilec Jeglič hotel odvrniti pozornost od v vašem dopisu navedene odvetniške družbe, gre še za eno v vrsti neresnic in blatenj s strani obtoženega. Zoper obtoženega je namreč v letu 2015 stekel kazenski postopek zato, ker je obstajalo dovolj konkretnih dokazov (priče in listinski dokazi), ki so utemeljevali sum, da je slednji aktivno sodeloval pri kaznivem dejanju. To je na začetku potrdil tudi preiskovalni sodnik, na koncu, po izvedenem celotnem kazenskem postopku, pa tudi Višje sodišče v Ljubljani, saj ga je obsodilo na zaporno kazen. Navedeni tožilec pred letom 2015 za obtožnega nikoli ni slišal in ga ni poznal, pri čemer še zdaj ne ve, s čim se slednji sploh ukvarja”. Kam točno naj bi šel denar, tožilstvo po lastnem priznanju ne ve, kar ne prestavlja težave, saj višji sodniki trdijo, da sploh ni pomembno. Policija je tako po SDT kot tudi po višjih sodnikih tista, ki bi morala ugotoviti dejanski tok denarja, vendar ni, pa je tožilstvo tožilo, ne da bi vedelo, kod je tekel denar, po domače je tožilo na pamet! Najprej torej, da si je vso to silo denarja prilastil Milović, vmes neznano kdo, na koncu pa kdorkoli, le da je denar prikrožil nazaj. Podarjenemu konju ni gledati v zobe.

Razumi, kdor more.

Zvjezdan Radonjić